Slovence zavajajo, ko jim ponujajo izbiro med nižjo obremenitvijo dela in obstojem socialne države

V Sloveniji radi govorimo, da potrebujemo znanje, razvoj in boljše plače. Ko pride na mizo predlog, da bi zaposlenemu od višje plače tudi več ostalo, pa hitro poslušamo očitke o privilegijih. Takšna razprava nas drago stane. Medtem ko se prepiramo, kdo zasluži preveč, izgubljamo čas za vprašanje, kako bi lahko bolje živelo več ljudi.

Povišanje plače bi moralo biti dobra novica. Za zaposlenega pomeni priznanje, večjo varnost in morda možnost, da si ustvari dom. Za podjetje pomeni, da lahko nagradi človeka, ki ga potrebuje. Za državo pomeni dodatne prihodke. Pri nas pa višja plača v politični razpravi hitro postane nekaj sumljivega. Kot da je človek, ki s svojim delom zasluži več, že zato nasprotnik solidarnosti.

Tu se začne zavajanje. Med zaposlenim, ki dobro zasluži, in človekom z velikim podedovanim premoženjem je precejšnja razlika. Prvi mora vsak mesec opraviti svoje delo. Lahko odplačuje stanovanje, preživlja otroke in pomaga ostarelim staršem. Njegova višja plača še ne pomeni, da živi brez skrbi. Predvsem pa njegova razbremenitev ne pomeni samodejno, da smo drugim nekaj vzeli.

Država pri plači ni skromen partner

Obremenitev dela v Sloveniji ni težava, ki bi si jo podjetniki izmislili za potrebe politične kampanje. OECD je Slovenijo za leto 2025 pri samskem zaposlenem brez otrok s povprečno plačo uvrstil na šesto mesto po davčnem primežu med 38 članicami. Ta podatek zajema davke in prispevke v razmerju do celotnega stroška dela. Ne velja enako za vse družine in vse višine plač, jasno pa pokaže, da je delo pri nas močno obremenjeno.

Posledico zaposleni pozna brez ekonomskega slovarja: delodajalec za povišanje nameni precej denarja, na osebnem računu pa je razlika občutno manjša.

Prav v ta prostor posega razprava o razvojni kapici. Njeno bistvo je, da bi nad določeno mejo omejili osnovo za obračun posameznih socialnih prispevkov. Dohodnina bi ostala ločena obveznost. Kolikšna bi bila razbremenitev in kdo bi jo občutil, je odvisno od konkretne ureditve.

Zato je treba povedati pošteno: takšen ukrep sam po sebi ne zviša vseh plač. Neposredno razbremeni plače nad določeno mejo. Njegov širši smisel je lahko v tem, da podjetja lažje zaposlujejo in zadržijo ljudi, ki jih potrebujejo za zahtevnejše in bolje plačano delo. O tem se je vredno pogovarjati. Oznaka »darilo bogatim« pogovor predvsem zapre.

Ko delovno mesto odide, ostane manj tudi za skupne potrebe

Slovenija ni zaprt prostor. Zaposleni lahko primerjajo ponudbe, podjetja pa pogoje poslovanja. Pri odločitvah štejejo plače, stanovanja, vrtci, zdravstvo, delovne razmere in še marsikaj. Davki so del tega računa. Če se zahtevnejša delovna mesta ustvarjajo drugje, posledic ne občutijo samo ljudje, ki bi jih lahko zasedli. Prizadeti so tudi dobavitelji, lokalno okolje in javne blagajne.

Gospodarska anketa Slovensko-nemške gospodarske zbornice za leto 2026 kaže, da je o selitvi regionalnega sedeža ali dela poslovanja v drugo državo razmišljalo 31 odstotkov sodelujočih podjetij. Leto prej je bil delež 17-odstoten. Razmišljanje še ni selitev, vendar takšnega opozorila ni pametno preslišati. Politika bi morala podjetja vprašati, kaj jih odvrača od nadaljnjega razvoja pri nas. Nato pa presoditi, katere ovire lahko odpravi.

Socialna država ni izgovor za vsak račun

Kot invalidska upokojenka dobro vem, zakaj potrebujemo socialno varnost. Človek lahko izgubi zdravje in zmožnost za delo, čeprav je desetletja delal in plačeval prispevke. Dostopno zdravljenje in dostojna pokojnina nista razkošje. Prav zato me moti, kadar se socialno državo uporablja kot priročen odgovor na vsako vprašanje o davkih.

Zahteva po gospodarnosti ni pomanjkanje solidarnosti. Je spoštovanje do vseh, ki skupne blagajne polnijo, in do vseh, ki so od njih odvisni.

Državljan, ki vpraša, zakaj mu od zasluženega ostane tako malo, s tem ne napada bolnikov ali upokojencev. Upravičeno pričakuje pojasnilo, kaj država z njegovim denarjem naredi in ali bi lahko enake ali boljše storitve zagotovila z odgovornejšo porabo.

Razprava o prihodkih mora zato vključevati tudi razpravo o izdatkih. Zahteva po gospodarnosti ni pomanjkanje solidarnosti. Je spoštovanje do vseh, ki skupne blagajne polnijo, in do vseh, ki so od njih odvisni.

Obljube morajo prestati račun

Enako strogost pričakujem od zagovornikov razvojne kapice. Če obljubljajo, da bo razbremenitev prinesla več zaposlitev in prihodkov, morajo pokazati predpostavke svojega izračuna.

Izpad prispevkov lahko nastane takoj. Morebitna korist zaradi novih zaposlitev, vrnitve strokovnjakov ali večjih naložb potrebuje čas. Vmes je treba pokojnine izplačati in zdravstvene storitve financirati.

Zato potrebujemo odgovore: koliko bi ukrep stal, iz česa bi razliko pokrili in kdaj bi preverili rezultate. Če učinka ne bi bilo, mora biti politika pripravljena ukrep popraviti. To je odgovornost, ki jo je mogoče zahtevati brez nasprotovanja razbremenitvam.

Komu koristi prepir med zaposlenimi?

Najlažje je človeka s skromno plačo prepričevati, da je njegov problem nekdo, ki zasluži več. Veliko težje je ustvariti razmere, v katerih bo tudi sam dobil boljšo ponudbo za svoje delo.

Ko se razprava spremeni v tekmovanje, komu bi morali vzeti več, ostanejo neprijetna vprašanja ob strani. Zakaj podjetja ne ustvarjajo več delovnih mest z visoko dodano vrednostjo? Zakaj napredovanje tako počasi izboljšuje življenjski položaj? Zakaj si človek kljub redni zaposlitvi težko zagotovi stanovanje?

Slovence se korenito zavaja, kadar se jim ponuja izbira med nižjo obremenitvijo dela in obstojem socialne države, kot da drugih možnosti ni. Za dostojno življenje potrebujemo oboje: gospodarstvo, ki omogoča dobre zaslužke, in javne službe, na katere se lahko zanesemo.

Najlažje je človeka s skromno plačo prepričevati, da je njegov problem nekdo, ki zasluži več. Veliko težje je ustvariti razmere, v katerih bo tudi sam dobil boljšo ponudbo za svoje delo.

O tem bi se morala odločati politika. Za vsako obljubo bi moral stati račun, za vsakim posegom pa jasen cilj. Od razrednega prepira ne bo nihče lažje plačal položnic. Od bolje plačanega dela jih bo.