Takšno je življenje

Zadnja dva mesca v letu postajata najbolj nori del leta. Povsod okoli nas mrgolijo ponudbe, ki obljubljajo užitke in sladkosti za slehernega človeka. Zgrinjajo se nad nas v trgovinah in lokalih, zasipavajo nas z ekranov in iz zvočnikov; preprosto se ni več mogoče izogniti temu agresivnemu napadu obljub, ne doma in ne v javnosti. A zdi se, da so Slovenci s tem čisto zadovoljni, saj ni nikjer slišati ali videti kakšnega zmrdovanja ali nezadovoljstva nad vsem tem bogastvom obetov.

Dobrine za popust

Gre seveda za ponujanje materialnih dobrin, ki se jim naši državljani težko upirajo. Novi izdelki in storitve z velikimi popusti v razponu od 20 do 90 odstotkov so vaba za potrošnike, ki si pred božičem in novim letom morajo privoščiti kaj več. Vse je zavito v vabljivo embalažo pisanega papirja in sladkih besed; kaj boljšega menda še ni bilo na našem trgu. Televizija in radio voljno posredujeta pocukrano ponudbo trgovcev, saj sta za reklamiranje dobro plačana. Tudi časopisi so zasuti s celostranskimi reklamnimi oglasi, ki jim očitno pomenijo več od bralcev; ti morajo biti zadovoljni z vse bolj skrčenim prostorom za branje pri enakih cenah potiskanega papirja. Propaganda prazničnega trgovanja postaja alfa in omega tako medijev kot živega oglaševanja; krog je sklenjen, iz njega ni izhoda.

Otroški Božički in Dedek Mraz

Hočeš nočeš smo se navadili na tako bombardiranje v prazničnem času. Materialnim »razprodajam« se pridružujejo tudi spremne prireditve, ki dajejo dogajanju »duhovni« odblesk. Pred trgovinami srečujemo otroške zborčke v oblekicah Božička in Dedka Mraza, ki z ganljivim petjem vabijo potrošnike k nakupu. Božički vseh starosti se kradejo v naš dom skoz dimnike in okna, otroci pred televizorji pa jih nestrpno pričakujejo. Trgovci se torej prav dobro zavedajo, da so praznični potrošniki v veliki meri otroci, seveda ob pomoči staršev, ki jim kupujejo darila in financirajo izlete. Reklame za kako »poduhovljeno« darilo, recimo knjigo ali nematerialni užitek, pa so redke kot štiriperesne deteljice; očitno se na področju kramarstva in branjarije ne splačajo.

Trgovci se torej prav dobro zavedajo, da so praznični potrošniki v veliki meri otroci, seveda ob pomoči staršev, ki jim kupujejo darila in financirajo izlete.           

Vse več in vsepovsod

Praznično reklamiranje se torej širi in poglablja. Začenja se že konec oktobra in traja vse do ponovoletnih dni, ko so denarnice bolj ali manj izpraznjene. Je tudi vse bolj domiselno in vsiljivo, tako da seže do slehernega prebivalca Slovenije. Reklamira se skoraj vse po vrsti, kar obeta na eni strani dobiček, na drugi pa potrošni užitek. Dovoljena so tudi vsa sredstva, ki spravljajo stvari »v promet«. Oddaje na televiziji in radiu se prekinjajo za nekaj minut, tudi ko je treba ponuditi kaj čisto banalnega in vsakdanjega; pri tem ni pomembno, ali gledamo večerna poročila ali umetniški film ali napet športni dogodek.

Vsak trenutek se lahko prikaže pred očmi potencialnega kupca znani obraz iz oglasa, ki ga prepozna že otrok iz vrtca. Celo nekateri igralci, npr. J. Z. ali S. C., so se vključili v propagandni praznični cirkus in postali stalni protagonisti v reklamah izbranih podjetij (pri čemer se ne sprašujejo, kaj to pomeni za njihov umetniški ugled). Zanimanje je očitno obojestransko: podjetje si z njimi ustvarja prepoznaven položaj, oni pa prek njih vstopajo v boj za vsakdanji kruhek.

Reklamira se skoraj vse po vrsti, kar obeta na eni strani dobiček, na drugi pa potrošni užitek.

Nekulturne reklame

Vse kaže, da je takšno praznovanje ob koncu leta hočeš nočeš postalo neizogibna nuja slehernika. Ni se mu mogoče izogniti in se zateči v skrit kotiček narave ali doma, v katerem bi bil človek obvarovan pred nasiljem propagiranja. Če so bile take oblike praznovanja npr. nekoč predvsem domena komercialnih televizij ali zabavnih programov, so zdaj prodrle tudi v tretje programe nacionalne televizije in radia, namenjene predvsem kulturi in resni glasbi.

Reklamni jezik je tako zelo drugačen od kulturnega jezika, da postaja resna motnja v dojemanju. Tudi očitki, da se nacionalna RTV komercializira, s tem postajajo utemeljeni; uredniki se očitno ne zavedajo škode, ki jo to prinaša kulturnim razsežnostim medijev.

Rešitev v raznovrstnosti

Tudi sicer slovenski mediji očitno gradijo svojo prihodnost na precej dvomljivi veri v odrešilnost zabavnosti in razvedrila. Zakaj se naklade časopisov znižujejo, gledanost in poslušanost elektronskih medijev pa pada? Ne zgolj zato, ker so zavladali drugi nosilci informacij, od telefonov do različnih tablic. Po mojem mnenju v veliki meri predvsem zato, ker zgubljajo svojo specifično informativnost in sebi lastno sporočilnost. Vsepovsod namreč lahko naletimo na iste oz. enake informacije, zgolj prilagojene materialnemu ustroju medija.

Te informacije prihajajo iz istega vira, bodisi iz mednarodnih tiskovnih agencij bodisi iz domačih informativnih kanalov. Tako v torek prebiramo v časopisih vesti, ki so bile v ponedeljek objavljene na televiziji ali radiu. Ni več prispevkov, ki bi odlikovali posamični medij in pritegovali ljudi s svojo enkratnostjo in zato večjo informativno vrednostjo.

V takem položaju upadanja pa se mediji zatekajo v rešitve, ki hlepijo po zunanjem blišču in površinski zanimivosti – v produkcijo kvizov, plesnih in popevkarskih šovov, »kvazihumornih« spektaklov, večinoma po tujih zgledih in po zaslugi odkupljenih licenc. Pa v pretirano razširjeno pisanje o zabavni glasbi, športu, svetovnih zanimivostih, kriminalu. Toda te rešitve so zaradi svoje očitne plitkosti lahko zgolj začasne; mediji se morajo slejkoprej temeljito poglobiti v svojo naravo in se preobraziti v samostojne nosilce družbenega življenja, ki bodo odsevali njihovo pravo bit in bistvo.

Mediji se morajo slejkoprej temeljito poglobiti v svojo naravo in se preobraziti v samostojne nosilce družbenega življenja, ki bodo odsevali njihovo pravo bit in bistvo.

Zgledi v politiki

Vendar so mediji kljub vsemu le posebno poglavje v prednovoletni histeriji potrošniškega norenja. Želje po zabavi in užitkih prihajajo z vseh strani, tudi od slovenske politike. Sedanja vlada je prejkone »vodilna« po tem, kako si svoje državne funkcije prikraja za zasebne koristi. Predsednik vlade in predsednica parlamenta sta npr. dala prednost osebnim željam pred službenimi nalogami, saj si svobodno izbirata prosti in delovni čas ne glede na pomembnost položaja, v katerem je država.

Poroka in ljubezen sta dobili prednost pred vodenjem sej in navzočnostjo na državnih prireditvah. To streženje užitkom in nasladam lastnega telesa in duha gotovo opažajo tudi državljani. Tisti, ki so temu naklonjeni, so pravzaprav zadovoljni, da so tudi politiki podobni njim; tisti, ki spoštujejo uradne funkcije, pa si na vodilnih položajih ne morejo zamisliti tako neodgovornih ljudi, ki vodijo državo v propad. Iz dneva v dan nazadujemo, storimo pa nič; želja po napredku naroda pa ostaja samo neuresničeno hrepenenje.

Pač življenje 

Takšno je pač življenje, bi rekel kdo. Pravzaprav vsi samo sledimo navadam celotne družbe, ki – tudi prek nasilnih medijev – zahteva, da se slehernik prelevi v porabnika materialnih dobrin. In večinoma samo v tega. To pa je dvomljivo spričevalo nekega naroda, ki ob tem zanemarja vse druge oblike državljanskega vedenja in postaja vse bolj sploščen, enodimenzionalni narodič brez širših mednarodnih ambicij.

Če se vedenjski vzorec s konca leta širi tudi na okoliške mesce in navsezadnje postaja vodilni vzorec narodovega obnašanja, vodilo vseh družbenih slojev, od delavcev prek direktorjev do politikov, bi se morali vsaj intelektualci zamisliti nad narodno identiteto. Če mentaliteta nebrzdanega potrošništva postaja poglavitna odlika Slovencev, smo se znašli v slepi ulici narodovega razvoja in uspešnega mednarodnega delovanja. Capljamo na mestu, zapredeni v lastno življenje. Potem so tudi dvomi o Sloveniji kot drugi Švici popolnoma upravičeni (ta optimistična domneva je sicer že kar nekaj časa pošteno omajana).

Takšno je pač življenje, bi rekel kdo.