Težave s slovnico kot razlog za terorizem

Pod pojmom slovnica lahko razumemo sistem pravil našega jezika in življenja. Dokler je sistem pravil jasen, vse lepo teče.

Poglejmo očiten primer. Recimo, da pri nogometu nekdo izvede avt z nogo. Sodnik zapiska, žoga pripade nasprotni ekipi in nihče se kaj veliko ne pritožuje.

Pri nogometu je pač tako, da je potrebno avt izvajati z metom žoge iznad glave. Prav tako je treba enajstmetrovko izvajati s točke enajst metrov oddaljene od sredine golove črte. Kdor bi jo želel izvajati z neke poljubne druge točke, bi jo prav tako zapravil. Pravila so jasna, prav tako tudi kdo je sodnik, ki skrbi za njihovo uresničevanje.

Katoliška Cerkev ima "sodnika", protestanti in muslimani pa ...

Malo bolj zakomplicirano je vprašanje, kaj spada v moralni nauk katoliške Cerkve. Obstaja namreč ogromen sistem trditev in logičnih izvajanj, ki razlaga kaj točno spada v ta nauk in kaj ne. S katerim dejanjem ga kršimo in s katerim ne.

Muslimani in protestanti pa take avtoritete nimajo. In v tem, da ni sodnika, ki bi povedal kaj sodi v slovnico in kaj ne, je velika težava za interpretacijo pravil za življenje.

Zaradi kompleksnosti cele kolobocije pa obstaja sodnik, ki v duhu Cerkvene tradicije in razpoznavanja znamenj časa, razsoja kaj spada zraven in kaj ne. Seveda je kot človek vezan na svoj zgodovinski čas. Tako da ni vse kar pove nujno popolna resnica, je pa nekakšna njena osvetlitev. Ta sodnik je rimski škof, ki je prvi med enakimi – torej, prvi med škofi.

Muslimani in protestanti pa take avtoritete nimajo. In v tem, da ni sodnika, ki bi povedal kaj sodi v slovnico in kaj ne, je velika težava za interpretacijo pravil za življenje.

Enako sicer velja tudi za agnostike in ateiste, vendar oni ne razumejo, kaj je prava gorečnost. (Razen gorečnost v kakšni ideologiji, kar pa je pravzaprav religija oropana presežnega elementa; namesto Marxovega »opija« za ljudstvo je to »heroin«). Brez gorečnosti ni mogoče izvesti tako radikalnih dejanj, zato ti neverni ljudje načeloma ne predstavljajo tako velike grožnje kakor fundamentalisti.

Problem so tisti, ki slovnice ne priznavajo

Večina muslimanov je zelo strpna, kar dokazuje tudi preživetje tolikih različnih skupnosti v Siriji do današnjih dni. Vendar pa obstajajo struje muslimanov, ki te njihove slovnice ne priznava.

Vztrajajo pri dobesednem branju Korana, brez poudarka, katere sure imajo prednost pred katerimi. (V filozofskem smislu pa si marsikatere med seboj nasprotujejo).

Slednje pomeni, da kdor poudari druge vrstice besedila, dobi drugačen rezultat zadetkov v svoji slovnici. To ga vodi v drugačno razumevanje sveta in drugačno delovanje.

V analitični filozofiji velja kot glavni cilj filozofovega dela prinašati ljudem bolj točne pojme. Torej, da ljudje znamo razlikovati med na videz podobnimi si stvarmi.

Kadar stvari niso jasno definirane, se hitro pojavijo problemi, saj se med seboj ne razumemo več. Nekdo govori nekaj, drugi pa sliši iz tega čisto nekaj drugega.

»Meje mojega jezika so meje mojega sveta,« je zatrdil Ludwig Wittgenstein, zato je silno pomembno, da skrbimo za naše razumevanje pojmov – kajti iz tega se bo napajalo tudi naše življenje.

Nikar se togo ne oklepajmo slovnice, ki bi zatrjevala kaj na škodo našega bližnjega.

Umetnost življenja je v tem, da živimo kreativno z obzirom na svojo slovnico, ki pa smo jo vedno znova pripravljeni popraviti in urediti, če je to v resnično korist Drugega.