Ali Bruselj lahko nadomesti Dunaj?

V zadnjega pol stoletja Habsburške vladavine so dežele oziroma deli dežel, ki so danes združeni v Slovenijo, doživeli izjemno hiter gospodarski razvoj, katerega sadove smo do nedavnega še uživali oziroma jih uživamo še danes (ustanovitev Peka, tekstilne industrije v Kranju, razvoj železarstva, premogovnikov, rudnikov svinca in cinka, temelji elektrifikacije, večina železniškega omrežja, razvil se je turizem (Bled, Bohinj, Postojnska jama, toplice), ustanovitve finančnih institucij kot je Mestna hranilnica, izgradnja stavb Opere, Drame, Filharmonije, razvoj je segal tudi v druga mesta, kot so Maribor, Celje, Novo mesto, Kranj. Delna izjema je samo Prekmurje.

Ta razvoj se je dogajal v času splošnega gospodarskega razvoja v času miru v drugi polovici 19. stoletja do začetka prve svetovne vojne. Slovenija je v njega vstopila nekoliko kasneje, kot bolj razvite dežele Habsburške monarhije, kot je bila npr. Češka, vendar pa je bil razvoj zelo hiter in Slovenija je tedaj dohitevala bolj razvite dele monarhije.

Danes smo ravno tako priča hitremu razvoju, svetovni BDP se od leta 2000 povečuje s povprečno stopnjo 2,7% (vključno s krizo 2008/9!), kar je precej večja rast, kot jo je dosegala Evropa v drugi polovici 19. stoletja. Sedanja rast EU je nižja od svetovnega povprečja, a je primerljiva s povprečno rastjo Evrope druge polovice 19. stoletja.

Slovenija trenutno sicer uživa solidno gospodarsko rast, vendar je šele pred kratkim dosegla predkrizno raven BDP. Zaradi velike rasti v obdobju 2000-2008 statistika rasti v tem tisočletju niti ni tako slaba, gledano obdobje zadnjih 10 let pa ima Slovenija eno najnižjih rasti BDP v EU.

Gledano s stališča ekonomije Bruselj ne more postati drugi Dunaj in zagnati gospodarskega razvoja, ki bi zaznamoval Slovenijo tako, kot ga je razvoj v drugi polovici 19. stoletja.

Habsburška monarhija vs EU

V Habsburškem cesarstvu je imela Slovenija na voljo velik notranji trg, zelo dober zakonodajni okvir na gospodarskem področju, prost pretok ljudi in kapitala znotraj monarhije, trdno valuto, delujočo javno upravo in sodstvo, solidno osnovno in srednje šolstvo (ni pa bilo Univerze), ter velika vlaganja v infrastrukturo (železnice).

V EU ima Slovenija ravno tako na voljo velik notranji trg, soliden zakonodajni okvir, prost pretok ljudi in kapitala, trdno valuto, sredstva za doseganje konvergence, ki se vlagajo tudi v infrastrukturo, po drugi strani pa so javna uprava, sodstvo in šolstvo popolnoma v lokalni pristojnosti. Ravno na teh področjih je Slovenija šibka in ta področja nas najbolj vlečejo navzdol na mednarodnih lestvicah konkurenčnosti in ovirajo hitrejši razvoj.

Tudi zakonodaja je danes bistveno manj centralizirana, saj tipično Bruselj sprejema zakonodajo, ki jo mora Slovenija šele implementirati v svojo pravni red (se pravi sprejeti ustrezen zakon, kjer ima nacionalni parlament vsaj deloma proste roke in lahko uveljavlja nacionalne posebnosti), direktno veljavne zakonodaje pa je manj (znan primer iz zadnjega časa je gostovanje (roaming) znotraj EU). V nasprotju s tem so Dunajski zakoni direktno veljali, brez lokalnih posebnosti.

Še enega vidika ne smemo pozabiti. Habsburška monarhija je imela 600 letno tradicijo, njeni vladarji so dejansko imeli ugled, ljudje so jim zaupali.  Pomenili so garancijo stabilnosti, premišljenosti in skrbi za dobro države. Premišljena politika opogumlja vlagatelje in s tem povečuje gospodarsko rast. Seveda je bilo pri Habsburžanih obilo cesarskega glamurja, tudi kulta osebnosti. Primerjava Franca Jožefa in Junckerja je kljub temu najmanj neokusna.

Bruselj ni Dunaj, a ...

Gledano s stališča ekonomije Bruselj torej žal ne more postati drugi Dunaj in zagnati gospodarskega razvoja, ki bi zaznamoval Slovenijo tako, kot ga je razvoj v drugi polovici 19. stoletja. Časi so drugačni, ima manj pristojnosti in nima potrebnega zaupanja, že skoraj vere vanj.

Kljub temu pa je vloga Bruslja nesporno pozitivna, saj predstavlja močno zavoro nadaljnji balkanizaciji Slovenije. Če bi imeli svojo valuto, bi imeli najprej Mencingerjansko inflacijo, ki bi ob prvem resnem zunanjem šoku eksplodirala v hiperinflacijo. Ravno tako bi imeli veliko več dodatnih monopolov, ki bi jih obvladovali »naši« ljudje, ceno pa bi plačevali vsi Slovenci.

Gospodarski razvoj moramo torej zagnati kar sami. Pogoje za to imamo, nihče pa nas ne bo prisilil k pameti. Kje so glavne ovire, vemo, kdo in kako bi jih odpravil pa tudi. Sprememba oblasti je torej predvsem ekonomsko vprašanje.