Katja Kokot: Največja napaka v politiki je biti povprečen

Intervju: Katja Kokot, vodja poslanske skupine Resni.ca

Ubrali smo strategijo, ki je morda niso pričakovali: če nas želijo izpostavljati, bomo mi sami sebe izpostavljali še bolj. – Ljudje od nas pričakujejo, da smo glasni, ljudje od nas pričakujejo, da smo tudi rahlo provokativni, ker ravno ta provokativnost sproža v družbi pogovor, premislek o določenih temah. – Referendum je neka oblika neposredne ljudske participacije v demokraciji. Bi pa položila na srce gledalcem, da boste s tem, za kar se boste na koncu odločili in kar boste sprejeli, morali tudi živeti.

Kje biti poslanka Resni.ce v teh turbulentnih razmerah?

Biti poslanka Resni.ce je zelo odgovorna funkcija, pa tudi ena izmed najbolj izpostavljenih v tej sestavi državnega zbora. Namreč, morda najprej nihče ni pričakoval, da bomo sploh prišli v parlament. Po drugi strani pa je tudi naša odločitev, da ne podpremo vlade dr. Roberta Goloba, pripeljala do obsežnih napadov, diskreditacij in nekega nenehnega spotikanja. V bistvu nam sploh ne pustijo zares dihati in delati. Ampak glejte, mi smo tukaj. Nismo od včeraj. Prisotni smo bili že na državnozborskih volitvah pred štirimi leti, bili smo prisotni na volitvah za predsednico države, kjer smo imeli svojo kandidatko, na evropskih volitvah, lokalnih volitvah. Ves ta čas smo spremljali nek pogrom nad našo stranko, ki je antisistemska in se v svoji osnovi ne želi tako strogo ločevati na levo ali desno, ampak se drži svojega programa in nekih zdravorazumskih rešitev za naš narod.

Kako pa ti pritiski vplivajo na vas poslance, na poslansko skupino?

Ker smo že nekoliko vajeni teh napadov, kot sem že prej rekla, ni tako, da bi se na neki način ustrašili ali da bi nas to začelo odvračati. Ubrali smo strategijo, ki je morda niso pričakovali: če nas želijo izpostavljati, bomo mi sami sebe izpostavljali še bolj. Če nimamo izbire in nas vsak dan objavljajo, o nas pišejo, potem bomo mi sami sebe še bolj izpostavljali. Če se že moramo iti to igro, se jo pač gremo. Hočem reči, da smo v naši poslanski skupini morda nekoliko bolj posebni od drugih, ker nas to ne moti, ker se borimo in ker nas to ne bo zlomilo.

Je v politiki največja napaka, če si povprečen?

Tako je. V politiki je dejansko največja napaka biti povprečen, tih, polikan, nek standarden, napol neopazen poslanec. Ljudje od nas pričakujejo, da smo glasni, ljudje od nas pričakujejo, da smo tudi rahlo provokativni, ker ravno ta provokativnost sproža v družbi pogovor, premislek o določenih temah.

Torej vi namenoma v ljudeh vzbujate ta močna čustva?

Jaz si enostavno želim, da bi se več ljudi začelo zanimati za politiko. In če je meni osebno kaj uspelo, je to, da ljudje zdaj dejansko spremljajo politiko. Ljudje mi govorijo: »Veš, politike nisem gledal in je nisem spremljal že 15 ali 20 let, zdaj pa vsak dan preverim, kaj se dogaja.« Prav to je tisto, kar sem nekako želela.

Politika je dobila neko stigmo: vse tam je pokvarjeno, vsi so pokvarjeni, to je brez zveze, to je sama mafija. Jaz pa želim, da gredo v politiko navadni, delovni ljudje. Politika pomeni odločanje o tem, koliko stane gorivo, ki ga natočiš, koliko plačaš za elektriko, koliko stane malica v šoli, kaj se bo otrok učil v šoli. Čisto vsak segment našega življenja upravlja politika. Dokler ljudje ne bodo začeli razmišljati o tem in se nekako osebno vključevati v te teme, nam bo življenje krojilo samo nekaj izbrancev, neka elita. Prav je, da ljudje o tem razmišljajo. Pa če to v kom sproži prijetna ali negativna čustva – konec koncev je moj cilj dosežen.

Ljudje mi govorijo: »Veš, politike nisem gledal in je nisem spremljal že 15 ali 20 let, zdaj pa vsak dan preverim, kaj se dogaja.« To sem nekako želela.

So družbena omrežja postala močnejša od osrednjih medijev? Je to kanal, preko katerega vam uspe ubraniti vse puščice, ki so usmerjene v vas?

Tako je, ampak do tega kanala smo, bom rekla, prišli po sili razmer. Že pred štirimi leti, na prejšnjih volitvah, nam osrednji mediji dejansko niso namenili nobene pozornosti. Morda smo bili vabljeni na kakšna dve ali tri soočenja, to pa je bilo tudi vse. O nas niso želeli napisati nobenega članka, nismo bili vabljeni na soočenja, nikamor. Zato smo takrat začeli sami producirati vsebine. Na začetku prek Facebooka, zdaj pa že prek vseh drugih platform. Tudi jaz sem začela uporabljati te platforme kot svoj osebni profil, tudi na X-u, in enostavno menim, da lahko na ta način naša sporočila dosežejo širši krog ljudi, kot če jih predajamo prek medijev, ki izrežejo polovico naših izjav, jih obrnejo in predajajo neka sporočila, ki jih mi v bistvu nismo želeli povedati. To je bolj neposreden način komunikacije z volivci in meni se zdi to odlično.

Rekli ste, da je bil vaš izvirni greh to, da ste odrekli podporo Robertu Golobu. Kako težko se je bilo tukaj odločiti?

Odločitev je bila zelo težka, ampak takoj po volitvah je bilo jasno: mi imamo samo pet poslancev, v državnem zboru pa jih sedi 90. Torej je za sprejem kakršnegakoli zakona oziroma za odločanje o tem, na kakšen način bomo živeli, potrebna neka večina v državnem zboru. To je gola matematika. Tako smo svoj program predstavili eni in drugi strani. Pri dr. Golobu nismo dosegli nikakršnega soglasja glede naših programskih rešitev, medtem ko smo na drugi strani našli soglasje glede programskih rešitev.

Mi smo se svojim volivcem zavezali, da ne gremo ne v vlado dr. Roberta Goloba ne v vlado Janeza Janše, in tudi nismo šli. Mi smo v opoziciji. Kaj to pomeni za naše volivce? Nekateri tega ne razumejo, nekateri razumejo, ampak menim, da se dinamika ljudi, ki so odšli, v primerjavi s tistimi, ki so prišli na novo zaradi naše politike in naše trdne drže, da stojimo za svojim programom, vseeno nagiba v smer tega, da smo pridobili več podpornikov, kot pa smo jih izgubili.

V bistvu imate izvirno težavo, da ste nastali kot antisistemska stranka.

Ja, rekla bom takole: ta naša antisistemskost se je že pokazala in se še bo pokazala v nekoliko drugačnem načinu komunikacije, v nekoliko drugačnem načinu razmišljanja, v zakonskih predlogih, ki jih bomo podali. Menim, da naš politični prostor potrebuje tudi to. Ne samo neke uglajene, polikane politike, ki je bila do zdaj prisotna, ampak nekoga, ki zna bolj neposredno reči bobu bob in morda tudi v ljudeh sprožiti dialog med vsemi stranmi. Mislim, da so to zdaj neki porodni krči. Ta histerija, ki se ustvarja, je samo reakcija na nekaj novega, ker se je pač zgodilo, ker je prišel nekdo, ki se ne bo pustil nikomur, ne enim ne drugim. Mi bomo enostavno peljali svojo smer, ki zastopa potrebe in želje malega človeka.

Pravite, da ste opozicijska stranka, da niste ne v Janševi vladi ne v Golobovi vladi. Glasujete pa vseeno večino časa skupaj s koalicijo.

Zdaj je tako: morda vsak ne razume dobro politike in zanje verjetno nismo kredibilni, ampak neki poznavalci, ki poznajo sistem od znotraj, vedo, da je pred potrditvijo nekega zakona kar nekaj pogovorov in usklajevanj.

Ampak ali menite, da je povprečen Slovenec poznavalec politike?

Ne. Saj ravno to poskušamo spremeniti. To je tista stvar, ki stoji za to mojo željo, za temi pogostimi objavami, razlagami, zakaj tako, zakaj ne tako, morda tudi za nekimi provokacijami. Želim si, da bi ljudje bolj razumeli politiko. Če je trenutno ne, pa to ne pomeni, da se bomo mi odločali ali ravnali tako, da bi nas več ljudi razumelo. Večkrat bomo ravnali tako, kot je treba, kot je prav in kot je v skladu z našim programom, ki smo ga predstavljali pred volitvami.

Pritiski na Resni.co ne pojenjajo. Zbirali so podpise za Zorana Stevanovića. Menite, da Levica s temi akcijami samo utrjuje podporo med svojimi volivci?

Če malo spremljamo ozadje dogajanja zadnjega tedna ali dveh, je to samo neki manever, da se prikrije tisto, o čemer bi mediji v resnici morali poročati. To je neki mednarodni škandal. Avstrija o tem poroča, Italija, Nemčija, naši mediji pa poročajo o tem, da neki bivši politik na spletni strani zbira podpise. To je smešno. Že na daleč se vidi, da gre samo še za en manever, za te diskreditacije, ki jih konstantno doživljamo. Meni se zdi, da gre tukaj samo za šov. Verjetno tudi na levi razumejo oziroma se zavedajo parlamentarnih zakonitosti. Mandati se razdelijo na volitvah, oblikuje se neka večina in potem pač tako je. Urška Klakočar Zupančič je bila predsednica štiri leta.

Nisem videl, da bi kdo zbiral podpise za njen odstop. Pa bi jih verjetno lahko zbral v dveh dneh več kot 40.000, verjetno celo overjenih.

Tako je. Menim, da nekdo tukaj zelo slabo razume demokratične procese. Namreč, volitve so bile 22. marca 2026. Takrat so se razdelili mandati v državnem zboru, zatem smo glasovali za mandatarja, sestavila se je vlada in tukaj smo, kjer smo. Na vsaka štiri leta so volitve in to je to. Tisti, ki želijo, da bi se volitve ponovile – vi ste lahko spremljali pozive k ponovitvi volitev, ker nekateri niso bili zadovoljni z rezultatom takoj naslednji dan oziroma dan pozneje, pa čez teden, čez mesec in tako naprej. Zdaj pa je vprašanje, kolikokrat bi morali volitve ponavljati, da bi bila potem struja, ki izvaja ta kontramarketing, enkrat zadovoljna. Bi bila potem tista rešitev prava, to, kar so ljudje izvolili zdaj, pa ni prava rešitev? Menim, da se izvaja tudi propaganda proti samemu demokratičnemu procesu v naši državi, kar pa je dolgoročno nevarno.

Kolikokrat bi morali volitve ponavljati, da bi bila struja, ki izvaja ta kontramarketing, enkrat zadovoljna?

Zdi se, da je vse, kar se dogaja okrog Borisa Mijiča, presenetilo tudi vas v stranki Resni.ca.

Tukaj lahko govorim osebno, v imenu stranke še ne morem, ker vsi organi še niso zaključili svojega dela. Obsojam vsakršno ravnanje, ki je nezakonito, zavajanje, laži in podobne mahinacije. Dejstvo pa je, da razen obtožb organi pregona še niso opravili svojega dela. Tako da v resnici lahko samo verjamem na besedo tistim, ki ga tega obtožujejo, ali pa ne. Dejstvo npr. je, da te izobrazbe, ki jo je navajal, nima. To je res. Medtem ko glede izjav drugih pa res ponovno pozivamo organe pregona, naj opravijo svoje delo. Nečesa se moramo zavedati: mi ga nismo zaposlili in mi ga ne moremo odpustiti. On je izvoljeni poslanec Državnega zbora Republike Slovenije.

Lahko ga samo pozovete k odstopu, kajne?

Lahko ga samo pozovemo. Če pa on ne odstopi, mi dejansko nimamo tega vzvoda. Zakon o poslancih določa, da lahko državni zbor predlaga prenehanje mandata poslanca, če je ta pravnomočno obsojen na zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev. Jaz kot vodja poslanske skupine moram skrbeti tudi za zakonitost delovanja naše poslanske skupine in želim, da se vsi ti postopki vodijo zakonito, transparentno in da se človeku ne naredi krivica. Velika verjetnost je, da je vse to, česar ga obtožujejo, res, ampak še vedno: dokler organi pregona ne opravijo svojega dela, mi nimamo nobene podlage za neko nadaljnje ukrepanje.

Ampak za to, da se ga izključi iz stranke, je bilo že dejstvo, da je lagal o izobrazbi, za vašega predsednika očitno dovolj.

Absolutno, ampak stranka ima svoje organe. Jaz nisem stranka, sem samo poslanka naše stranke in čakam, da organi naše stranke opravijo svoje delo. Potem bomo lahko nadaljevali.

Na levi strani želijo, da Mijič odstopi. Tukaj gre za kombinatoriko, za kalkuliranje, da bi to morda vodilo v izgubo enega poslanca aktualne vladajoče koalicije.

Mi imamo takšen volilni sistem, da se takoj po volitvah določi število sedežev oziroma mandatov na državni ravni. Mi smo dobili pet sedežev. Kasneje se samo določijo imena, kdo bo na teh sedežih sedel. Tako da mi menimo, da moramo spoštovati voljo volivcev in želimo obdržati teh pet sedežev. Zato bomo počakali na tisti rok, ko bo čas, da tudi mi poslancu Mijiču predlagamo, da mandat prepusti naslednjemu na vrsti.

Podoben primer glede izobrazbe je bil z nekdanjo ministrico za digitalno preobrazbo, pa se o tem ni prav veliko govorilo. Ni bilo te histerije.

Ja, saj to je ravno tisto, o čemer smo prej govorili. Okoli nas je pač histerija, karkoli naredimo. Ne vem, zadnjič sem nekaj delala in je spet nastala histerija. Karkoli naredim, če vdihnem ali izdihnem, v bistvu nastane histerija. In to pove, da gre za neko ciljno usmerjeno histerijo proti meni, proti naši stranki, proti vsaki najmanjši potezi, ki jo naredimo. Očitno smo tako hud moteči faktor za nekoga, da si jemlje toliko časa in energije ter vlaga toliko sredstev v vse to poročanje o nas. Ampak po drugi strani pa se ne zavedajo, da ima to nasprotni učinek. V bistvu nam s tem delajo reklamo. Raste nam popularnost. Bolj nas izpostavljajo, bolj nas ljudje poznajo, bolj se jim nekako približamo. Tako v bistvu niso dosegli učinka, ki so ga želeli: da se mi umaknemo, da se utišamo ali da nas pač ni več.

Bolj nas izpostavljajo, bolj nas ljudje poznajo, bolj se jim nekako približamo.

Torej ocenjujete, da stranki raste popularnost?

To vidimo tudi po številu novih članov. To vidim tudi jaz po številu pozitivnih sporočil.

Stranka Resni.ca ima nekaj svojih zakonskih predlogov, ki so poželi precej pozornosti v javnosti. Interventni zakon ste pripravili skupaj z desnosredinskim trojčkom NSi, SLS, Fokus in Demokrati. Ta zakon bodo zapakirali kot zakon za bogate. Menite, da ste v tej informacijski vojni lahko uspešni?

Rekla bom tako: referendum je neka oblika neposredne ljudske participacije v demokraciji. Bi pa položila na srce gledalcem, da boste s tem, za kar se boste na koncu odločili in kar boste sprejeli, morali tudi živeti. Ne samo vi, vsi mi. Poglejmo samo, kaj ta interventni zakon prinaša in kdo mu nasprotuje. V bistvu so nasprotniki tega interventnega zakona tisti, ki si želijo, da smo vsi enako revni. Želijo si nazaj nekega komunizma. Dejstvo pa je, da se nam odseljujejo visoko plačani perspektivni kadri že na Hrvaško. Vodstva teh večjih podjetij imajo sedeže na Hrvaškem in tam v bistvu plačujejo v proračun svoje davke, prispevke in tako naprej. Mi izgubljamo to tekmo modernizacije naše družbe. Te perspektivne kadre potrebujemo in čas je, da se tega zavemo in sprejmemo določene spremembe.

Seveda ta interventni zakon prinaša tudi oprostitev plačevanja prispevka za dolgotrajno oskrbo za upokojence. Ne predstavljam si, da bi neki upokojenec glasoval proti takemu zakonu, da bi z veseljem še naprej plačeval ta prispevek. Mislim, da je to nesmiselno. Tudi za upokojence smo pripravili člen, po katerem lahko upokojenec tudi po izpolnitvi pogojev za upokojitev prejema pokojnino in polno plačo še naprej. To je namreč eden največjih nesmislov trenutne ureditve oziroma zakonodaje. Nekdo si je to pokojnino zaslužil. On je vanjo vplačeval.

Magister Ivan Simič je izjavil, da ima 26 od 28 držav članic Evropske unije ureditev, po kateri človek prejema polno pokojnino, tudi če nadaljuje z delom.

Ampak nasprotniki zakona morda menijo, da so ljudje neumni, ker so prikazovali tabelo, kakšna bo izguba v pokojninski blagajni, če bodo ti upokojenci prejemali polno pokojnino. Ob tem pa so izpustili zelo pomembno dejstvo, da ta upokojenec, ki še naprej dela, plačuje polne prispevke. Ne samo da dobiva pokojnino, on s svojimi prispevki še naprej polno vplačuje v pokojninsko blagajno. Ta del pa prikladno izpustijo iz vseh možnih izračunov.

To je neverjetno. To je popolno zavajanje. Menim, da smo ljudje vseeno dovolj inteligentni in razgledani, da bomo znali razumeti nekatere rešitve. Potem imamo tukaj še znižan DDV na hrano, na nekatera osnovna živila. Zdaj lahko spet špekuliramo, ali bodo trgovci temu sledili ali ne, ampak ta rešitev se na Hrvaškem obnese. Tudi naši ljudje zdaj hodijo nakupovat v Italijo, na Hrvaško in ne vem kam vse. Pri nas je vse dražje. Zdaj sem omenila samo nekatere davčne rešitve. Ta interventni zakon res ponuja sklop predlogov, kaj bi bilo treba narediti čim prej, da nekako normaliziramo stanje in damo signal ne samo naši državi, ampak tudi tujini, na kakšen način bo ta vlada delala, kaj bo spodbujala.

Mi si ne želimo samo neke enako revne družbe, ampak želimo tudi gospodarstvu dati priložnost, da privablja nove investicije. Če ni novih investicij, če ni perspektivnih delovnih mest, potem tudi nimamo nižje plačanih delovnih mest, potem nimamo nič. Potem se začne vse zapirati in vse se bo pač začelo seliti v tujino. Če nimamo ugodnega gospodarskega okolja za razvoj naše družbe, potem tudi proračun prejema manj. Vsi tisti, ki dobijo višjo plačo, tudi več vplačujejo v proračun. Mi s tem izgubljamo, ko jih odganjamo in gredo na primer na Hrvaško.

Javni sektor se konec koncev tudi financira iz prispevkov zasebnega sektorja …

Tukaj je še en problem, če sva že odprla to temo. Masa plač v javnem sektorju v primerjavi z realnim sektorjem, ki to maso plač podpira, je trenutno prevelika oziroma je realni sektor premajhen. Nekje bomo morali kot družba res sprejeti neke drastične odločitve. Ali bomo začeli drastično zmanjševati število zaposlenih v javnem sektorju ali pa bomo začeli drastično zmanjševati izdatke našega proračuna. Samo poglejmo, kakšno luknjo v proračunu je pustila Golobova vlada. To neko trošenje denarja: mi imamo, mi imamo, mi imamo. Za vse nimamo. Mi si ta denar izposojamo in za ta sredstva plačujemo visoke obresti na tujih trgih. Moramo stabilizirati odhodkovno stran in to se lahko naredi samo z močnim gospodarstvom.

Menite, da bo na referendumu prevladal razum ali tipična slovenska zavist?

Menim, da so ljudje vseeno toliko racionalni, da se jim bo to dalo razložiti, pa četudi v več segmentih in večkrat zaporedoma, in da ne bodo nasedli tem zavajanjem. Vsakomur rečem: Tudi če slišite zgodbo, ki se sliši privlačno, na primer, da je to »zakon za bogate«, sami preberite, sami poglejte dejstva, preverite številke, poglejte, kaj dejansko piše v zakonodaji. Ne nasedajte samo nekim populističnim floskulam. To je najslabše. Ko pustiš nekomu, ki je oblečen v draga oblačila in lepo našminkan, da ti prodaja neke zgodbice, ker lepo izgleda, in mu zato verjameš, je to najslabše. Temu se moramo na daleč izogibati. Če nekaj izgleda lepo in privlačno že na daleč, potem moraš pogledati, kaj je dejansko znotraj. Slovenska zavist seveda obstaja, ampak veliko Slovencev ima tudi svoje otroke, ima družine. Kakšno prihodnost si želijo zanje? To je naslednje vprašanje. Zavist, ja, če bodo Slovenci izbrali to pot, si bodo pač sodili sami. Narod si bo sodbo pisal sam. V tem primeru se bodo pač odločili, kakor se bodo.

Ali smo kot družba nismo dovolj zreli, da bi razumeli, kako družba deluje, kako se javni sektor pravzaprav napaja?

Menim, da je problem ravno v količini teh nasprotujočih si informacij. Ampak niso vsi sindikati proti. Jaz sem na svojem družbenem omrežju predstavila gospoda iz sindikata Podravja, ki dejansko močno podpira ta interventni zakon. Mislim, da je to eden najmočnejših sindikatov v tej regiji. Tudi on mi je povedal določene stvari iz ozadja delovanja sindikatov, ki zdaj nasprotujejo temu interventnemu zakonu. Verjetno smo edina država v Evropi, kjer sindikat navija za višje davke, za dražjo hrano in tako naprej.

Mi absolutno ne moremo vplivati na količino kontrapropagande, ki se izvaja, ker imamo tukaj eno težavo, in sicer financiranje te kontrapropagande oziroma te politične agitacije prek raznih nevladnikov, ki v bistvu niso nevladniki, ampak so samo podaljški neke politične opcije. Še huje postane, ko to financiranje prihaja iz tujine. Močno se zavzemam za to, da najdemo neko zakonsko rešitev, s katero bomo to politično agitacijo vsaj zamejili, ker preprečiti je verjetno ne bo mogoče.

Kako pa?

Poglejte: če gremo mi v kampanjo za interventni zakon, moramo to nekako financirati iz prihodkov, ki jih ima stranka. Moramo plačati ljudi, plakate, stojnice, objave v medijih. Medtem pa se nekdo, ki ne igra po pravilih oziroma ne igra »fair playa«, enostavno organizira tako, da naredi en, dva, tri, štiri nevladne inštitute. Ti se prijavijo z raznimi projekti, v resnici pa so samo podaljšek leve politične opcije in izvajajo to agitacijo na ulicah. Na tak način se financirajo stojnice in ljudje, ki delajo promocijo za drugo politično strujo. Menim, da to ni »fair play«. Če se želiš iti politiko, se včlani v politično stranko, priznaj svojo politično pripadnost in v bistvu igraj igro tako, kot jo igramo vsi. To, da rečeš: »Jaz nisem del politične struje,« hkrati pa ves čas zagovarjaš njihov program in prejemaš sredstva bodisi iz našega proračuna bodisi iz tujine – kaj je to?

Verjetno ste imeli v mislih Inštitut 8. marec, ki se ukvarja s pravicami žensk, ampak se pred volitvami ali pred vsakim referendumom transformira in se ukvarja samo s politiko. Nika Kovač denimo se je slikala z Alexom Sorosem, sinom vplivnega Georgea Sorosa, ki je bil na obisku v Ljubljani.

To je zadeva, ki bo še prišla na vrsto. Ampak poglejva drugače. V bistvu nisem proti nevladnim organizacijam, pač pa celo podpiram delovanje nevladnih organizacij. Jih je veliko. To so gasilci. Planinska zveza. Tukaj govorimo o nevladnih organizacijah, ki so dejansko politično nevtralne. Tisto, kar bo treba nekako spraviti v neke zakonske okvire, torej predpisati neke družbene norme za splošno delovanje, pa so te nevladne organizacije, ki agitirajo za točno določeno politično stranko. Menimo, da to ni nekaj, kar je sprejemljivo v naši družbi. Še posebej, če gre za financiranje v obsegu več milijonov evrov. To so nepredstavljive številke za nekega malega, delovnega človeka. Ko ste že omenili pravice žensk: zanimivo je, da se Inštitut 8. marec nikdar ni oglasil v zvezi z vsemi napadi name kot žensko, recimo.

Zanimivo je, da se Inštitut 8. marec nikdar ni oglasil v zvezi z vsemi napadi name kot žensko.

(D266: 12-16)