Blaž Podobnik: Dovolj je sklicevanja na stroko

Visoka stopnja smrtnosti v Bergamu je bila po mnenju nemškega zdravnika dr. Claus Köhnlei-a posledica napačnega zdravljenja.

https://duckduckgo.com/?q=Dr.+Claus+K%C3%B6hnlein&t=brave&iax=videos&ia=videos&iai=https%3A%2F%2Fwww.youtube.com%2Fwatch%3Fv%3DLTQ2Zegr_us

Nekateri bi že radi začeli kuriti grmado. Čarovnico že imajo zacahnano.

Po psihologu Karlu Jungu niso največja nevarnost za civilizacijo naravne sile niti fizične bolezni, ampak je to naša nezmožnosti, da obvladujemo našo lastno psiho. Sami sebi smo največji sovražnik, ali kot pravi latnski pregovor: človek človeku volk.

Jung meni, da je ta pregovor v spreminjajoči se civilizaciji žalostna, a trajna resnica, naše volčje težnje pa pridejo najbolj do izraza tedaj, ko postanejo duševne bolezni družbena norma, namesto da bi bile izjema – položaj, ki ga je Jung imenoval psihična epidemija. Menil je, da postaja vedno bolj očitno, da niso največja nevarnost za človeka niti lakota, niti potresi, niti mikrobi, niti rak – temveč da je človek sam sebi največja nevarnost, zaradi preprostega razloga, da ni ustrezne zaščite zoper psihične epidemije, ki so neprimerno bolj uničujoče kot najhujše naravne katastrofe.

Množična psihoza je epidemija norosti, ki se zgodi, ko velik del družbe izgubi stik z realnostjo in podleže zablodam. Tovrsten pojav ni fikcija. Dva tvrstna primera sta lov na čarovnice v Ameriki in Evropi v 16. in 17. stoletju ter vzpon totalitarizma v 20. stoletju.

Med lovom na čarovnice so ubili tisoče ljudi, večinoma žensk, ne zaradi kakšnih zločinov, ki bi jih zakrivili, temveč zato, ker so postali grešni kozli ponorelih družb. V nekaterih švicarskih vaseh, piše Frances Hill, so komajda pustili kakšno žensko živo, preden je norost končno izgorela.

Ko se zgodi množična psihoza, so posledice uničujoče. Jung je preučil ta pojav in napisal, da posamezniki, ki ustvarijo okuženo družbo, postanejo moralno in duhovno inferiorni ter nezavedno potonejo na nižji intelektualni nivo. Postanejo nerazumni, neodgovorni, čustveni, nepredvidljivi in nezanesljivi, a najhuje od vsega je, da se zločini, ki jih posameznik nikoli ne bi zagovarjal, prosto izvajajo prek skupin prizadetih od norosti. Kar zadevo še poslabša, je, da se tisti, ki trpijo za množično psihozo, ne zavedajo, kaj se dogaja. Natančno tako kot posameznik, ki znori, ne more stopiti iz svoje kože in opazovati svoje napake, tudi tu ni Arhimedove točke, s katere bi tisti, ki jih je zajela množična psihoza, lahko opazovali svojo kolektivno norost.
https://www.youtube.com/watch?v=09maaUaRT4M

Stroka je ubila sama sebe, svojo elementarno verodostojnost, ker se pod plaščem stroke prodajajo različni interesi, zlasti interesi tehnokracije, ki jih uveljavlja s trdo roko. Tudi znotraj stroke je pogosto dovoljena samo ena resnica, tista, ki odgovarja nosilcem določenih interesov.

To ne velja samo za interese faramkotehnokracije v zvezi s pandemijo, ki jih uveljavlja s prav neverjetno brezobzirnostjo v odnosu do neodvisnih znanstvenikov, ki si drznejo izpostaviti interesom tehnokratov neljuba dejstva v zvezi s pandemijo. Znanstveni disidenti so zbrisani s skoraj vseh platform in zreducirani na status neoseb. To velja tudi za podnebno histerijo, povsem neznanstveno teorijo spolov, neznanstveno kritično rasno teorijo ipd.

Strokovnjaki, ki se za denar prodajajo nosilcem nelegitimnih in celo nelegalnih interesov, si pač sami žagajo vejo, na kateri sedijo. V tehnokraturi, v kateri živimo, je stroka dekla ljudi kot so Bill Gates & Co.

Problem je v tem, ker kljub zatiranju neodvisnih strokovnjakov in samostojnih mislecev, postopoma curlja na dan dejstvo, da dejansko že živimo v orvelijanskem svetu, v matrici, kjer politika, mediji in stroka prikazujejo zmanipuliranemu plebsu neresničen, fatamorganski svet, ki je kot nekakšne Potemkinove kulise, izza katerih je resnično življenje, ki pa ga ljudje ne vidijo. Toda živimo v času, ko si vedno več ljudi upa pogledati izza teh Potemkinovih kulis, izza uradnih resnic, ki jih producirajo tehnokrati in širijo politiki v njihovi službi ter instrumentalizirani mediji. Izza kulis pa je vse kaj drugega kot to, kar nam slika vladajoča elita, katere del je tudi tehnokratska stroka.

Takšne zahteve so dokaz, kakšen kader je zaposlen v šolstvu.