Bogomil Ferfila: »To je bil predvsem referendum o Trumpu«

Ameriške vmesne volitve so prinesle velik poraz republikancev in prepričljivo zmago demokratov, ki so prevzeli večino v obeh domovih kongresa. Po doslej razglašenih izidih imajo demokrati v senatu 54 sedežev, republikanci pa 44, medtem ko nekaj poslanskih mest še ni dokončno razdeljenih.

Demokrati so tako po več kot letu dni Trumpovega drugega predsedniškega mandata prevzeli nadzor nad zakonodajno vejo oblasti. Volilni izid pomeni pomemben politični udarec za predsednika Donalda Trumpa in njegovo administracijo.

Za republikance je posebej boleč poraz v državah, ki so do zdaj veljale za njihove tradicionalne volilne trdnjave. V Teksasu je demokrat James Talarico premagal republikanca Kena Paxtona in demokratom zagotovil pomemben preobrat v eni od ključnih ameriških zveznih držav. Demokrati so slavili tudi v drugih tradicionalno republikanskih okoljih (denimo v Kansasu). Trumpovim prizadevanjem, da bi republikancem s ponovnim določanjem meja volilnih okrožij zagotovil dodatno prednost, tako ni uspelo preprečiti demokratskega volilnega vala.

Volivci so republikance kaznovali predvsem zaradi nezadovoljstva z življenjskimi stroški, inflacijo in Trumpovo notranjo politiko. Nezadovoljstvo so poglabljale tudi posledice vojne z Iranom in način izvajanja priseljenske politike. Volilni rezultati kažejo, da Trumpova podpora republikanskim kandidatom v številnih primerih ni bila prednost, temveč breme.

Demokrati bodo zdaj imeli precej več možnosti za omejevanje Trumpovih političnih načrtov, vendar tudi sami niso enotni. V stranki se že dlje časa spopadata zmernejše in bolj levo usmerjeno krilo. Ni še jasno, ali bo volilna zmaga okrepila zagovornike vrnitve proti politični sredini ali politike, ki želijo izrazitejši premik v levo. Za republikance pa se začenja obdobje iskanja odgovorov na vprašanje, kako ponovno pridobiti zaupanje volivcev in ali je mogoče gibanje MAGA ohraniti v sedanji obliki.

O rezultatih volitev, razlogih za republikanski poraz in posledicah za ameriško notranjo in zunanjo politiko smo se pogovarjali z ekonomistom in politologom prof. dr. Bogomilom Ferfilo.

Kaj sporočajo rezultati vmesnih volitev? Gre predvsem za kaznovanje Trumpa in njegove administracije ali za širši premik ameriških volivcev v levo?

Predvsem za prvo. V Ameriki obstajata dve zakonitosti, ki se le redko porušita. Prva je – govorimo seveda o vmesnih volitvah – da predsednik, ki prihaja iz ene stranke, na teh volitvah izgubi večino v kongresu, ki preide v roke druge stranke. Včasih prevzame le en dom, včasih oba, vendar se to praviloma zgodi.

Druga zakonitost je, da republikanskemu predsedniku sledi demokratski. Le enkrat se je zgodilo, da je republikanskemu predsedniku po dveh mandatih sledil drug republikanski predsednik Bush. Za republikancem Trumpom bo verjetno prišel demokrat, ki bo verjetno opravil dva mandata, za njim pa bo spet sledil republikanski predsednik.

V obdobju demokratskega predsednika se bo po mojem mnenju kongres ponovno prevesil v republikanske roke, podobno kot se je zdaj pod republikanskim predsednikom prevesil k demokratom. Američani menijo, da je to učinkovit način preprečevanja prevelike koncentracije moči v rokah ene stranke. Če je ena stranka predolgo na oblasti, pride do korupcije in drugih negativnih pojavov. Tega se Američani zavedajo in tako se obnašajo že zadnjih 50 oziroma 100 let.

Kaj je republikance pripeljalo do tako hudega poraza? So odločilno vlogo odigrali inflacija in visoki življenjski stroški ali Trumpova zunanja politika, vojna z Iranom in negotovost v svetu?

Rekel bi, da oboje. Tako vojne kot njegove gospodarske napake so se odrazile v višjih cenah, inflaciji in slabšem položaju potrošnikov. Napaka, ki jo je storil tako na zunanjepolitičnem kot na notranjepolitičnem področju, je bila uvedba carin za tri pomembne trgovinske partnerje ZDA oziroma njihove zaveznike: Evropsko unijo, Japonsko in Južno Korejo. Carine so mu bile sicer všeč, saj so polnile ameriški proračun. Vendar pa se z uvedbo carin na uvoz izdelkov uvoz podraži, stroške pa na koncu nosijo tako izvozniki kot ameriški potrošniki. Tako so bili korejski, japonski in evropski izdelki nenadoma od 20 do 30 odstotkov dražji, kar je znova udarilo po žepih ameriške potrošnike.

Potem sta prišli še vojni v Ukrajini in Iranu, ki prinašata težave pri oskrbi z gorivi in plinom. Obenem je bil prekinjen ruski izvoz, zdaj pa je Donald Trump z Vladimirjem Putinom sklenil dogovor o ponovnem izvozu ruskih energentov. Vse to je vplivalo na cene nafte, ki so se z okoli 40 dolarjev za sodček povzpele na več kot 100 dolarjev. Znatno so se torej zvišale, kar je ponovno udarilo po ameriških potrošnikih.

Obenem pa Američane tudi obsojam. Sam si ne predstavljam Irana z atomsko bombo. Iran še vedno pritiska na ZDA, naj spremenijo mirovni sporazum. V svojo okolico izstreljuje rakete, za zdaj še brez jedrskih konic. Pred nekaj tedni so Iranci zadeli britansko vojaško oporišče na Cipru. Iran lahko z raketami doseže tudi ameriška vojaška oporišča v Nemčiji in Italiji, kar pomeni, da bi bila lahko ogrožena tudi Slovenija. Verjetno pa Evrope to ne bo doletelo.

Iran se namreč boji ameriških in izraelskih letal, ki bi lahko zravnala vsa iranska mesta. Še vedno gre za nekakšno 'džentelmensko' vojno, ko govorimo o bombardiranju Irana, občasno pa seveda pride tudi do civilnih žrtev. Treba je vedeti, da so omenjene rakete namenjene napadom na ameriška oporišča v Zalivu, denimo v Bahrajnu in Katarju, obenem pa neselektivno padajo tudi na Izrael.

To je tudi razlog, da je znaten del Izraelcev pobegnil iz države. To sem označil za največjo nevarnost, ki preti Izraelu, saj ga vojaško ni mogoče premagati. Navsezadnje ima še vedno jedrsko orožje. Toda zaradi nenehnih vojn in vojaškega usposabljanja tako moških kot žensk je življenje tam vse težje. Če moraš polovico življenja prebiti v vojaškem taboru in vojni, to ni kakovostno življenje. V Sloveniji si česa takšnega ne moremo niti zamisliti, je pa to resničnost v Izraelu.

Napaka, ki jo je storil tako na zunanjepolitičnem kot na notranjepolitičnem področju, je bila uvedba carin za tri pomembne trgovinske partnerje ZDA: EU, Japonsko in Južno Korejo.

Kaj za republikance pomeni izguba Teksasa, njihove tradicionalne volilne trdnjave? Gre za začasen odziv na Trumpovo politiko ali za znak globljih sprememb v ameriški družbi? 

Rekel bi, da gre za začasen odziv, absolutno. Gre za razočaranje, ker Trump ni izpolnil obljube, da bo znižal življenjske stroške. Res pa je, da se je ravno v Teksasu pokazalo, kako močno si je Trump prizadeval za zmago. Tej državi je namenil posebno pozornost, Elon Musk pa je tam porabil veliko denarja. Tudi na splošno so imeli republikanci več finančnih sredstev kot demokrati. V Teksasu so imeli izrecen načrt, saj so računali, da bodo pridobili pet dodatnih poslancev v predstavniškem domu. Zato so uporabili tudi taktiko preoblikovanja volilnih okrožij. Računali so, da bodo dobili več poslancev, v resnici pa so jih izgubili. Toda bodite prepričani, da se bo to v naslednjih štirih letih obrnilo in da bo kongres spet bolj republikanski.

Ali so demokrati zmagali tudi s svojo politiko ali predvsem zaradi nasprotovanja Trumpu? Imajo jasno alternativo njegovi politiki in lahko to zmago pretvorijo v dolgoročnejšo podporo volivcev?

To je bilo predvsem glasovanje o Trumpu. Čeprav je ta izrecno izjavil, da bi v primeru, če bi bil sam na volilnem lističu, vsi glasovali zanj, je s tem verjetno nekoliko pretiraval.

Kar zadeva demokrate, posebnih politik pravzaprav nimajo. Preprosto bodo prevzeli vodenje države. Med levimi in desnimi politikami pa obstajajo stalne razlike. Leve politike praviloma zagovarjajo prerazdeljevanje bogastva, enakost in višje davke za premožnejše, medtem ko desne politike spodbujajo podjetništvo, red, mir in spoštovanje zakonitosti ter večje izdatke za obrambo. To so njihovi značilni poudarki.

Bo sprememba razmerja moči v kongresu v korist demokratov vplivala na Trumpovo zunanjo politiko in njegove odločitve nasploh?

Trump je po volitvah dejal, da je pripravljen sodelovati z demokrati. Zelo verjetno pa je, da demokrati tega glede na to, da je bila njihova volilna kampanja izrazito protitrumpovska, ne bodo sprejeli. V drugi izjavi je Trump to že predvidel in dejal, da bo postal »predsednik veta«. Kot predsednik ima pooblastilo, da vloži veto na zakone, ki jih sprejme kongres, in to bo tudi storil.

Trump je že dejal, da bo postal »predsednik veta«. Kot predsednik ima pooblastilo, da vloži veto na zakone, ki jih sprejme kongres, in to bo tudi storil.

Še vedno pa bo lahko vladal, zlasti na področju zunanje politike, ki ga bolj zanima, saj lahko na tem področju pusti večji zgodovinski pečat. Podpiram njegov veliki dialog s Putinom in Xi Jinpingom. Čeprav bi lahko pripomnili, da si 'veliki' delijo svet, menim, da je veliko bolje, da se pogovarjajo in obiskujejo, kot pa da bi prihajalo do sovražnosti.

Sicer pa je s poglavitno usmeritvijo ameriške zunanje politike začel že Trumpov predhodnik in predvidevam, da jo bo Trumpov demokratski naslednik nadaljeval. Temeljni dejavnik je danes spopad med 'velikimi' ZDA in hitro rastočo Kitajsko, čeprav tega ni mogoče videti povsod. Tudi vojno v Ukrajini je treba razumeti v tem kontekstu. 21. stoletje bo absolutno v znamenju soočanja med velikimi ZDA in vse močnejšo Kitajsko.