Boštjan M. Zupančič: Zavist in zavest

Uredništvo
Kot da bi nam to kaj pomagalo, v naši folklori zelo visoko sicer kotira zavest o pregovorni slovenski zavisti, pravi Boštjan M. Zupančič v svoji kolumni za PlanetSiol.net.
Loteva se pregovorne slovenske fovšije. Pravi, da ker smo preveč nevoščljivi drug drugemu, smo narod brez herojev. 
Zavist je napad na tisto, kar je najbolj občudovanja vredno. Tako Boštjan M. Zupančič citira različne filozofe in psihoanalitike.
Za pravnega filozofa Johna Rawlsa je v kombinaciji z občutkom nemoči vsakdanja zavist posledica nizkega cenjenja samega sebe. Angleški psihoanalitik R. D. Laing piše, da ne gre zgolj za to, da bi na človeka kot na projekcijsko platno projicirali tisto, kar nam je samim zase nesprejemljivo.
Najbolj je nazorna Freudova zgodba o tem, zakaj tašče pogosto sovražijo svoje zete in obratno. Na začetku se tašče v njih nadomestno zaljubijo. Ker je to poželenje nekaj, za kar jo njena vest želi kaznovati, se ta napad namesto nase, preusmeri v zeta. Zato se v določenih afriških plemenih tašča ne sme srečati z zetom.

Tako je večina prvinske zavisti nezavednem še zapiše Zupančič.

"Zavist, ki se je zavedamo, je sicer uničevalna, a večina te ledene gore je pod gladino in je pri sebi ne vidimo. Ljudje, ki so obremenjeni z bogato zasluženimi manjvrednostnimi kompleksi, kot to lepo vidimo v slovenskem parlamentu, pa svojo zavist izživljajo v napadih, ki so sami sebi namen. Če te strukturne zavisti ne bi bilo, bi bilo slovensko javno življenje do neprepoznavnosti drugačno, boljše."

Celotno kolumno preberite na Siol.net Siol.net

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Zaradi laži in zavisti
  • 03. 06. 2026