Branko Cestnik Blog: Žalost pastoralnega legalizma

Uredništvo
P. Branko Cestnik na svojem blogu opiše tri resnične in sveže primere s štajerskega podeželja. V prvem se župnik sooča z močno željo otroka po izboru botra, ki ga župnik po vesti ne more odobriti. Problem zato naj reši „dokument“, ki ga podpišejo otroci.

V drugem primeru vidimo do konca izprijeno logiko legalizma: ni važna sveta maša, važno je pridobiti „listke“ in otroku omogočiti udoben verouk ter „legalne“ pogoje za prvo obhajilo ali birmo. Za dosego tega cilja je celo dovoljeno župnika  prenašati okoli.

V tretjem primeru je na delu „legalistična“ neiskrenost in preračunljivost. Če je Cerkev nekaj zaukazala, to pomeni, da te lahko doletijo sankcije. Zato je bolje, da na od Cerkve zaukazano zadevo greš, si pridno tam, župniku kimaš. Čeprav ti, iskreno povedano, tam ni za biti. A važno je, da sankcij ni.

»Žalost pastoralnega legalizma je, da ga podeželski župniki vzdržujemo, ker nas je strah, da se bo sicer pastoralna in duhovna zgradba naših župnij podrla, če ne bomo „šraufali“ ljudi in od njih zahtevali takšnih in takšnih „pogojev“, takšnih in takšnih „dokazil“, takšnih in takšnih „listkov“.« piše Cestnik.

Žalost legalizma je podvojena, ko so ljudje počutijo odločno, ker so dosegli svoje, četudi so se pri tem cerkvenemu možu zlagali. Žalost je potrojena, če kot župnik za to igro neiskrenosti in preračunljivosti veš, pa jo vseeno sprejemaš.

Papirji morajo „štimati“ državnemu nameščencu, „ogromno ljudstva“ potrebujejo levi in desni mitingaši. Oboje sicer srečuje tudi duhovnik, a ne eno in drugo ne more biti vrh njegovega poslanstva. In ob tem bi marsikateri duhovnik raje šel v ateizirano metropolo, pravi v svojem blogu p. Cestnik.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Kitajska in mi (1. del): Kitajska včeraj in danes
  • 10. 01. 2026