Brezdomstvo v Sloveniji v porastu: človeški obraz suhoparnih kazalcev o globalni nekonkurenčnosti države

V Sloveniji je brezdomstvo že vsaj deset let v porastu. To bi sicer lahko bila povsem pavšalna ocena občana, ki že dolga leta opazuje ljubljanske ulice.

Takšen opazovalec bi dejal, so včasih to bile skupine dolgolasih kitaristov, ki so po cestah igrale za denar, pa sem in tja kakšen »zadrogiranec«. Zdaj pa za denar prosijo tudi gospe iz tretjega življenjskega obdobja.

Tenkočutne zaznave prebivalcev mesta pa potrjujejo tudi strokovne analize brezdomstva. V Ljubljani je vsako leto razdeljenih več brezplačnih kosil, vse več ljudi prenočuje v kontejnerjih  na Poljanskih in vsako leto je brezdomnim izrečenih več kazni  zaradi kršenja javnega reda in miru. Prosjačenje je namreč prekršek proti redu in miru, onesnaževalec uglednih javnih površin.

Zadnja leta se opaža celo vztrajajočo medgeneracijsko brezdomnost, kar pomeni, da so na cestah mladoletniki po osnovni šoli, ki se nekako izmaknejo popisom in evidencam. Nevidno brezdomstvo družin, kar vključuje grožnjo deložacije ali povsem neprimerno nastanitev, je tisto, na kar se v Sloveniji vse bolj opozarja. A pojavi in stiske vseeno ostajajo skrite, razen sporadičnih pojavljanj na nacionalni televiziji.

Problem brezdomstva je evidentno vse večji, od kod težave izvirajo in kako se jih lotevati pa ostaja stvar polemik: mestna občina je  zagnala projekt, ki je fenomen natančno popisal, večina društev in organizacij pa se trudi s toplimi obroki, oblekami in prenočišči, društvo Kralji ulice obenem tudi z omogočanjem novinarskega in prodajnega dela.

Potem so tu kulturniki, na primer Tadej Pogačar, ki skovanko Kralji ulice lansiral v svet s svojim umetniškim projektom. Bredzomci  na stolih in prestolih, za en dan razstavljeni v ogled.

Brezdomci pri papežu

In nazadnje, papež. Papež, ki je v izrednem svetem letu k sebi povabil brezdomce, priromali so iz vsega sveta, šest tudi iz Slovenije. Prišli so v Rim, kot najboljši in najbolj častni gostje. Videli so papeža, Vatikan in morej a nazadnje so jih odpeljali nazaj domov. Čeprav  nimajo domov.

V Vatikanu, v muzeju ali v jedilnici Vincencijeve zveze – brezdomni ostajajo brezdomni. Iz Vatikanske palače se vračajo v margino, papeška velikopoteznost pa je pozornost katoliškega občestva spet enkrat poskusila usmeriti tja, kjer bi pozornost resnično morala počivati: med revne, brezdomne, zaprte, odrinjene in izobčene.

Frančišek, papež iz garsonjere, se verjetno revnim približa z večjo iskrenostjo, kot kakšen papež prejšnjih časov. Še on jim lahko ponudi le nekaj dni luksuza in svoje prezence, potem gredo pač nazaj na ulice. In svetu lahko pokaže, da sta brezdomstvo in revščina problem, ki ju moramo kot družba naslavljati.