Gadi Eisenkot, izzivalec Netanjahuja

Letošnjega 27. oktobra so v Izraelu volitve, ki so celotno državo postavile v stanje napetosti. Tako leva kot desna opozicija bi radi zamenjali šibko Netanjahujevo vlado, ki je od odvisna od izraelske skrajne desnice in vnaša nemir znotraj in zunaj države. Veliko izraelskih analitikov, verjetno kar večina, se strinja, da se mora Netanjahujeva vladavina končati. Netanjahu se po drugi strani oklepa oblasti in jo poizkuša na vse načine obdržati, vključno s koalicijami, ki so sicer tudi za Likud nenavadne. Po drugi strani je palestinske volitve ponovno prestavil predsednik Mahmud Abas, ki nikakor ne želi z oblasti. Te bi morale biti 28. novembra 2026, vendar jih je Abas prestavil na 11. september 2027.

Letošnjega 27. oktobra so v Izraelu volitve, ki so celotno državo postavile v stanje napetosti.

Največji izzivalec – Gadi Eisenkot na čelu stranke Yashar

Največji izzivalec Netanjahuja je stranka Yashar na čelu z nekdanjim načelnikom štaba IDF Gadijem Eisenkotom. Gre za stranko, ki je v centru obeh volilnih polov in poizkuša preseči izraelsko polarizacijo. Eisenkot je velik nasprotnik Netanjahuja, vendar je podpornik sionizma in izraelske varnosti, zato mu težko kdo očita popuščanje pred teroristično nevarnostjo. Stranka sodi na levo od Likuda, ampak desno od Demokratov pod vodstvom Jairja Golana, ki se ravno tako pozicionira v sredino politične krajine.

Yashar se zavzema za varnostno strukturo, kjer je vojaški odziv nujen in odločen, vendar ima jasno strategijo z jasno določenimi cilji. Najbolj kritizira Netanjahujevo politiko zaradi spreminjanja vojnih odločitev, nepotrebnega podaljševanja vojn brez jasno strukturiranih ciljev in odvisnosti od ekstremističnih koalicijskih partnerjev. V tem trenutku je težko napovedati, kdo bodo natančno volivci stranke, ki še ni nikoli kandidirala na volitvah, enako velja za njenega predsednika. Vsekakor ta cilja na nezadovoljne volivce Likuda, ki so nezadovoljni z Netanjahujevim povezovanjem z ekstremno desnico in volivci na levi, ki se ne vidijo v anti-izraelski retoriki.

Yashar se zavzema za varnostno strukturo, kjer je vojaški odziv nujen in odločen, vendar ima jasno strategijo z jasno določenimi cilji.

Yashar je nova stranka, ki je brez sedežev v parlamentu, saj je nastala iz razpadle stranke Narodne enotnosti lanskega septembra. To je vodil še en nekdanji šef poveljstva IDF Benny Gantz, ki je odstopil od kandidature na parlamentarnih volitvah s svojo Modro-belo koalicijo. Modro-bela koalicija se je ubadala s padajočo podporo, zato se je Gantz odločil odstopiti iz tekme, da ne bi odvzemal glasov Yasharju, ki ima največje možnosti, da premaga Netanjahujev Likud. Opozicijske stranke so zato že začele snubiti nekdanje člane Modro-bele koalicije z upanjem na pridobitev dodatnih glasov.

Eisenkot ima dobro podlago proti Netanjahuju

Netanjahu težko očita Eisenkotu premalo patriotizma ali nerazumevanja za varnost države. Ta je namreč poveljeval štabu IDF, izbral pa ga je sam Netanjahu. Služil je v slavni Golanski brigadi, udeležen je bil v Prvi libanonski vojni in v bojih proti Hezbolahu. Pod nekdanjima predsednikoma vlade Ehudom Barakom in Arielom Šaronom je deloval kot višji svetovalec za vojaške zadeve predsedniku vlade. Njegov sin Gal je bil ubit kot rezervist, ko je eksplodirala nastavljena bomba v severni Gazi leta 2023, prav tako sta v boju padla še dva njegova nečaka. Po drugi strani na Netanjahuja letijo kritike, ker je njegov sin celotno vojno preživel v Miamiju kot podcaster.

Eisenkot je maroški Jud, ki je z družino v 50. letih 20. stoletja prišel v Izrael. Maroška judovska manjšina je bila dolgo časa zapostavljena, vendar gre za trdno bazo volivcev Likuda. Judom, ki so pribežali iz Bližnjega vzhoda in severne Afrike, pravijo Mizrahiji, danes pa predstavljajo okoli 40 % celotne populacije Izraela. Or Akiva je tradicionalno središče maroških judov, ki je zagrizeno podpirala Netanjahuja, toda tokrat so se karte obrnile. Zdaj kandidira sam Mizrahi, v primeru Eisenkotove zmage pa bi bilo prvič, da bi Izrael dobil Mizrahija za predsednika vlade.

Eisenkot ni predstavnik levega političnega pola, kar mu omogoča več podpore med potomci severnoafriških in bližnjevzhodnih Judov. Gre za dva razloga, eden je diskriminacija s strani evropskih judov, ki so jih v večini predstavljale stranke levega političnega pola in so vladale Izraelu več kot tri desetletja po drugi svetovni vojni. Drugi razlog pa je bolj konservativno okolje, iz katerega izhajajo Mizrahiji, kajti evropska judovska diaspora je izšla iz držav in velikih evropskih prestolnic, v katerih so bili del modernih zahodnih političnih gibanj, ki so bila Mizrahijem tuja.

Ali lahko Yashar zmaga

Yasharju napovedi kažejo tesno zmago, zato bo boj za zmago ostal neodločen do zadnjega preštetega glasova, saj ima ta le dva mandata prednosti, napovedujejo ji namreč 22 do 23 mandatov. V vsakem primeru bo Yashar moral sestaviti koalicijo, kar je v Izraelu podobno zapleteno kot v Sloveniji. Najbolj verjetna je koalicija s stranko Bejahad, ki jo vodi Naftali Bennett, ta bi lahko dobila 14 do 15 mandatov in z Demokrati Jairja Golana, ki jim napovedujejo okoli 10 mandatov. V koalicijo bi morali pridobiti še Avigdorja Liebermana in njegovo stranko »Izrael naš dom« ter še kakšno stranko izven kroga strank Haredijev.

Eisenkotu je uspelo združiti relativno široko paleto izraelskega političnega spektra, ki nasprotuje Netanjahuju, vključno z levimi strankami. Zelo verjetno bi celo Laburisti z naklonjenostjo sprejeli njegovo vlado zato, da se Netanjahu umakne, enako velja za arabske stranke, ki bodo dobile okoli 14 mandatov. Zato tudi če Yashar ne dobi dovolj glasov in večine v parlamentu, potem obstaja velika verjetnost, da bi prišlo do združitve velikega spektra strank proti Netanjahuju. Arabske stranke imajo namreč veliko težo, kajti združena opozicija proti Netanjahuju se po napovedih giba okoli 58 mandatov, za udobno vladavino pa jih potrebujejo 61. Torej sodelovanje z arabskimi strankami ne bo moglo biti izključeno.

Eisenkotu je uspelo združiti relativno široko paleto izraelskega političnega spektra, ki nasprotuje Netanjahuju.

Kaj očita Eisenkot Netanjahuju in platforma Yasharja

Nacionalna varnost je pomemben element preživetja Izraela, zato Yashar podpira okrepljene oborožene sile, boljše varovanje meja ter izdelavo dolgoročne varnostne doktrine. Nasprotujejo eni izraelsko palestinski državi in so proti priključitvi Zahodnega brega Izraelu, kot je to predlagal del Netanjahujeve koalicije. Po drugi strani podpira judovske naselbine, ki so del izraelske varnostne strategije. Čeprav se Eisenkotu v tem trenutku ustanovitev palestinske države ne zdi najpomembnejša tema, pa podpira rešitev dveh držav, saj bi v eni državi judje dolgoročno postali manjšina.

Toda po drugi strani Yashar absolutno nasprotuje drugačni obravnavi Haredijev, ki so si preko Netanjahujevega bloka pridobili velikanski vpliv v državi. Ti so namreč začeli uvajati lastne zakone na ozemljih, kjer živijo in niso del izraelske zakonodaje. Najbolj je izraelsko javnost razjezilo dejstvo, da je Netanjahu Haredije izključil iz obveznega služenja vojaškega roka. Vsekakor je nepojmljivo za mnoge Izraelce, ki so izgubili otroke ali sorodnike v bojih za domovino, da obstaja kasta privilegiranih Haredijev, ki za obrambo države ne bi storili ničesar. Zato Yashar podpira služenje vojaškega roka za vse, torej za oboje Haredije in Arabce.

Poleg tega Yashar nasprotuje še Netanjahujevim reformam, ki bi omejile vlogo Vrhovnega sodišča, podpira zapis nove ustave in omejitev mandatov predsednika vlade. Po eni strani je stranka močna zagovornica privatnega sektorja, vendar podpira državne investicije v zdravstvu, pomoči revnim in deprivilegiranim ter v šolstvo. Gre za sekularno stranko, ki je proti verski prisili, medtem ko istočasno spoštuje tradicijo judovstva. Zato ima po eni strani spoštljiv odnos do sabata, vendar nasprotuje prisili, prav tako se zavzema za civilne poroke in spoštovanje demokratičnih postulatov Izraela.

Izraelski ugled v svetu pod Netanjahujem pada

Izraelska podoba v svetu je utrpela izjemen padec ugleda pod vladavino Netanjahuja. Če je Netanjahuju uspelo zmagati bitke, pa je vsekakor izgubil propagandno bitko s Hamasom. Čeprav lahko pripišemo padec ugleda kot posledico agitacije skrajne levice na zahodu, vplivu katarskega in turškega denarja v zahodnih institucijah ter aktivizmu skrajnih nevladnih organizacij, se Netanjahu ne more izogniti popolnoma zgrešeni komunikaciji s svetom. Netanjahujevi javni nastopi so prikazovali huronsko grmenje in grožnje, namesto prikaza grozljivih podob, ki so jih je utrpeli Izraelci.

Če je Netanjahuju uspelo zmagati bitke pa je vsekakor izgubil propagandno bitko s Hamasom.

Toda na vlak promocije trpljenja in mučeništva je prvi skočil Hamas in relativno hitro osvojil srca zahodnjakov s serijo spletnih in video promocij s pomočjo nevladnih aktivistov in ekstremne levice. Netanjahu svoj celoten mandat ni dojel, da mora zmagati propagandno vojno, sicer bo Izrael postal osamljen otok z mnogo sovražniki. Še večjo škodo so naredili njegovi skrajno ekstremno desni koalicijski partnerji, ki so s svojimi izjavami prilivali olja na ogenj ter tedensko dajali material zaveznikom Hamasa na zahodu. Toda namesto, da bi se Netanjahu raje s tem soočil, je raje povzel iransko idejo izraelske varnosti v kripto valutah, če bi določene države sprejele sankcije.

Izrael potrebuje novega voditelja

Netanjahu je zmagal zadnjo vojno proti Hamasu, vendar je Izrael utrpel velikanski padec ugleda, kar mu lahko dolgoročno zelo škodi. Če Izrael ne bo investiral v lastno promocijo po zgledu Hamasa, ki je uspel učinkovito osvojiti družbena omrežja in vplivati na zahodne institucije s katarskim in turškim denarjem, bo vedno bolj osamljen in s tako nizko podporo, da bo naslednji spopad s Hamasom dosti bolj boleč. Vsekakor si Izrael ugleda ne more več povrniti z Netanjahujem, še ena vlada s skrajnimi ministri, kot sta bila Ben Gvir in Smotrič, pa bi potisnila ugled Izraela na skrajno dno.

Enako je Netanjahu razdelil javnost v Izraelu, kjer ima velik del tako levega kot desnega pola občutek, da je državo prepustil skrajnim Haredijem, ki so si vzeli pravico v svoje roke. Kako na Netajahuja gleda rezervist, ki se je boril v Gazi, ali oče ubitega vojaka, ko ta popusti izsiljevanju Haredijev, ki ne želijo služiti obrambi domovine, niti kot civilisti? Izraelska javnost je razdeljena, veliko jih ima občutek, da si je trenutna vlada podredila sodstvo in zakonodajo ter omogočila razgradnjo demokracije.

Izraelska javnost je razdeljena, veliko jih ima občutek, da si je trenutna vlada podredila sodstvo in zakonodajo ter omogočila razgradnjo demokracije.

Toda po drugi strani Netanjahuja ne moremo odpisati, saj je mojster preživetja. Enako mu ne moremo očitati vojaškega odziva, ki ga je opravil z minimalnimi žrtvami Izraelcev in spravil dolgoletnega sovražnika, torej Hamas, na kolena. Vendarle so polarizacija Izraela, padec ugleda, korupcijski škandali, poslabšanje odnosov s tradicionalnimi zavezniki in zavračanje preiskave pred 7. oktobrom tako zatresli državo, da potrebuje svež veter, kajti skrajno desni pol izraelske politične krajine je tako narasel, da predstavlja resno oviro podobi, ki jo Izrael želi predstaviti svetu.