Kosti umorjenega očeta so v nahrbtniku skrivaj prinesli domov (1. del)

Dr. Franc Vrevc iz Šentvida nad Ljubljano v dokumentarni televizijski oddaji Pričevalci. Od otroštva brez očeta do vrhunskega slovenskega ortopeda.

Kot deček je ob poti čakal očeta, ki se ni več vrnil iz službe. Partizani so ga maja 1944 odgnali in umorili na Osolniku. Leto pozneje je družina izgubila še najstarejšega sina Marka, vrnjenega s Koroške in zaprtega v Škofovih zavodih.

Dr. Franc Vrevc v Pričevalcih razkriva zgodbo družine, ki so ji po izgubi očeta in brata odvzeli pokojnino, v hišo naselili druge ljudi, mater pa izčrpavali s preiskavami in nočnimi zaslišanji. Njegova pripoved o skrivnem prenosu očetovih kosti na domači vrt je eno najbolj pretresljivih mest pogovora.

Franc Vrevc, rojen leta 1934 v Šentvidu nad Ljubljano, je bil tretji od štirih otrok prokurista Franceta Vrevca in Jerice, rojene Zupan. Postal je ugleden ortoped, ki je znanje iz nemških in švicarskih bolnišnic prenašal v Slovenijo ter pomagal uvajati zahtevne operacije hrbtenice. Pogovor je potekal na njegovem domu, med umetninami, starim pohištvom in družinskimi fotografijami. O svojih doživetjih je pripovedoval podrobno, pogosto tudi s humorjem. Ko je beseda nanesla na mater, ki se je po moževi in sinovi smrti borila za preostale otroke, pa je moral za trenutek pretrgati pogovor.

Od revnega dečka do prokurista

Oba starša sta izvirala z Bleda, vendar iz zelo različnih razmer. Mati je odraščala v premožni trgovski družini v nekdanji vasi Grad. Oče, nezakonski otrok iz Rečice, je imel skromno otroštvo. Ker je bil izredno nadarjen učenec, sta se zanj zavzela ravnatelj in župnik. S podporo premožnega rojaka Jožefa Schwegla je lahko nadaljeval šolanje na nemški klasični gimnaziji v Ljubljani.

Franc pripoveduje, da je ta dobrotnik očetu pojasnil, koliko mu bo znanje nemščine koristilo pri poznejšem delu. Oče je nato študiral strojništvo v Pragi, vendar po Schweglovi smrti in izgubi finančne podpore študija ni mogel dokončati. Kljub temu se je z znanjem in delom povzpel do odgovornega položaja v tekstilni industriji. Sodeloval je s tujimi strokovnjaki in bil dovolj podjeten, da je načrtoval samostojno zastopstvo tuje firme.

Temu je bila namenjena tudi nova družinska hiša v Šentvidu nad Ljubljano. V podkletenih prostorih bi lahko uredil skladišča, zgoraj bi družina živela in sprejemala poslovne partnerje. Vojna je načrte presekala. Okupacijska meja je hišo odrezala od očetovega delovnega mesta na italijanski strani. Ko je prehajanje postalo pretežavno, se je zaposlil kot računovodja pri prijatelju Zevniku v Tacnu. V službo se je vozil s kolesom.

Predvojnega doma se Franc spominja kot urejenega in prijetnega. Pri njih so se zbirali očetovi znanci, med njimi profesorji iz Škofovih zavodov, duhovniki in umetniki. Mati je skrbela za srečanja in gospodinjstvo. Družinske vezi so segale do pisatelja Franca Saleškega Finžgarja in kroga okoli Izidorja Cankarja. Knjige, izobrazba in kultura so bile del njihovega vsakdana.

Šola v jeziku okupatorja

Franc je prvi razred obiskoval še pred okupacijo, nato je štiri leta hodil v nemško šolo. Učitelji večinoma niso znali slovensko, otroci pa sprva niso razumeli njihovega jezika. Spominja se tudi posameznih dobrih učiteljev, med njimi Korošca, ki jim je tu in tam pomagal s slovensko besedo. Toda usmeritev pouka je bila jasna: otroke so pripravljali na potrebe vojskujoče se države.

Pri telovadbi so metali makete ročnih bomb, boksali in se ukvarjali z modelarstvom. Za jadralna letala so pri mizarjih zbirali ostanke furnirja in tanke letvice. Oče in mati sta ob tem poskrbela, da se je Franc pri upokojeni učiteljici na skrivaj učil slovenščino. Starejša sestra se je pripravljala na gimnazijske izpite in jih hodila opravljat čez okupacijsko mejo k uršulinkam v Ljubljano.

Vojna je v otroški spomin zarezala tudi prizore nasilja. Vrevc se spominja goreče Rašice in ustreljenih talcev v Šentvidu, ki jih je videl po pouku. Med mrtvimi je bil oče njegove sošolke. Takšne podobe so ostale, čeprav otrok še ni mogel razumeti vsega, kar se je dogajalo okoli njega.

Očeta je čakal ob poti

Maja 1944 se oče ni vrnil iz službe. Po Vrevčevem pričevanju so ga partizani ustavili v Tacnu, odgnali na Osolnik in tam umorili. Družino je o ugrabitvi obvestil lastnik tovarne. Oče jim je poslal le kratko sporočilo, da je na zaslišanju in da se bo kmalu vrnil. Za njegove domače je bilo to zadnje znamenje življenja.

Franc je hodil čakat ob pot, po kateri se je oče vračal. Spominja se pogledov ljudi, ki so ga opazovali s pomilovanjem. Deček je pričakoval znano postavo na kolesu, odrasli pa so očitno že slutili, da je ne bo več.

Očetovo smrt Vrevc razume kot odstranitev uglednega, samostojnega in katoliško usmerjenega človeka, ki bi lahko oviral komunistični prevzem oblasti. Pripovedoval mi je, da je oče na začetku tudi denarno podpiral partizane, nato pa se je umaknil, ko je spoznal komunistično usmeritev gibanja. Pojavil se je na seznamu ljudi, obtoženih pripravljanja »bele garde« v Šentvidu. Očitkov ni jemal dovolj resno, ker jih je imel za propagando.

Sin je posebej poudaril očetovo slovensko narodno zavest. Dobro znanje nemščine je uporabljal tudi pri nasprotovanju poskusom, da bi slovenske priimke razglašali za nemške. Vrevčeva pripoved tako ohranja spomin na človeka, ki se je znal postaviti po robu okupatorjevemu ponemčevanju, a je življenje izgubil zaradi revolucionarnega nasilja.

Očetovo smrt razume kot odstranitev uglednega, samostojnega in katoliško usmerjenega človeka, ki bi lahko oviral komunistični prevzem oblasti.

Skrivni grob na vrtu

Za kraj očetove smrti in groba so izvedeli od domačinov iz okolice Sore. Ti so družino poznali in ji bili naklonjeni. Po koncu vojne se je mati odločila, da bodo posmrtne ostanke prenesli domov. Oče je bil pokopan plitvo, zato se je bala, da bodo živali raznesle še ostale kosti.

Na pot so šli mati, starejša sestra, Franc in gospodinjska pomočnica, ki je že dolgo živela z njimi in postala skoraj članica družine. Najmlajšega brata so pustili v varstvu. Z vlakom so se odpeljali do Medvod, s seboj pa imeli skromno orodje za odkopavanje. Našli so velik del očetovih kosti. Na zadnji strani lobanje je bila vidna sled strela.

Posmrtne ostanke so spravili v torbo oziroma nahrbtnik in jih odnesli do vlaka. Vrevc se spominja velikega strahu, da bi jih takrat kdo ustavil. Družina je morala lastnega očeta nositi domov na skrivaj, brez javnega pogreba in brez gotovosti, da ji bodo dovolili vsaj žalovanje.

Mati je dala izdelati pocinkano skrinjo. Očeta so v navzočnosti duhovnika pokopali na sredini domačega vrta. Mesto je izbrala premišljeno: če bi se komu od njih kaj zgodilo, bi drugi vedeli, kje ga iskati. Verjela je, da se komunistična oblast ne bo obdržala za vedno in da bo mož nekoč lahko dobil javni grob na šentviškem pokopališču.

Posmrtne ostanke so spravili v torbo oziroma nahrbtnik in jih odnesli do vlaka. Vrevc se spominja velikega strahu, da bi jih takrat kdo ustavil.

Poskrbel je za prijatelja

Najstarejši sin Marko je med vojno ostal v Ljubljani, stanoval v Marijanišču in z odliko končal klasično gimnazijo. Po očetovi smrti se je tik pred koncem vojne pridružil domobrancem. Z njimi se je umaknil na Koroško, bil vrnjen in zaprt v Škofovih zavodih, nedaleč od domače hiše.

Pred odhodom na Koroško je sporočil, da čakajo na železniški postaji. Sestra je stekla k njemu. To je bilo njuno zadnje srečanje. Družina je po očetovi smrti veliko upanja polagala v najstarejšega sina, zdaj pa je izgubila še njega.

O Markovih zadnjih dneh so domačim pripovedovali izpuščeni mlajši jetniki. Med njimi je bil zdaj že pokojni Božidar Trefalt, ki je prav tako podal svojo izpoved za oddajo Pričevalci. Marko mu je naročil, naj se oglasi pri njegovi materi, vzame eno njegovih oblek, da ne bo hodil okoli v domobranski uniformi, in jo prosi za denar za vlak. Devetnajstletnik je v položaju, v katerem je pričakoval lastno smrt, mislil na prijateljevo varnost in pot domov.

Mati je iskala pomoč pri Finžgarju. Po družinskem pripovedovanju je pisatelj posredoval pri Borisu Kidriču in mu očital tudi ravnanje z vdovami. Posredovanje Marka ni rešilo. Umorili so ga po vrnitvi s Koroške; natančnih okoliščin njegove smrti družina ni izvedela. Franc se je pozneje srečal s Trefaltom, ki je ohranil spoštljiv spomin na njegovega brata in njegovo držo med jetniki.

V hišo so jim naselili vojake

Povojna oblast je očeta razglasila za narodnega sovražnika, družini odvzela pokojnino in napovedala zaplembo njegovega premoženja. Toda oče je ob začetku vojne vse prepisal na ženo. Ko je mati dokazala, da je lastnica ona, so morali napovedano zaplembo umakniti. Po sinovih besedah je očetova previdnost rešila družinski dom.

Hiše kljub temu niso mogli uporabljati sami. Maja 1945 jo je zasedel vojaški štab, družini pa pustil sobo in kuhinjo. Vrevc je povedal, da se vojaki večinoma niso grdo vedli do njih, vendar je bilo sobivanje težko. Materino fino perilo so uporabljali za čiščenje orožja, izginil je del jedilnega pribora. Po odhodu vojakov so jim naselili stanovalce. Zadnje prostore so dobili nazaj šele pred njegovo poroko.

Povojna oblast je očeta razglasila za narodnega sovražnika, družini odvzela pokojnino in napovedala zaplembo njegovega premoženja.

Reševala je dom in otroke

Mati je preživetje omogočala s prodajanjem premoženja. Prodala je podedovano hišo, del denarja porabila za življenje, preostanek pa vložila v parcelo. Ko so sredstva pošla, . Prodajala je tudi umetnine, ki sta jih z možem pridobila pred vojno. Pomagal je njen brat z Bleda, otroci pa so veliko delali doma in pri sorodnikih.

Franc je moral prevzeti opravila, za katera je bil še premlad. Skrbel je za živali in obrezoval drevje, česar se je naučil šele, ko je naslednje leto videl posledice svojih napak. Še težje je bilo gledati materino žalost. Na vprašanje, ali je družina po vsem tem še kdaj zaživela v nekdanjem veselju, odgovori: »Ne, nikoli več.«

Po njegovem pričevanju so mater dodatno izčrpavale hišne preiskave in nočna zaslišanja zaradi domnevnih povezav s politično emigracijo. Iz tujine so jim občasno poslali paket, znanci so ji ponujali pomoč pri odhodu v Argentino, vendar je ostala doma. Umrla je zaradi srčnega infarkta, ko je bil Franc v tretjem letniku medicine. S sestro sta nato skrbela še za mlajšega brata Andreja.

Mati je preživetje omogočala s prodajanjem premoženja. Prodala je podedovano hišo, del denarja porabila za življenje

(D277, 41-43)