Črna Gora uradno sprejeta v NATO. Na kakšni poti je preostali zahodni Balkan?

Včeraj je Črna Gora uradno postala 29. članica NATA, kar ima ob vseh dogajanjih na stari celini v zadnjih letih velik simboličen pomen. Poleg tega je v soboto potekal pomemben vrh procesa Brdo-Brioni, kjer so se zbrali vsi voditelji držav zahodnega Balkana (vse nekdanje jugoslovanske republike in Albanija).

Zato smo na Domovini pripravili kratek pregled o trenutnih meddržavnih odnosih v tej naši soseščini in stanje regije na poti evro-atlantskih povezav.

Trenutno sta od omenjenih držav članici EU le Slovenija in Hrvaška (ki je 2013 zadnja pristopila k Uniji), na vzhodnem Balkanu pa Romunija in Bolgarija (pridružitev teh je bila izjemno hitra glede na splošno stanje demokracije, svobode in vladavine prava, verjetno predvsem zaradi čimprejšnje blokade vpliva Rusije).

V fazi konkretnih pristopnih pogajanj sta Srbija in Črna Gora (ter tudi Turčija), uraden status kandidatke imata Makedonija in Albanija, t. i. potencialni kandidatki pa sta Bosna in Hercegovina ter Kosovo.

Tako kot pri NATO je najbližje EU Črna Gora, katere politika je zelo dobro krmarila med vsemi grozotami balkanskih odnosov v zadnjih 30 letih (kljub okoli 30 % srbskega prebivalstva) in ima danes zaprtih največ pristopnih poglavij.

Ovire na poti v EU in NATO in vzorčen primer Srbije

Že precej dlje je Srbija, kjer je pri mnogih ljudeh še vedno močno prisotno zgodovinsko prijateljstvo z Rusijo. Ta se na vso moč trudi, da bi upočasnila približevanje katerekoli evropske države EU in je tudi ob podpisu pristopne pogodbe NATA s Črno Goro pred nekaj meseci jasno diplomatsko protestirala.

Gledano širše - globalno oz. geostrateško, je ruski faktor tudi največja zavora za evro-atlantsko integracijo zahodnega Balkana (pomembnejšo vlogo igra še Kitajska, predvsem v gospodarskem smislu z novo svilno potjo). Odkar je na oblast prišel Vladimir Putin, je očitno, da Rusija svojo vlogo v 21. stol. vidi predvsem kot trdo nasprotje Zahodu in NATU.

Tako poskuša tudi v tej regiji uveljaviti svoj vpliv, a se navkljub nekaterim destabilizacijskim dogajanjem na stari celini (gospodarska kriza, kriza evra, migrantska kriza, brexit) na območju Balkana ta očitno manjša.

Najboljši indikator tega je Srbija, ki je v preteklosti imela nekaj precej bolj proruskih voditeljev, kot je današnji premier. Ne glede na to, da prihaja na Vučićev račun veliko kritik o avtokratskem in nadutem vodenju, je dejstvo, da ga EU smatra za trenutno najboljši evropski garant v Srbiji.

Politika v drugih državah in obeti za prihodnost

Še nekoliko zapletenejša je situacija v multietnični BiH, kjer kaže, da se še niso polegla vsa medetnična nasprotja. V državi je ogromno različnih političnih pogledov in struj, vključno z različnimi nacionalističnimi, ki se zelo težko zedinijo o prihodnosti.

Tako je v federaciji šele pred kratkim prišlo do konsenza o začetku procesa pristopa k EU in šele februarja 2016 je država kot zadnja na Balkanu uradno vložila vlogo za članstvo.

Še nekoliko dlje oz. najdlje od Evrope je Kosovo, ki je neodvisnot razglasilo šele 2008 in s katerim Srbija trenutno nima nikakršnih resnih dvostranskih stikov. To ga sicer samo po sebi ne ovira na evro-atlantski poti, bolj ga dušijo še vedno prisotna trenja med Srbi in Albanci.

Negativen trend pa je opaziti v Makedoniji, ki ima sicer uraden status kandidatke EU, a se že desetletja ni v tem procesu premaknila nikamor. Osnoven problem predstavlja blokada Grčije, ki se še vedno ne strinja z imenom svoje severne sosede, situacijo pa je seveda še poslabšala politična kriza zadnjih let, domnevna korupcija in trenja z albanskim prebivalstvom.

Tako bo minilo še kar nekaj let, preden bo denimo Srbija vstopila v EU ali NATO, kaj šele BiH ali Kosovo. Kljub temu pa je morda pomembnejše dejstvo, da si prebivalci držav zahodnega Balkana danes večinoma želijo v Evropo in da je ta proces vseeno precej dlje kot pred nekaj leti. Vedno več se jih tako zaveda, da je evro-atlantska integracija verjetno edino resno zagotovilo za mir v regiji.