Daniel Cukjati, župan Vrhnike: Omejitev mandatov? V tujini večina županov funkcijo opravlja med 12 in 16 let (1. del)

Športni pedagog in oče devetih otrok že drugi mandat vodi občino Vrhnika na povezovalen in vključujoč način za vse skupine, ki delujejo v občini. Pred tem je vodil občinski zavod Ivana Cankarja ter bil odgovoren za razvoj športa v občini. Sodeloval je tudi pri vzpostavljanju skavtov ter več športnih društev na Vrhniki.

Daniel Cukjati se poln energije in zanosa prebija čez mnoge birokratske in okoljevarstvene ovire, letos pa bo Vrhnika gostila tudi dogodek Domovina praznuje, praznično slovesnost tako za domovino Slovenijo kot naš medij.

Pogovarjali smo se o izzivih lokalne samouprave, pokrajinah, specifikah občin v okolici glavnega mesta, politiki, okolju in še čem …

G. Cukjati, kaj vam, kot županu, predstavlja največji izziv?

Največji izziv je izpeljati želene projekte v korist občanov, izvedbo katerih nam ovirajo določeni režimi na tem območju. Konkretno, pri izgradnji severne obvoznice okoli Vrhnike krajši del prečka tudi Naturo 2000 in zdaj imamo izziv, kako to izpeljati, saj je prometna problematika na Vrhniki, kot verjetno ve vsakdo, ki se vozi tukaj mimo, zelo pereča.

Tudi sicer je občina zelo obremenjena z varstvenimi režimi. Natura 2000 pokriva preko 50 % površine občine. Potem pa so tukaj še različni kulturno-varstveni režimi, saj ima Vrhnika izjemno bogato zgodovino. Imamo tudi reko Ljubljanico, ki ima izjemen potencial, a je hkrati zaščitena z vsemi možnimi režimi, ki omejujejo razvoj tega potenciala.

Kako krmarite med željo, da bi kaj razvili, in zaščito kulturne in naravne dediščine?

Predvsem z obilico različnih sestankov z raznimi nosilci urejanja prostora, varstva narave in kulturne dediščine. Včasih se da, včasih pa tudi ne. Konkretno – trenutno gradimo nov most čez Ljubljanico. Ribiči, ki podajajo soglasje glede tega, so zahtevali gradnjo v določenem časovnem obdobju. Zavod za varstvo narave pa nam je dovolil gradnjo kadarkoli, razen v tistem obdobju, ki so ga določili ribiči ne. Dejansko ni bilo dneva v letu, ko bi lahko gradili. Zadevo smo rešili šele s kopico sestankov, ampak projekti pa se na tak način zamikajo.

Zadnje leto beležimo visoko inflacijo in dvig določenih plač v javnem sektorju. Povprečnine temu niso sledile. Kaj to pomeni za delovanje občine?

Povprečnina se je na žalost določila pred dvigom plač v javnem sektorju, zato ta dvig plač v izračunu povprečnine ni bil upoštevan. To pomeni, da občina nosi večje breme za plačilo teh plač, kar pomeni približno pol milijona evrov manj v proračunu za investicije. Toliko manj se bo zgradilo.

Kje se konkretno najbolj pozna?

Pri zamikanju investicij. Recimo izgradnji športne dvorane, kakšne ceste, kanalizacije. Pozna se na konkretnih zadevah, ki jih čutijo občani.

Kako doživljate odnos med državo in lokalno samoupravo. Kje so dobre prakse in kje so največje težave?

Čeprav sem župan šele peto leto, opažam, da se je odnos države do lokalne skupnosti spremenil s sprejetjem zakona, ki je onemogočil združljivost poslanske in županske funkcije. Takrat se je skrhala oz. pretrgala vez med lokalno skupnostjo in državnim zborom.

Prej je bila približno tretjina poslancev tudi županov. Vsaka vlada, tako leva kot desna, je morala lokalno skupnost upoštevati pri sprejemanju državnega proračuna. Prav od slednjega pa so močno odvisne investicije v lokalno skupnost, kot so izgradnja upravnih enot, državnih cest, sodišč, … Župani, tako levi kot desni, so prej imeli moč v parlamentu, danes pa je nimajo. Ta vez je pretrgana.

Čeprav sem župan šele peto leto, opažam, da se je odnos države do lokalne skupnosti spremenil s sprejetjem zakona, ki je onemogočil združljivost poslanske in županske funkcije. Takrat se je skrhala oz. pretrgala vez med lokalno skupnostjo in državnim zborom.

Kje se najbolj pozna ta pretrgana vez?

Pri sprejemanju proračuna so morali poslanci upoštevati glas županov, ki najbolj poznajo lokalne probleme in se zavedajo, kje so najbolj potrebne državne investicije v vodovode, kanalizacije, ceste in drugo infrastrukturo. To vedenje se je zdaj med poslanci izgubilo. In župani so tako levi kot desni, zato se je z njimi morala ukvarjati vsaka vlada.

Bi odpravili nezdružljivost poslanske in županske funkcije?

Če bi imel to možnost, vsekakor. Predvsem zaradi koristi lokalnih skupnosti, torej občin. Veliko županov, predvsem manjših občin, ki niso mestne, bi lahko opravljali obe funkciji, če bi bili seveda izvoljeni.

Ne le, da je uzakonjena nezdružljivost županskih in poslanskih mandatov, nekatere stranke že zbirajo podpise za omejitev dolžine županskih mandatov na dva mandata. Kaj bi to pomenilo za župane?

V tujini večina županov funkcijo opravlja med 12 in 16 let. Bolj prosperirajo občine, kjer se župani ne menjajo prehitro. Ko pride nov župan, se spremeni način dela celotne občinske uprave in to potegne marsikaj za sabo. Prvo leto ali dve se lovijo, preden je občina lahko v polnem zagonu.

Poleg tega je županska funkcija voljena neposredno. Občani, za razliko od poslancev in premierja,  točno vedo, koga volijo za župana. Če z njim niso zadovoljni, ga lahko zamenjajo po prvem mandatu. Če pa so z njim zelo zadovoljni pa ne vidim razloga, zakaj kdo ne bi smel biti župan 20, 24 let, kot so nekateri.

V tujini večina županov funkcijo opravlja med 12 in 16 let. Bolj prosperirajo občine, kjer se župani ne menjajo prehitro.

Župan ste od leta 2018, na oblasti je tretja vlada, odkar ste župan. Se poznajo razlike v tem, kdo je na oblasti v odnosu do lokalne samouprave?

Jih opažam. Ne vem, zakaj prihaja do njih. V vsaki vladi so sicer določeni ministri, ki so odprti za lokalne probleme. Ključni pa so tudi regijski obiski vlade po občinah, saj se tako vzpostavijo osebni kontakti med vlado in lokalno skupnostjo.

Za nas je ključno, da so ministri in sekretarji dosegljivi na telefon, ne, da moramo do njih priti prek sprejemnih pisarn in čakati na sprejem. To se potem odraža pri reševanju problemov lokalne skupnosti. To prakso obiskov je začela Janševa vlada in upamo, da se bo nadaljevala tudi v prihodnje, ne glede na to, katera vlada bo na oblasti.

Vsake toliko smo priča poskusom, da bi ustanovili pokrajine, potem pa zadeva obleži v predalu. So pokrajine nekaj, kar Slovenija potrebuje?

Mnenja tukaj so deljena. Sam sicer menim, da bi se z oblikovanjem pokrajin razbila centralizacija. Tudi določene regijske probleme bi lažje reševali na tem nivoju. Denimo tretja razvojna os, povezava do Dolenjske, ali pa povezave znotraj osrednje Slovenije.

Sicer pa so državni podistemi že razdeljeni na neke vrste pokrajine. Imamo upravne enote, policijske uprave, centre za socialno delo, ki so vsi regijsko porazdeljeni. Morali bi samo poenotiti območja, na katerih delujejo, da bi bila PU Ljubljana odgovorna za enako območje kot Upravna enota ali pa center za socialno delo. Danes namreč vsak podsistem uporablja drugačna območja. Če bi to poenotili, bi že praktično dobili pokrajine.

Zakaj je po vašem mnenju tako težko priti do tega soglasja in potem zadeva vedno obleži v predalu?

Zato, ker je v začetni fazi veliko administrativnega dela, da se kaj takega uredi, hkrati pa trenutni sistemi nekako delujejo in ljudje ne maramo sprememb. Hkrati bi se v tistem trenutku zmanjšala moč Ljubljane kot centralizirano jedro. Tistemu, ki ima v vsakem trenutku v rokah škarje in platno, pa ni v interesu, da bi izgubil to moč.

Kako kot operativec iz lokalne samouprave gledate na ključne teme, ki jim politika in mediji namenjajo največ pozornosti. So to teme, ki se dotikajo realnosti človeka na lokalnem nivoju?

Mislim, da se niti ne zavedamo, da ima delovanje na državnem nivoju velik vpliv na življenje v lokalni skupnosti. Trenutno se gradi večja državna investicija: drugi tir med Divačo in Koprom. Pred tem je bila termoelektrarna Šoštanj, v prihodnje bo morda jedrska elektrarna.

Zaradi izgradnje teh državnih prioritet v roku se zamikajo vse državne investicije v lokalne skupnosti za eno, dve, tri leta. Osebno bi rajši malo zamaknil izgradnjo drugega tira, da se lahko ostalih 150 državnih investicij konča v roku.

To so neki majhni detajli, ki pa vplivajo na lokalno skupnost. Ali pa denimo dvig plač, ki ni usklajen s financiranjem lokalne skupnosti. Plače se v javnem sektorju sicer dvignejo, zmanjšajo pa se sredstva za investicije. Kar spet pomeni, da se bo športna dvorana gradila kakšno leto kasneje. Takšne odločitve še kako vplivajo na lokalno skupnost.

Osebno bi rajši malo zamaknil izgradnjo drugega tira, da se lahko ostalih 150 državnih investicij konča v roku.

Vendarle ima Vrhnika serijo projektov v teku, od športne dvorane do cest in kanalizacije. Kako uspete peljati vse te stvari kljub inflaciji in zmanjšanju sredstev?

Veliko investicij je bilo načrtovanih že pred dvema letoma. Investicij, ki so že v teku, ne moreš ustaviti. Lahko pride do manjših zamikov, morda zakasniš kakšen razpis. Dejansko se bodo današnje razmere poznale čez dve ali tri leta, ko se bodo začete investicije zaključile, novih pa ne bo.

Začnemo investirati leto ali dve po začetku gospodarske rasti, in tudi upočasnimo jih z zamikom, kakšno leto ali dve po začetku recesije. Čez dve ali tri leta se bodo šele res videlo, kakšen vpliv na investicije bodo imele današnje svetovne in slovenske razmere na lokalno skupnost.

Torej danes še ne vidimo realnih posledic aktualnega dogajanja.

Danes še ne vidimo, konec prihodnjega leta se bo pa že videlo. Današnje dogajanje vpliva na investicije v letih 2025 in 2026.

Že danes se vam zamika izgradnja obvoznice okoli Vrhnike. Omenjate težave z Naturo 2000. Kako občine s tem soočate v praksi? Promet je danes problem, ko ljudje vsakodnevno stojijo v kolonah.

Župani smo prvo tnalo, na katerega se obračajo jezni občani. Skušamo obrazložiti kompleksnost problema, kar nekateri razumejo, spet drugi ne. Z dnevnimi stiki z direkcijo za ceste skušamo zagotoviti, da bi bil zamik nekaj mesečen, ne denimo za več let.

Seveda pa vpliva, če imajo ministri in sekretarji oseben stik z lokalno skupnostjo in dejansko vidijo problem na terenu. Verjamem, da morajo rešiti veliko problemov in brez osebnega stika se težko z vsemi seznani, da bi razumel, zakaj je neka cesta ali kanalizacija tako pomembna za neko območje.

Vrhnika spada v primestno območje okolice Ljubljane. Kateri so izzivi, ki so specifični prav za to, primestno območje?

Zaradi bližine Ljubljane in dnevnih migracij smo močno prometno obremenjeni. Zanimivi smo tudi za bivanje, saj smo blizu Ljubljane, a dovolj stran od mesta, da je bivalno okolje prijetno. To vpliva na priseljevanje, ki za sabo potegne visoke cene nepremičnin, tako stanovanj kot zemljišč. Dejansko se vsako zemljišče, ki pride na trg, nemudoma proda. To pa za sabo potegne tudi večje potrebe po vrtcih, šolah in drugi družbeni infrastrukturi.

Največjo težavo, kar se tiče Ljubljane, pa vidim v tem, da smo zaradi razvitega glavnega mesta vse okoliške regije uvrščene med »razvita« območja Evropske unije in posledično manjšega financiranja pri evropskih razpisih. To je problem celotne zahodne Slovenije. Čeprav spadamo med razvite, pa imajo naše občine pogosto manjšo pokritost s kanalizacijskim omrežjem kot kakšna občina na »nerazvitem« vzhodu Slovenije, ki je bolj upravičena do evropskih sredstev.

Največjo težavo, kar se tiče Ljubljane, vidim v tem, da smo zaradi razvitega glavnega mesta vse okoliške regije uvrščene med »razvita« območja Evropske unije in posledično manjšega financiranja pri evropskih razpisih.

Če bi Ljubljano priključili vzhodni regiji, pa bi ta postala razvita, zahodna pa nerazvita. Župani smo že skušali doseči, da bi Ljubljana postala samostojna enota, regija, pa zaradi Evrope to ni mogoče. Je že tako, da vsi hočemo biti razviti, ampak ko gre za razpise, je bolje biti nerazvit.

Pa ima država posluh, da se del tega razvoja iz glavnega mesta prenese tudi na okolico? Da ne bomo imeli samo najlepšega centra mesta na svetu, ampak tudi izven?

Ministrstvo za okolje in prostor je pod ministrom Vizjakom to reševalo tako, da so bili določeni projekti izgradnje vodovodnega ali kanalizacijskega omrežja financirani iz integralnega proračuna države. Na osnovi tega je naša občina dobila skoraj milijon evrov za izgradnjo kanalizacije po vaseh.

Takšna praksa se nadaljuje in upam, da se bo tudi v prihodnje. Da bo država omogočala iz integralnega proračuna izgradnjo potrebne infrastrukture.