Svojci na smrt obsojenega olimpijca še danes ne vedo, kje je pokopan

Milan Stepišnik je bil eden najuspešnejših slovenskih atletov pred drugo svetovno vojno, trikratni balkanski prvak in zastavonoša jugoslovanske reprezentance na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936. Diplomirani inženir kemije je med vojno sodeloval z Osvobodilno fronto in bil zaprt v Dachauu, po vojni pa je prevzel vodenje Impola. Komunistična oblast ga je leta 1947 aretirala ter obtožila sodelovanja z gestapom, vohunjenja in gospodarske sabotaže. Na montiranem dachauskem procesu so ga obsodili na smrt. Njegovo obsodbo so leta 1976 razveljavili, datum smrti in kraj pokopa pa še vedno nista zanesljivo ugotovljena.

Več kot osemdeset let po koncu druge svetovne vojne številni svojci še vedno ne vedo, kje so pokopani njihovi bližnji. Na njihovo pravico do resnice in dostojnega pokopa so pred dnevom spomina na mrtve opozorili v uradu varuha človekovih pravic. Državo so pozvali, naj poskrbi za iskanje in identifikacijo posmrtnih ostankov ter svojcem omogoči dostop do informacij. Opozorilo je prišlo v času, ko je Mestna občina Ljubljana pred ustavnim sodiščem izpodbijala zakonsko ureditev pokopa žrtev na ljubljanskih Žalah. V uradu varuha so ob tem poudarili, da odločanje o pokopu zadeva tudi pravico svojcev do pietete. Mnogi med njimi so že v visoki starosti in dokončnega pokopa svojih bližnjih morda ne bodo dočakali. Med ljudmi, za katere svojci še vedno ne vedo, kje so pokopani, je tudi Milan Stepišnik. O njegovem življenju in dosežkih se je ohranilo veliko podatkov, njegova usoda po smrtni obsodbi na dachauskem procesu pa še vedno ni povsem pojasnjena.

Kemik in olimpijski zastavonoša

Milan Stepišnik se je rodil 11. novembra 1910 v Ljubljani. Po maturi na klasični gimnaziji je študiral kemijo na ljubljanski Tehniški fakulteti in leta 1935 diplomiral. Kmalu zatem se je zaposlil v podjetju Zugmayer & Gruber v Slovenski Bistrici, predhodniku današnjega Impola. Ob študiju in poklicnem delu se je uveljavil kot eden najboljših jugoslovanskih atletov, predvsem v metu kladiva. Po podatkih olimpijske zbirke Olympedia je pred vojno na balkanskih igrah osvojil tri zlate medalje, v letih 1934, 1939 in 1940, poleg tega pa še dve srebrni in eno bronasto. V uradnih statistikah Atletske zveze Slovenije je kot njegov osebni rekord naveden met 54,64 metra, ki ga je dosegel 1. septembra 1940 v Celju. Na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936 je v metu kladiva zastopal Kraljevino Jugoslavijo. Izpadel je v kvalifikacijah, na slovesnem odprtju iger pa je kot zastavonoša nosil jugoslovansko zastavo.

Pet let pozneje je nastala fotografija, na kateri je bil Stepišnik znova v družbi tujih atletov, vendar je pozornost pritegnil iz drugega razloga. Na tekmovanju 14. septembra 1941 v italijanskem mestu Schio je osvojil drugo mesto v metu kladiva. Na ohranjeni fotografiji podelitve sta prvo- in tretjeuvrščeni dvignila roki v fašistični pozdrav, Stepišnik pa je obstal z rokami ob telesu. Fotografijo je v članku Boris Krajnc in drugi kemiki na dachauskih procesih, objavljenem leta 2021 v reviji Acta Chimica Slovenica, obravnaval tudi Marko Dolinar s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Objavljena je bila tudi v publikaciji iz arhiva družin Stepišnik in Ledinek.

Zaradi sodelovanja z OF so ga zaprli v Dachau

Ob začetku vojne je bil Stepišnik nekaj časa zaprt v Mariboru, nato pa so ga izselili v Lazarevac v Srbiji. Kmalu se je vrnil v Ljubljansko pokrajino in se avgusta 1941 zaposlil v papirnici v Vevčah. Sodeloval je z Osvobodilno fronto, zaradi česar so ga novembra 1943 znova aretirali. O aretaciji je v dopisu, ki ga je v svoji raziskavi povzel Dolinar, pisala tudi Stepišnikova žena Leopoldina. Po njenem pričevanju so v družinsko stanovanje vdrli oboroženci, ki jih je imenovala belogardisti, ter odpeljali moža in dve sosedi. Stepišnika naj bi nameravali še isto noč ustreliti na Urhu. Žena je ob tem doživela živčni zlom, zaradi katerega so jo morali odpeljati v bolnišnico, moža pa so namesto na streljanje odvedli v zapor. Sedmega decembra 1943 je prispel v koncentracijsko taborišče Dachau. Zaradi kemijske izobrazbe so ga vključili v delo na poskusni postaji, kjer je sodeloval pri pripravi pektinskih sredstev za strjevanje krvi. Postajo je najprej vodil nacistični zdravnik Sigmund Rascher, za njim pa Kurt Plötner. Oba sta bila povezana z medicinskimi poskusi na taboriščnikih.

V dokumentaciji za obnovo povojnega procesa so navedli, da Stepišnik pri poskusih na internirancih ni sodeloval. Dolinar je ob tem opozoril na ohranjene laboratorijske zapiske, ki jih pripisuje Stepišniku in ki vsebujejo tudi rezultate preiskav na poskusnih osebah. Zato je podvomil, da z njimi sploh ni imel stika. Poudaril pa je, da internirani kemiki dela pri raziskavah niso opravljali prostovoljno oziroma ga niso mogli zapustiti po lastni želji. Povojna oblast je delo na poskusni postaji in ugodnejši položaj nekaterih tamkajšnjih delavcev uporabila za očitke, da so bili gestapovski agenti. Med obtoženimi je bil tudi Stepišnik. Po evidenci je bil iz taborišča odpuščen 21. julija 1944. Delo v Dachauu je nadaljeval, po Dolinarjevi oceni verjetno kot zaposleni. Jeseni je dobil dopust in obiskal Ljubljano ter Jesenice. Iz Dachaua je v Slovenijo prinesel beležnico s tajnimi poročili taboriščnih komitejev. Na Jesenicah so mu sodelavci OF izročili ponarejeno potrdilo za Borisa Krajnca, kemika, ki je prav tako delal na poskusni postaji v Dachauu in ki je bil pozneje prav tako obsojen na smrt na dachauskem procesu. Krajnc je s potrdilom novembra pobegnil. Med obiskom Jesenic je Stepišnik dobil potrdilo tudi zase. V železarni so ga bili pripravljeni zaposliti pri delu, pomembnem za nemško vojaško industrijo. Na tej podlagi so mu v Dachauu dovolili vrnitev v domovino, kjer je novembra 1944 začel delati v jeseniški šamotarni (obrat za proizvodnjo ognjevzdržnih materialov).

Po vojni je prevzel vodenje Impola

Po vojni se je Stepišnik vrnil v Slovensko Bistrico in prevzel vodstvo tovarne, v kateri je delal že pred vojno. Konec leta 1946 je bilo z odločbo jugoslovanske vlade ustanovljeno podjetje Industrija metalnih polizdelkov Slovenska Bistrica, ki so ga marca 1947 prvič registrirali pod imenom Impol. Ob poklicnem delu je še tekmoval. Leta 1946 je na balkanskih igrah v Tirani osvojil bronasto medaljo v metu kladiva. V začetku naslednjega leta je kot član jugoslovanske delegacije nekaj mesecev pregledoval nemška kemična podjetja v okviru urejanja vojnih reparacij. Septembra 1947 ga je znova doletela aretacija. Tokrat ga je zaprla Uprava državne varnosti, bolj znana kot Udba, naslednica Ozne. Očitali so mu medvojno sodelovanje z gestapom, povojno vohunjenje za tuje obveščevalne službe in namerno sabotiranje industrijske proizvodnje.

Tehnične težave v tovarni so prikazali kot sabotažo

V knjigi Dachauski procesi, ki je leta 1990 izšla pri založbi Komunist, so raziskovalci objavili tudi obtožnico iz leta 1948. Stepišniku so v njej očitali več konkretnih dejanj v Impolu. Po navedbah tožilstva je kot direktor naročil izdelavo šamotne obloge za vrtljivo peč iz neustrezne mase. Obloga naj bi se poškodovala že po sedmih izlivih, čeprav bi morala zdržati najmanj osemdeset. S tem naj bi povzročil veliko materialno škodo in zastoj proizvodnje. Očitali so mu tudi, da je pri izdelovanju medenine namesto predpisanih 12 dekagramov fosforja dodal kar 100 dekagramov, zaradi česar naj bi se masa pokvarila. Septembra 1946 naj bi med toplim valjanjem pločevine namerno povzročil zlom valja v stari valjarni. Zaradi drugega domnevno nepravilnega postopka naj bi tovarna izgubila od 30 do 50 ton medenine, namenjene vojaški proizvodnji. V objavljeni obtožnici je bil naveden fosfor, v sodbi pa magnezij.

Med očitki so bili še neuvajanje delovnih norm, pomanjkljiv nadzor nad disciplino zaposlenih, neracionalna uporaba delovne sile in zaviranje delovanja sindikalne organizacije. Vse to je tožilstvo povezalo z domnevnim delovanjem po navodilih tujih obveščevalnih služb. Dolinar je pozneje opisal drugačno ozadje težav s pečjo. Stepišnik je v času pomanjkanja materialov sam pripravljal maso za šamotno oblogo talilne peči. Ta ni zdržala dolgo, po Dolinarjevi oceni najverjetneje zaradi nekakovostnih surovin. Težavo pri proizvodnji je oblast prikazala kot namerno sabotažo.  Vrhovno sodišče je ob dovolitvi obnove postopka leta 1976 opozorilo na pomanjkljivo ugotavljanje vzrokov proizvodnih težav. Pri očitku o dodatku magnezija obremenilni priči nista bili formalno zaslišani in nista imeli ustreznega strokovnega znanja. Prav tako ni bilo pojasnjeno, kaj je povzročilo težave pri izdelavi medenine za vojsko.

V obtožnico so vključili tudi službeno pot v Nemčijo. Tožilstvo je trdilo, da je Stepišnik med obiskom leta 1947 navezal stike s tujim obveščevalcem in dobil navodilo, naj izdelavo načrtov za novo tovarno v Sloveniji zaupajo nemškim strokovnjakom, ki bi delo namenoma opravili slabo. Kot vohunsko dejavnost so prikazali tudi njegovo zahtevo, naj mu iz Impola med bivanjem v tujini pošiljajo poročila o stanju v podjetju. V poročilu Janžekovičeve komisije, prav tako objavljenem v knjigi, so povzeli Stepišnikov odgovor zasliševalcu ob pripovedi o stikih s tujim agentom: »Vse je izmišljeno, ker je sugerirano od vas.« Komisija je ugotovila, da preiskovalci identitete domnevnih agentov niso ugotavljali.

Na prvem procesu so na smrt obsodili enajst ljudi

Prvi in največji dachauski proces je pred vojaškim sodiščem v Ljubljani potekal od 20. do 26. aprila 1948. Po prvoobtoženih Branku Diehlu in Stanetu Oswaldu je dobil tudi ime Diehl-Oswaldov proces. V sokolski dvorani na Taboru so sodili petnajstim ljudem, med njimi nekdanjim taboriščnikom, predvojnim komunistom in inženirjem, ki so po vojni prevzeli pomembne položaje v gospodarstvu in državni upravi. Poleg Stepišnika sta bila na zatožni klopi kemika Krajnc in Karel Barle, pa tudi Janko Pufler, Vladimir Ličen in drugi. Enajst obtožencev je sodišče obsodilo na smrt. Poznejše raziskave so pokazale, da so bila priznanja, na katerih so temeljile skonstruirane obtožbe, izsiljena s fizičnim in psihičnim nasiljem. Nekateri zagovorniki po uradni dolžnosti pred sojenjem sploh niso poznali vsebine obtožnic, sodišče pa ni upoštevalo pomembnih dokazov v korist obtožencev. Smrtne obsodbe je 8. maja 1948 potrdilo Vrhovno vojaško sodišče. Tri dni pozneje je prezidij skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije zavrnil prošnje za pomilostitev. Izjema je bila Hildegarde Hahn, ki so ji smrtno kazen spremenili v zaporno. Stepišnik je ostal obsojen na ustrelitev.

Kdaj so ga v resnici ubili?

Po uradnem zapisniku o izvršitvi smrtnih kazni naj bi Stepišnika in devet drugih obsojencev ustrelili 12. maja 1948. Poznejše raziskave pa so pokazale, da tem podatkom ni mogoče brez zadržkov zaupati. Dolinar je v Arhivu Republike Slovenije našel Krajnčevo rokopisno izjavo iz zapora z datumom 20. maj 1948, torej osem dni po domnevni usmrtitvi. Za Stepišnika pa je posebej pomembno Udbino poročilo o Srečku Robinščaku, katerega vsebino je v Družini predstavil Ivo Žajdela. Med njegovimi sojetniki po premestitvi januarja 1950 je bil naveden tudi Stepišnik.

Branko Ziherl je v prispevku v knjigi Dachauski procesi na podlagi beležke tedanjega ministra za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije, pristojenega za Upravo državne varnosti, Borisa Kraigherja, navedel možnost, da so Stepišnika, Diehla, Oswalda, Lična, Puflerja in Oskarja Juraniča usmrtili šele 18. novembra 1950, predvidoma v Kočevju. Ta datum kot domnevni datum Stepišnikove smrti navaja tudi Biografski leksikon občine Slovenska Bistrica. Raziskovalci so opisali, da je po prvem procesu v centralnih zaporih politične policije delovala posebna tajna skupina preiskovalcev. Ponovno naj bi preverila ugotovitve zaslišanj in pridobila dodatne informacije o domnevni vohunski mreži. Po njihovi razlagi so zaradi tega odložili usmrtitve nekaterih obsojencev, ki so jih zadrževali v izredno težkih razmerah in popolni izolaciji. Naknadna preiskava je po ugotovitvah, objavljenih v knjigi, pokazala, da za obtožbe in obsodbe ni bilo podlage. V raziskavi je opisan tudi pobeg enega od zapornikov, ki je po Ljubljani povedal, da so nekateri uradno že usmrčeni obsojenci še živi.

Tudi poznejše raziskovanje ni prineslo zanesljivega odgovora o Stepišnikovem koncu. Dolinar je opozoril na Kraigherjev zapis z dne 18. oktobra 1952, ki je vseboval tudi Stepišnikov priimek, vendar pomen oznak ob imenih ni bil pojasnjen. Sam seznam zato ne omogoča zanesljive določitve datuma smrti. Avtor biografskega gesla Silvo Husu je navedel še podatek iz krstne knjige ljubljanske župnije Marijino oznanjenje, v kateri je bil kot datum Stepišnikove smrti zapisan 12. maj 1948. Dolinar pa je zabeležil družinsko izročilo o ljudeh, ki naj bi Stepišnika videli še pozneje, zaradi česar so nekateri svojci dopuščali možnost, da je umrl šele leta 1974. 

Sodbo so razveljavili, kraj pokopa je ostal neznan

Stepišnikovo obsodbo so razveljavili leta 1976. Po dovolitvi obnove postopka in umiku obtožnice je ljubljansko okrožno sodišče 27. julija razveljavilo sodbo in ustavilo kazenski postopek. Deseti kongres Zveze komunistov Slovenije se je leta 1986 zavzel za odpravo posledic dachauskih procesov, kar je v zgodovinskih pregledih navedeno kot politična rehabilitacija žrtev. Raziskovalci so v knjigi iz leta 1990 navedli domnevo, da so bili nekateri obsojenci pokopani v skupnem grobišču na območju Kočevja. Natančne lokacije niso ugotovili. Tudi Atletsko društvo Slovenska Bistrica je v Stepišnikovem življenjepisu opozorilo, da datum in kraj njegove smrti nista znana. Na ljubljanskih Žalah so oktobra 1989 postavili kenotaf žrtvam dachauskih procesov, ki ga je zasnoval arhitekt Fedja Košir. Gre za simbolični nagrobnik, ne za grob z njihovimi posmrtnimi ostanki. V Slovenski Bistrici so leta 2002 v okviru mednarodnega atletskega mitinga prvič priredili Stepišnikov memorial v metu kladiva. Njegovo ime se je tako ohranilo tudi v športu, ki mu je posvetil velik del življenja. Kje so posmrtni ostanki olimpijskega zastavonoše in nekdanjega direktorja Impola, pa še vedno ni znano.