dr. Aleš Maver, Časnik: Oprosti, Belorusija

»Ali je svoje naredilo prav teh šestindvajset let ali popolnoma otročji Lukašenkov odziv na koronavirus ali huda gospodarska kriza ali vse troje, ne vem. Vsekakor pa se avtokratu iz Minska tokrat z običajnimi recepti ni izšlo,« piše dr. Aleš Maver v svoji kolumni za Časnik.

Tisto, kar je kazalo, da bo leta 2020 drugače, je bila zlasti udeležba na njenih predvolilnih shodih. »Ko sem bil sam v Belorusiji, je bila edina možna oblika protesta, ki še ni pomenila zapora, cepetanje po pločniku brez besed v manjših skupinah. Iti na predvolilni shod opozicijske kandidatke je torej zahtevalo precejšen pogum,« poudarja Maver, ki meni tudi, da pravega rezultata beloruskih predsedniških volitev avgusta 2020 bržkone ne bomo nikoli izvedeli. A ker so na nekaterih beloruskih konzulatih v tujini dovolili pošteno štetje glasov, je skoraj gotovo, da je Lukašenka volitve izgubil.

Ko so izbruhnili protesti, je režim ubral enako taktiko kot leta 2006. Na demonstrante je planil z vso silo in brutalnostjo. V dveh dneh je bilo prijetih skoraj sedem tisoč ljudi, zelo veliko je bilo mučenih in ranjenih, vsaj dva človeka sta umrla. Tu je bil leta 2006 konec zgodbe. Brutalna represija in nekaj onemoglega polglasnega kokodakanja iz Evrope sta se tedaj izkazala za zmagovito kombinacijo. Letos so se protesti kljub žrtvam nadaljevali. Kar pomeni, da je očitno padla najpomembnejša pregrada, pregrada strahu, meni dr. Maver.

Sedaj je glavno vprašanje, kako se bo odločil Vladimirja Putina, ali bo sploh dovolil spremembe v Belorusiji, ki je na Rusijo od vseh držav najbolj navezana. V sedanjih razmerah si Putin skoraj ne more privoščiti vojaškega posega v zahodno soseščino, saj je zanj še veliko manj razlogov kot v Ukrajini.

»Največja moč ljudi v državi pa je v tem trenutku ravno premagani strah. Zato bi bilo že z malo evropske pomoči in ruskega razumevanja, nemara res s posredovanjem “poljskega Kučana” Aleksandra Kwasniewskega, ki se je izkazal že med oranžno revolucijo, mogoče doseči nekaj, nad čimer smo celo ljubitelji Belorusije zdavnaj obupali,« še piše Maver v svoji kolumni za Časnik.