Dr. Jože Možina in Tom Zalaznik: O temačnih skrivnostih depolitizirane RTV

V 30, 35 letih nismo videli, da bi se zgodilo kaj takega. Taka soočenja, kot morajo biti, bodo drugje, ne pa na javni televiziji, ki je prva poklicana k temu. – Že v času Jugoslavije je na tedanji TV Ljubljana obstajal sinonim – bunker. To je pomenilo, da se kakšna oddaja oziroma kakšni izdelki spravijo in ne ugledajo luči sveta. Javnost za to ni prav veliko vedela. – Razlika od sedanje situacije s cenzuro Tarče je, da sem kot novinar (Jože Možina) takoj šel v javnost, v medije in javnost je kar malo podivjala, ko je izvedela za cenzuro filma o škofu Rožmanu.

Gospod Možina, kako ste vi videli odziv iz opozicije, da se zaradi cenzure oddaje Tarča predvolilnih soočenj na RTV ne udeleži? Kako razumete pojasnilo, ki prihaja iz SDS in NSi, češ da gledalke in gledalci preprosto ne morejo biti kakovostno obveščeni o tem, kaj je počela Golobova vlada?

Jože Možina: Držo opozicije povsem razumem. Končno je bila tudi Tarča tista, ki je pred štirimi leti uvedla sedanjo vlado in bistveno pripomogla s temi oddajami, ki so bile kot neke vrste kampanja, ki so držale in tudi niso držale, kot se je pozneje izkazalo. Takrat je bila narejena avtocesta za take oddaje, za promocijo teh oddaj in za podporo snovalcem oddaje. Zdaj se je stvar povsem obrnila samo zaradi ene oddaje, očitno zadnje pred volitvami, ki bi pokazala na določene nečednosti, ki gredo v smeri Svobode in predsednika vlade Roberta Goloba. Ampak če gledam z vidika gledalca, je to veliko osiromašenje. Odgovornost za to pade v veliki meri na vodstvo RTV Slovenija, kako je lahko pripeljalo stvari tako daleč, da se to dogaja. To je precedenčno. V 30, 35 letih nismo videli, da bi se zgodilo kaj takega. Kaj bomo sedaj, ne vem; taka soočenja, kot morajo biti, bodo na Planet TV, bodo na POP TV, mogoče še na kakšni drugi manjši televiziji. Ne pa na javni televiziji, ki je prva poklicana k temu.

Urednica in direktorica RTV Slovenija sta dejali, da je bilo voditeljici Tarče ponujeno, da vodi dvoje soočenj pred volitvami, pa je to sama zavrnila, in da je bilo že dolgo časa dorečeno, da bo v ponedeljkovih in četrtkovih terminih prostor za ta soočenja. Prej ste omenili, da gre vse skupaj v smeri enoumja. Kaj točno ste s tem mislili?

Jože Možina: Kolikor sem videl te promocijske oddaje, so ljudje približno istega nazora. Prej, že v času tako imenovane Urbanijeve diktature, so ta soočenja delali vsi. In to je edini pristop, ki je profesionalen in ki omogoča, da so približno vsi akterji, vsi deležniki predvolilne kampanje enako obravnavani. Šlo je za kravje kupčije: sicer ne bomo predvajali Tarče, ampak boš pa lahko vodila te pa te oddaje. Gre v bistvu za Tarčo. Tarča je bila pripravljena, teme so bile narejene in očitno je prišlo tukaj do šuma. Temu se zelo čudim, ker sta vendarle obe odgovorni osebi izkušeni novinarki, inteligentni ženski. Da je prišla stvar tako daleč, da so Tarčo na tako grob način v zadnjem hipu zaustavili in preprečili, ker so gotovo predvidevali, kaj se bo zgodilo. Kako hud pritisk mora biti, da se je to zgodilo, da so podlegle temu pritisku? Govorjenje, da ekipi Tarče ne zaupajo več in tako naprej. Zaupanje vodstva je pomembno, ampak je sekundarnega pomena, kar se tiče neke oddaje. Oddaje so namenjene gledalcem in očitno ima Tarča zaupanje gledalcev, kar je bistveno. Gledalci bi si to Tarčo zaslužili, sploh pa zato, ker so plačniki RTV-prispevka in s tem se ne gre igrati.

Nevarno je, da RTV izgublja tisto pozicijo, ko je bila dominantna, kar se tiče raziskovalnih oddaj, kot je Tarča, ne glede na to, da se je, jaz bi tako rekel, v veliki meri tudi prilagodila sedanjemu vodstvu v smislu depolitizacije. Tudi teh gostov različnih političnih opcij je bilo zelo malo, ampak je odpirala tudi zelo pomembne teme. Določene oddaje so veliki dosežki: ta o EPK ali pa o Jankoviću – to bo šlo v zgodovino kot res vrhunski novinarski dosežki. Verjamem, da bi bila tudi ta zadnja Tarča izredno zanimiva.

Nevarno je, da RTV izgublja tisto pozicijo, ko je bila dominantna, kar se tiče raziskovalnih oddaj.

Gospod Zalaznik, več kot 30 let ste zaposleni na RTV Slovenija. Ko gledate nazaj, se strinjate, da česa podobnega še niste videli? Tarča je bila na udaru vsakokratne vlade, vsaj kritizirali so jo, ampak cenzurirali pa nikoli. Kaj se je spremenilo?

Tom Zalaznik: Res je, da se v zadnjem obdobju podobni primeri niso dogajali, ker pa sem skoraj 40 let na televiziji, sem na RTV deloval tudi še v prejšnji državi. In takrat je obstajal sinonim – bunker. To je pomenilo, da se kakšna oddaja oziroma kakšni izdelki spravijo in ne ugledajo luči sveta. In to smo poznali. Javnost za to ni prav veliko vedela oziroma je izvedela šele kasneje. V aktualnem primeru so se sprva kazali obrisi in tudi prejšnji petek sem dal kratko izjavo o tem, da vse kaže, da gre za cenzuro. Zdaj je slika bolj jasna. O tem je razpravljala ena od komisij sveta RTV, upravljavskega organa, in po informacijah, ki sem jih dobil od svojih virov, gre natančno za to, da je direktorica oziroma vodstvo televizije trdilo eno, ustvarjalci Tarče pa so seveda to gladko demantirali in povedali povsem drugo zgodbo. Javnost to zanima, zanima tudi druge akterje v hiši, zanima tudi sindikate. Vodstvo te hiše, uprava in drugi pod njimi uspešno skrivajo kopico informacij in ne dovolijo, da bi bile informacije, tudi o poslovanju zavoda, tiste, ki jih ne želijo, predmet kakšnih razprav oziroma da bi jih dobili.

Ko direktorica in urednica izjavita nekaj takega, da ekipa nima več njunega zaupanja, se seveda javnost, pa tudi nekateri zaposleni vprašajo: kaj pa obratno, zaupanje mora biti dvosmerno. Ga še imajo v to vodstvo? Če samo omenim mandat zdajšnje direktorice (Ksenije Horvat): omadeževan je bil že pred desetimi, dvanajstimi leti, ko je bila en nivo nižje, torej urednica. Takrat je interna revizija pokazala cel kup napak. Po naši oceni se zgodbe ponavljajo, težava je le, ker do tega, da bi se napake uspešno odpravile, še ni prišlo.

Vodstvo RTV, uprava in drugi pod njimi uspešno skrivajo kopico informacij in ne dovolijo, da bi bile predmet razprav oziroma da bi jih dobili.

Jože Možina: Če tukaj nadaljujem, ker je kolega omenil, da so se cenzure dogajale tudi v preteklosti, v bivšem režimu … Dogajale so se tudi kasneje: pred leti sem naredil film o škofu Rožmanu, pa je bil v bunkerju. Za nekaj mesecev. Potem smo ga predvajali, ker je takratni odgovorni urednik naročil dva, tri zgodovinarje, da so prišli to pogledat, ali je v redu. Ampak to je bil še, recimo, normalen proces. Sicer pa je bil en moj dokumentarni film, ki je potem postal najbolj gledan dokumentarni film v zgodovini Televizije Slovenija, odkar merimo gledanost, to je Zamolčani – moč preživetja, v zadnjem hipu, nekaj dni pred predvajanjem, ko je bil že na sporedu, umaknjen s sporeda, ker si je končno ta film ogledal nekdo »na pravi liniji«. To je bila velika afera. Razlika od sedanje situacije pa je bila v tem, da sem kot novinar šel takoj v javnost, v medije. Potem sem imel intervju, se spomnim, v nedeljo, kolega Jankovič je naredil z mano pogovor. In javnost je takrat, za tiste razmere, kar malo podivjala.

Moj film Zamolčani – moč preživetja je bil nekaj dni pred predvajanjem, ko je bil že na sporedu, umaknjen s sporeda, ker si ga je ogledal nekdo »na pravi liniji«.

Kdo vas je takrat cenzuriral?

Jože Možina: Takrat je bila odgovorna urednica Tanja Starič, direktorica televizije je bila Mojca Menart. Mene so poklicali gor v petek popoldne. Spomnim se teh zariplih obrazov teh odgovornih urednic. Argumentov seveda niso imeli, to je bilo vse skupaj namišljeno. Oni se niso zavedali, kdo sem, kakšen film sem naredil, samo to je njihov problem. Film je seveda brezhiben po vseh strokovnih vidikih, ni pa bil ideološko korekten po njihovih kriterijih. Predvsem pa so obstajale prepovedane teme, sporočila so bila jasna: ne se lotiti revolucije ali pa na primer Milana Kučana. Enako s povojnimi poboji. Uredniki so to vedno pregledali.

V stavku ali dveh bom omenil še en primer. To je bilo v devetdesetih letih, ko se je odkrilo eno veliko morišče ob gradnji avtoceste pri Teznem. Veste, koga so privlekli v montažo televizijskega dnevnika? Generala Dolničarja, predsednika Zveze borcev, torej tistega, ki je zastopal strujo, ki je bila odgovorna za te pomore, kot da ne bi bil tudi on udeleženec vsega tega. On je odločal, kaj sme in kaj ne sme iti v program, in selekcioniral, kaj gre lahko v prispevek in kaj ne. Tako da je na RTV bogata tradicija cenzure. Mi o tem vemo zelo malo, ker so se te stvari dogajale na skrivaj.

Tudi najbolj svež primer, ki ni edini, je pa neposredna cenzura gostje v intervjuju: Urška Cankar Soares, mati štirih otrok, zastopnica civilne družbe, ki se bori za pravico do življenja in promovira družinsko življenje, ni smela nastopiti, ker je odgovorna urednica presodila, da krši ustavo. Seveda je odgovorna urednica zadnja oziroma med zadnjimi, ki bi lahko odločala o tem, kdo in zakaj krši ustavo. Ta primer diskriminacije je šel kar nekako mimo. Tudi jaz kot medijski delavec vam rečem, da je dobro, da se o tem govori, ker bomo sicer deležni te medijske zapore.

Obstajale so prepovedane teme, sporočila so bila jasna: ne se lotiti revolucije ali pa na primer Milana Kučana. Enako s povojnimi poboji.

Direktorica in urednica, ki sta v tem mandatu izvajali čistko in umaknili z ekranov nekatere neprave novinarje, sta to obrazložili tako, da jim ljudje ne verjamejo. V primeru Tarče pa je bilo rečeno, da ni dosegala etičnih novinarskih standardov. Po kakšnih kriterijih na RTV Slovenija to ocenjujejo? Če primerjamo npr. oddajo Marcel, so gostje ideološko zelo enostranski, če pa že pride kdo iz tako imenovane desne stranke, so to ti, ki so se pred leti sprli s predsednikom SDS in stranko zapustili ...

Jože Možina: To je res zelo dobro vprašanje. Moja urednica Polona Fijavž z zaskrbljenim obrazom pravi, da so kršeni standardi, da jo je dejansko sram. Pogledal sem si zadnji dve oddaji Marcel. Za take oddaje bi lahko samo izstavili račun sedanji vladi, da naj plača tistih, ne vem, 500.000 evrov za vsako oddajo. To je absolutno samo provladna propaganda oziroma propaganda proti opoziciji. Mislim – naj si ljudje to pogledajo. To je protizakonito, to je proti zakonu o RTV Slovenija.

Tom Zalaznik: Gre za izostanek kritične presoje. Nekoč zelo zanimiv primer: ko je Jože v devetdesetih letih šel v javnost in povedal svojo zgodbo, so se veliki mediji vendarle začeli malo po malo zanimati za to. Danes se pravzaprav skoraj nihče več ne. Torej obstaja ogromna apatija. Ne vpraša se več, ali je to zanimivo, ali je za javnost potrebno ali ne, ali v sebi nosi javni interes ali ne. Če kdorkoli – ali urednica ali direktorica – izreče stavek »nimamo zaupanja«, kar še niso standardi, in to pove brez utemeljitve, je to signal, ki bi moral v ljudeh vzbuditi neko veliko zanimanje.

Nimate neke komisije, ki bi se ukvarjala s tem?

Tom Zalaznik: Lahko da obstaja kakšna komisija, za katero jaz ne vem, oziroma kakšno združenje par oseb, ki o tem odloča. Saj na koncu koncev vemo, da se v ozadju vedno izvajajo neke kravje kupčije, neki posli oziroma neka odločanja. V vsakem primeru gre za neko subjektivno odločitev in sprašujem se, kako javnost to, da rečem, kupi. Tudi v zavodu samem se ljudje sprašujejo, vendarle se kdo pa vsake toliko vpraša, o čem ona govori, brez argumentov, brez nekih utemeljitev in tako dalje.

In še enkrat: kolikor sem omenil, potem ko svoje pove urednica in govori o zaupanju, pa ta urednica ni imela zaupanja ob imenovanju. To je bil škandal, ki so ga pometli pod preprogo. Sicer pa ne gre za zaupanje. To zaupanje je po moji oceni porušeno na obeh straneh. Marsikje znotraj strukture je porušeno. Zakaj? Ker so na ključna mesta imenovani tisti, ki so ustvarjali pločniško revolucijo.

Jože Možina: Tista zloglasna afera z maskami, ki jo je aprila 2020 lansirala prav Tarča – od tam naprej je bilo skozi celoten mandat veliko kritik ministrov Janševe vlade na Tarčo. Ta debata se je poskušala pripeljati tudi v nadzorni svet, morda v programski svet RTV Slovenija, rekoč, kako je bila oddaja pripravljena. Takrat se je oglasil tako aktiv delavcev RTV Slovenija kot DNS, o tem je pisala Mladina, rekoč, da gre za nedopusten pritisk. Danes so vsi tiho. Kaj se je spremenilo?

Gre pravzaprav za ekipo, ki je nosila majice z napisom »Nikogaršnji hlapci« v času Urbanijeve diktature, kot so povedali. Takrat je bila res razprava o tem, potem so se v programskem svetu kresala različna mnenja, ko so se stvari razčiščevale. Nič narobe, če se je Tarča lotevala nečednosti takratne Janševe vlade. Problem pa je, ker je vse to padlo. To so bile takrat kovidne razprave. Recimo, Ivan Gale je bil velik narodni heroj, zdaj ga seveda ni več nikjer. Problem je, da ko delaš take oddaje, je bistveni kriterij, ali so verodostojne ali niso. In takrat je šlo tudi za kampanjo (proti vladi), to je treba priznati. Absolutno.

Ampak zakaj zdaj ni nobene razprave v svetu RTV?

Jože Možina: Zato, ker so vsi isti. Ker smo po 35 letih razvoja demokracije tudi na ravni RTV Slovenija prišli do situacije, da je v svetu RTV samo levica in skrajna levica. Upam, da ne delam krivice komurkoli. Vsi enako mislijo. Tudi ko sem imel določena vprašanja in probleme z vodstvom, tudi zaradi Svetlane Makarovič, sem recimo pisal predsedniku sveta RTV – mi ne odgovori. Pišem direktorici televizije – mi ne odgovori. Pišem predstavniku novinarjev v svetu RTV, Gregorju Drnovšku – mi ne odgovori. To se ni nikoli dogajalo. To je popolna ignoranca, popolno ideološko enoumje, ki ga mora biti konec.

Po 35 letih razvoja demokracije smo tudi na ravni RTV Slovenija prišli do situacije, da je v svetu RTV samo levica in skrajna levica.

Društvo novinarjev Slovenije je v času Janševe vlade tedensko lansiralo sporočila v javnost, kaj vse je narobe, kako nedopustni pritiski se vršijo na neodvisno novinarsko delo. Zdaj pa me je bilo pravzaprav malo sram, ko sem bral poročilo DNS, češ da mora Tarča paziti na etične standarde.

Tom Zalaznik: Nekaj v tej smeri je šlo. Kar se tiče tega zadnjega primera, jaz temu rečem, da revolucija žre lastne otroke. Tako daleč smo prišli. Tokrat je Tarča dejansko tarča tistih, ki jim prej pravzaprav ni delala preglavic. V tem trenutku pa z vsebinami, ki se jih loteva, povzroča tem istim ljudem težave. Kar se tiče »watchdogov« oziroma teh branikov novinarstva, ki si pravijo četrta veja oblasti in ki se radi hvalijo s tem … Čisto vsi, ki so bili odpuščeni, so bili nezakonito odpuščeni. Zato obstajajo vse pravnomočne sodbe. Tukaj je RTV – nimamo še izračunano – ampak RTV je povzročil precejšnjo škodo: plačati mora vse plače za nazaj, neke odškodnine, sodne stroške in tako dalje. In kdo za to odgovarja? Nihče.

Po spremembi dela članov sveta RTV, ker se na polovici mandata nekaj članov zamenja, morda že kaže na to, da se to popolno enoumje malo spreminja, da so se malo spremenila razmerja. Vendar so zdaj prišli noter nekateri novi člani, ki postavljajo neprijetna vprašanja upravi. Med drugim je nedavno, pred mesecem dni, svet sprejel sklep, naj vendarle ta uprava oziroma RTV izdela neko strategijo za nadaljevanje poslovanja zavoda. To se pravi – po koliko letih? Praktično skoraj po treh letih te nove garniture. Zelo jasno so zapisali v svojem poročilu: da so ob imenovanju uprave verjeli tem vizijam, ki so bile v programu. Od tega ni uresničenega nič. Zdaj je treba nekaj narediti. Zadeva je zelo podobna kot v državi: eno leto, dve leti, skoraj tretje leto – vse temelji na domnevnih napakah prejšnjih. Ampak pravim: treba je začeti delati. Ne moreš ves čas govoriti, da je bilo vse pred tem narobe, hkrati pa ne ustvariti nobene alternative oziroma ne narediti ničesar, da bi šle stvari na bolje.

(D240: 16-19)