Temelji krščanskega politika

Biti kristjan in še katoličan v politiki pomeni delovati, predvsem pa se odločati v skladu s temeljnimi verskimi načeli. Prepoznavna značilnost njegove politike je širok, neobremenjen pogled v prihodnost, ki ne izključuje možnosti neugodnega razvoja in sposobnosti sprejemanja neprijetnih in težkih odločitev. Ali je krščanska demokracija sploh še to, za kar se razglaša?

Leta 1990 so Slovenski krščanski demokrati na prvih demokratičnih volitvah, ki so bile svobodne, še zdaleč pa ne enakopravne, znotraj demokratičnega tabora zmagali. Ne gre pa spregledati, da so komunisti dobili 17,3 odstotka, njihovi mladinci pa 14,5 odstotka. Peterletovi krščanski demokrati 13 odstotkov in Slovenska ljudska stranka 12,6 odstotka. Ne glede na razklanost naslednic nekdanje SLS, ki jo zgoraj omenjeni stranki predstavljata, nista bili absolutni zmagovalki. Slovensko demokracijo in slovensko državo je rešil Demos.

Volilni izid je bil kljub skoraj 50-letnemu obdobju komunizma, medvojnih in povojnih pobojev ter množične emigracije impozanten. Volivci so še obstajali. Leta 1992 so dobili 14,5 odstotka, 1996 pa le še 9,6 odstotka glasov. Dobro pa se je odrezala SLS, ki je dobila 19,4 odstotka. Leta 2000 sta obe združeni dobili le še 9,5 odstotka. Označitev tega izida z zlomom slovenske krščanske demokracije je preveč enostavna, saj so bile razmere zelo zapletene, pojavile so se nove stranke, ne samo pri nas. Upoštevati bi morali tudi splošno evropsko dogajanje. Vse to pa ne more spremeniti ugotovitve, da se je privlačnost SKD zmanjšala. Glede na to, da gre za skoraj iste voditelje kot leta 1990, je treba iskati vzrok v vsebini, ne osebah strank. Ali je krščanska demokracija sploh še to, za kar se razglaša? Odgovor je v nadaljevanju v analiziranem govoru papeža Leona XIV.

 Ali je krščanska demokracija sploh še to, za kar se razglaša?

Papež Leon XIV. je 24. aprila 2026 na ločeni avdienci sprejel približno 190 poslancev Evropske ljudske stranke (EPP) pod vodstvom njenega evropskega predsednika Manfreda Webra. Srečanje je bilo vatikansko vljudno, nagovor svetega očeta razmeroma zadržan, politično navidezno neambiciozen, vsebinsko pa izjemno sporočilen, če že ne pretresljiv. Bližje opominu kot poduku. Kateri izmed Slovencev so bili med njimi, nam ni uspelo ugotoviti. Verjetno vsaj g. Tonin, ki je do nedavnega vodil Novo Slovenijo, ki naj bi bila klasična krščanskodemokratska stranka.

Glede na to, da je evropska krščanska demokracija dokaj vodéna, lahko bi rekli, da se srečuje s krizo identitete, glede Slovenije pa popolnoma neodgovorna, če ne celo ignorantska, velja papežev nagovor brati poglobljeno.

Krščanska politika

Biti kristjan in še katoličan v politiki pomeni delovati, predvsem pa se odločati v skladu s temeljnimi verskimi načeli. Prepoznavna značilnost njegove politike je širok, neobremenjen pogled v prihodnost, ki ne izključuje možnosti neugodnega razvoja in sposobnosti sprejemanja neprijetnih in težkih odločitev. Ljudi ne sme zavajati in jim dajati lažnega upanja. Ne sme zlorabljati njihove želje po svobodi, sreči, osebnem in družbenem blagostanju. Nad vsem mora biti zavezanost resnici in pravičnosti ter hierarhija (krščanskih) vrednot. Upoštevati mora, da ljudje ne želijo in ne smejo biti le pasivni prejemniki političnih predlogov in odločitev. Brez njihovega soglasja ni mogoče uspešno delovati.

Krščanska politika ni vzklikanje gesel, ampak sposobnost odgovarjanja na resnične potrebe ljudi. Kristjan v politiki jasno razlikuje med za cerkvena občestva pridržanimi preroškimi, verskimi dejavnostmi in krščanskim pričevanjem, ki je podlaga njegovim konkretnim političnim odločitvam. Pri tem je treba izhajati iz globoke osebne vere. V javnosti ne nastopa s poudarjanjem svojega verskega prepričanja, ampak je to razvidno iz njegovega mišljenja in delovanja. Krščanstvo manifestira povezovalni element. Tega najprej izkazuje s popolnim zavzemanjem za svobodo, v katerem presega oseben odnos do nje, razume jo kot svobodo, ki temelji na resnici, zavzema se za svobodo vesti in versko svobodo. Nikoli ne sodeluje pri kratenju človekovih pravic, ker to prej ali slej pripelje do nasilja in zatiranja.

Krščanstvo manifestira povezovalni element. Tega najprej izkazuje s popolnim zavzemanjem za svobodo, v katerem presega oseben odnos do nje, razume jo kot svobodo, ki temelji na resnici.

Sledenje katoliškim načelom se ne sme spremeniti v poveličevanje ideologije, ker je ta praviloma izkrivljanje resničnosti. Ideologija izkrivlja ideje in ljudi, duši njihova iskrena nagnjenja, uničuje njihove želje po svobodi in družbenem blagostanju. Propad vseh treh totalitarizmov nam sporoča, da mora biti v ospredju in središču našega delovanja človek. Krščanski politik si mora prizadevati, da sodržavljana, somišljenika pritegne k aktivnemu sodelovanju, ne pa da ga zgolj omreži za svoje ideje in načrte.

Ljudi je treba pridobivati z odkritim osebnim odnosom, kar jih prepriča, da so kot del skupnosti aktivno vključeni v oblikovanje prihodnosti. S tem se bori tudi proti osebnemu in javnemu populizmu in elitizmu. Krščanska politika temelji na skupnih projektih, ljubezni do sočloveka, do resnice, kar je najboljša obramba proti ideološki politiki, ki sloni na frazah in ne izhaja iz resničnih potreb ljudi.

Krščanski politik si mora prizadevati, da sodržavljana pritegne k aktivnemu sodelovanju, ne pa da ga zgolj omreži za svoje ideje in načrte.

Evropska zastava – Marijin venec

Papež Leon XIV., ki je že z izbiro svojega imena opozoril na izjemno socialno občutljivost, je s poudarjanjem zaslug nemškega politika Konrada Adenauerja, italijanskega Alcida De Gasperija in francoskega Roberta Schumana po drugi svetovni vojni za združeno Evropo in na njej sloneči mir izpostavil vpliv globoke osebne vere pri političnem delovanju in odločanju.

Evropska zastava, sestavljena iz kroga dvanajstih zlatorumenih peterokrakih zvezd na modri podlagi, dejansko simbolizira Marijin venec 12 zvezd, Brezmadežno. Iz tega sledi, da imajo kristjani, znotraj njih pa katoličani, v politiki še posebne obveznosti. »Kristjani niso poklicani k umiku s sveta, temveč k delovanju v njem, ob varstvu resnice, ki prihaja od Boga« (I. Štuhec). »Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet …« je rekel Kristus.

Evropska zastava, sestavljena iz kroga dvanajstih zlatorumenih peterokrakih zvezd na modri podlagi, dejansko simbolizira Marijin venec 12 zvezd, Brezmadežno.

Papež v svojem nagovoru ne omenja središčne vloge Boga ali Božje volje, ampak njegovega človeka kot vrh stvarstva, bitje, ki ga je ustvaril po svoji podobi. Ne samo, da mu mora biti politika podrejena, ampak se v zvezi z njim ne sme izrabljati ideologija na način, ki je pridržan veri, ki zahteva zaupanje tudi v tisto, kar ni vselej in povsod oziroma nujno vidno. Ne sme ustvarjati, še manj pa zlorabljati stanj, ko se vera in ideologija navidezno prekrivata.

Nekateri totalitarizmi, na primer boljševizem, so toliko povzeli po religiji, da jih lahko imenujemo politična religija. V ideologizaciji politike in družbe vidi papež eno največjih nevarnosti sodobnosti. Ideologija ne sme preseči vere, ki temelji na spoštovanju človeka, solidarnosti in skupnem dobrem. Ne sme se ji dovoliti, da zaduši resnico in naravna prizadevanja ljudi.

Ideologija ne sme preseči vere, ki temelji na spoštovanju človeka, solidarnosti in skupnem dobrem.

Gospodarski liberalizem

Posebno kritiko je Leon XIV. namenil gospodarskemu liberalizmu, ki s tržnim misticizmom, za katerim boleha sodobna politika in mu je podlegla tudi slovenska krščanska politika, uničuje našo družbo in civilizacijo. Tržne »zakonitosti« sprejema kot nekakšno posvetno religijo, verske resnice. Ignorira dejstvo, da trg ne more rešiti ne revščine ne osamljenosti in ne odpraviti posledic okoljske krize. Papež obsoja ocenjevanje človeka po njegovi produktivnosti in vlogi v potrošnji. To namreč izničuje njegovo neodtujljivo dostojanstvo, ki ga ima vsak človek, tudi oni na robu človeške družbe.

Krščanski politiki nikoli in nikjer ne morejo podpirati krčenja socialnih pravic v imenu gospodarskega napredka. Uspešnost se ne meri po naraščanju bogastva posameznika ali ozkih politično organiziranih skupin, ampak po napredku najbolj ogroženega med nami. Ne bogatinova miza, ampak položaj »najmanjšega« med nami odraža resnično stanje neke skupnosti. Papež posredno očita Evropski ljudski stranki, evropskim krščanskim demokratom, da so se v zadnjih desetletjih preveč oddaljili od korenin krščanstva, virov krščanske demokracije, ki jih določajo, in se oprijeli ekonomskega liberalizma. Očitek je zelo resen, saj ni političen, ampak teološki, verski, fundamentalen.

Uspešnost se ne meri po naraščanju bogastva posameznika ali ozkih politično organiziranih skupin, ampak po napredku najbolj ogroženega med nami.

Kristjan, posebno še katoličan, ne more služiti Bogu in kapitalu. Ne more in ne sme se podrediti interesom kapitala na račun sočloveka. S tem se njegovo krščanstvo izprazni in končuje. Krščanstvo je in ostaja vera, ne pa neka kulturna opredelitev ali identiteta, ki ga zgolj razmejuje od drugih kultur.

Krščanski politik deluje trajnostno, ne pa zaradi štiriletnega mandata in možnosti nove izvolitve. Njegova temeljna naloga je prizadevanje za mir, ki edini ustvarja pogoje za sobivanje in napredek vseh in na vseh področjih. Kratkoročnega političnega ali oblastnega interesa ne more zamenjati za načela in vero. Profit ne more in ne sme nikoli biti nad njima. Gospodarske in družbene krize so dokaz nadvlade ideologije, ki živi iz kriz.

Bogastvo in zavist

Katoliška cerkev nima svojega ekonomskega nauka. Le socialne nazore. Seveda pa poznamo misli, kot je: »Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo« (Mt 19,24). Še bolj primeren je naslednji primer: » Sedèl je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: 'Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje'« (Lk 21,1–4). Če je dobrodelnost, socialna občutljivost v krščanstvu »blagrovana«, pa je zavist ne samo obsojana, ampak zavržna. Že primer Abela in Kajna pove več kot dovolj.

Vsako bitje, zlasti pa človek, ima pravico do iskanja sreče. Njen sestavni del je tudi materialna podlaga življenja. Ta pa mu ne daje pravice do zavisti, ki je temeljno gibalo komunizma. Pravzaprav komunizem v tem ni originalen, saj mu sledimo skozi večino zgodovine. Nekateri naj bi gojili celo zavist do Herkula, ki ga sploh nikoli ni bilo. Dejansko je marksistično-boljševiško gibanje z razrednim bojem in revolucijo zavist postavilo na čelo ideologije in revolucionarnosti. Na splošno velja, da je zavist strup za razum. Je ozadje številnih krivic in umorov. Najbolj grozljivo je dejstvo, da so žrtev zavisti praviloma ljudje, ki niso nikomur nič naredili, se pregrešili, samo posedovali so, kar so prejeli od prednikov, se rodili v takem okolju ali pa, kar je redkeje, neposredno zaslužili.

Moralna vrednost, družbeni ugled in položaj bogatih ali premožnih so odvisni od upoštevanja socialne hipoteke na bogastvu. Ne samo krščansko, ampak splošno civilizacijsko načelo je, da več kot imaš, večje so tvoje obveznosti do družbe. In to ne proporcionalno, ampak progresivno. Najbolj znani so znameniti meceni in filantropi, od katerih so nekateri zaradi tega skoraj propadli.

Slovenska zgodovina je polna takih primerov, pa naj gre za sv. Hemo Krško, Virido Milansko, Janeza Vajkarda Valvasorja, Žigo Zoisa ali pa mariborskega tekstilnega podjetnika Josipa Hutterja pred drugo svetovno vojno. Do takrat je v mojem Novem mestu vsaka malo bolj stoječa mestna družina čutila dolžnost, da je nudila brezplačno kosilo enemu ali dvema »študentoma« (gimnazijcema). Veličina te socialne hipoteke je v tem, da so jo sprejemali prostovoljno in brez reklame. Na področju socialne problematike imamo tudi velike teoretike in praktike, kot so bili Nace Žitnik, Janez E. Krek in Andrej Gosar, ki je na tem področju mednarodno pomemben.

Marksistično-boljševiško gibanje je z razrednim bojem in revolucijo zavist postavilo na čelo ideologije in revolucionarnosti.

Razvojna kapica

Razvojna kapica, na katero tako prisegajo slovenski krščanski demokrati, bi bila smiselna, če bi jo uveljavili za iz tujine pripeljane strokovnjake za nekajmesečno izredno tehnično pomoč. Primer nekdanjih skandinavskih direktorjev Ljubljanske banke kaže, da se za »mednarodno pomembnimi strokovnjaki« pogosto skrivajo bleferji ali celo kriminalci. Velja previdnost! Najbolj abotni izgovor za utemeljevanje razvojne kapice so potrebe gospodarstva, tehnološkega napredka in znanosti.

V prvih dveh primerih gre za prozorno fetišizacijo proizvodnje. Če je nekdo resnično tako pomemben, da zasluži tako visoko plačo, je več kot jasno, da k podjetju toliko prispeva, da je davek od njegove višje plače proti temu malenkost. Za znanstvenike, med katerimi sem preživel celo delovno dobo, pa je značilno, da, razen izjem, o plačah ne govorijo. Najbolj izpostavljajo možnosti za delo in mirno ustvarjalno, stabilno in zanesljivo okolje. Očitno nekateri zagovorniki socialne kapice ne ločijo med strokovnostjo oziroma inženirstvom, inovatorstvom in znanostjo, ki kratkoročno ne prinaša dobička. Pravo znanost oplemenitijo inženirji. Gotovo nekateri direktorji zaslužijo visoke plače, vendar nikdar in nikoli na račun za vse veljavnih davčnih predpisov in obveznosti. Davčna zakonodaja že stoletja ne pozna različno vrednih državljanov. Še zlasti ne v državi, kjer je čisti dobiček že tako nizko obdavčen. Ne smemo pozabiti, kako je kapital izigral dr. Bajuka kot finančnega ministra.

Slovenci tako kot drugi normalni narodi družbeni pomen gospodarstva spoštujemo in razumemo. Noben normalen, zdravorazumski človek ne zanika pravice vrhunskega strokovnjaka ali organizatorja proizvodnje do visoke plače. Na primer direktorja Krke Jožeta Colariča, od katere živi dobro vsa Dolenjska. Samo idiot lahko zavida in očita premoženje Ivu Boscarolu ali Alešu Štrancarju. Nedvomno je delo teh ljudi vredno tudi toliko spoštovanja, da se od njega plača pošten in sorazmeren davek, ne pa nekaj nemoralno in hinavsko motovili. Ne zaslužijo tega. Od njih tudi ni slišati glasu protesta. Očitno gre pri zagovornikih socialne kapice za skupino ljudi, ki postavlja vrednost kapitala nad človeka in družbo, v našem primeru narod in državo. Kapital ni nad največjim dosežkom Slovencev v zgodovini, mora pa biti ustvarjen in porabljen v skladu z njim!

Krščanska politika ni vzklikanje gesel, ampak sposobnost odgovarjanja na resnične potrebe ljudi.

(D253: 38-40)