[Duhovna misel] Jezus joka in kriči

dr. Ivan Štuhec

22. 3. 2026 ob 6:00
1 komentar

Komentar

POSLUŠAJ ČLANEK

Duhovna misel za 5. postno nedeljo – tiha: Lazarjeva smrt (Jn 11, 1–44)

Pripoved o Lazarjevi obuditvi razodeva globoko povezavo med Lazarjevim in Jezusovim vstajenjem ter odpira pogled v skrivnost življenja in smrti. V pogovoru z Marto Jezus razodene svojo identiteto, ko pravi, da je on »vstajenje in življenje«, ter kliče k veri. Ob srečanju z Marijo se pokaže Jezusova človeškost, saj ob žalosti prijateljev tudi sam joka in je globoko pretresen ob resničnosti smrti. Pred Lazarjevim grobom Jezus v molitvi zaupa Očetu in z močnim klicem pokliče Lazarja iz smrti v življenje. Pripoved tako razodeva Jezusa kot tistega, ki ima oblast nad smrtjo in prinaša upanje vstajenja.

Bil pa je neki bolnik, Lazar iz Betanije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« Jezus pa je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.« Učenci so mu dejali: »Rabi, pravkar so te hoteli Judje kamnati, pa greš spet tja?« Jezus je odgovoril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.« To je rekel, in nato jim je dejal: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.« Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravel.« Jezus je govoril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju. Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: »Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!«

Jezus je vstajenje in življenje

Ko je torej Jezus prišel, je odkril, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betanija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma. Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.«

Jezus joka

In ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Skrivaj ji je dejala: »Učitelj je tukaj in te kliče.« Ko je ta to slišala, je hitro vstala in mu šla naproti. Jezus še ni prišel v vas; še vedno je bil na kraju, kjer mu je prišla naproti Marta. Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so videli, da je Marija hitro vstala in odšla ven. Stopili so torej za njo, ker so mislili, da je šla h grobu, da bi tam jokala. Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl.« Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, je bil v duhu pretresen in se je vznemiril. In dejal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!« Jezus se je zjokal. 36 Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad.« Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mogel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?«

Lazar oživi

Jezus je bil v sebi spet pretresen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povoji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustite, naj gre!«

Duhovni misli lahko tudi prisluhnete:

Komentar: Jezus joka in kriči

Zgodba o Lazarjevem vstajenju je predzgodba o Jezusovem vstajenju; lahko pa tudi obratno: da se je po Jezusovem vstajenju Lazarjev primer razumel v luči Jezusovega vstajenja. V vsakem primeru ima pripoved izjemno pestro in globoko sporočilo. Beremo jo na tiho nedeljo, ko naj bi se kristjani v tišini poglobili v skrivnosti, ki bodo sledile od cvetne nedelje naprej.

Dva odlomka tik pred poročilom o Jezusovem trpljenju in vstajenju sta umeščena v vas Betanijo: Lazarjeva obuditev ter večerja in maziljenje Jezusa, kar stori Marija, Lazarjeva sestra. Betanija pomeni hiša usmiljenja; kraj je še danes ena pomembnih romarskih točk.

Pripoved o Lazarjevi obuditvi je razdeljena v štiri prizore: prvi pripoveduje o Jezusovem odlašanju obiska Betanije; drugi o Jezusovem srečanju z Marto; tretji o srečanju z Marijo; zadnji predstavlja višek celotne pripovedi, ko Jezus pokliče Lazarja iz groba.

V komentarju bomo namenili največ prostora zadnjemu prizoru. V prvem prizoru gre za izpoved vere. Jezus sam o sebi reče: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Marta odgovori: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija.« Evangelist Janez na začetku celotne pripovedi vključi tri teološke resničnosti, ki zadevajo Jezusa: da je Mesija, Božji Sin in da je njegova prihodnost eshatološka – ob koncu časov.

Na srečanju med Jezusom in Marijo je v ospredju človeško doživljanje izgube drage osebe. Za Lazarjem so vsi jokali – Marija in vaščani Betanije. V tem prizoru evangelist predstavi Jezusa v zelo človeški podobi. Ko vidi, kako vsi jokajo za Lazarjem, tudi Jezus joka z njimi. Evangeliji trikrat govorijo o tem, da je Jezus jokal. Pri evangelistu Luku joka kot Jud nad mestom Jeruzalem, ki bo kmalu porušeno (Lk 19,41). V dvanajstem poglavju Janezovega evangelija je rečeno, da je bila »njegova duša vznemirjena«, tik preden je nastopil čas trpljenja. V joku in žalosti se Jezus pokaže kot naš pravi brat.

V joku in žalosti se Jezus pokaže kot naš pravi brat.

Tudi ko Jezus vidi, kako žalujejo za Lazarjem, je rečeno, da je bil »v duhu pretresen«. Grška beseda za pojem »pretresen« dejansko pomeni, da ga je prevzela jeza, da je bil besen. Evangelist bi lahko na tem mestu uporabil pojme, ki bi bili podobni besedam, kot sta sočutje in prizadetost. Prevod z besedo vznemirjen je po mnenju kardinala Ravasija, ki zelo natančno razlaga to zgodbo, preveč mil in premalo pove o tem, da je bil Jezus jezen in besen.

»Obstajajo smrtni primeri, ki so tako tragični, da se v nas prebudi več kot zgolj sočutje. Pograbi nas jeza, bes, prezir – občutki, ki jih poznamo iz Jobove knjige. Tudi Jezusu takšna čustva niso bila tuja,« pravi kardinal Ravasi. Druga beseda, ki jo uporabi evangelist v istem stavku, je vznemirjen. V grškem izvirniku pomeni, da je ta pretresenost predstavljala globok nemir in negotovost. Smrt vedno prebudi strah in globoko pretresenost v globini naše duše.

Smrt vedno prebudi strah in globoko pretresenost v globini naše duše.

Temu sledi Jezusov jok. Na ta način je pokazal svoja čustva kot popoln človek in Marijin, Martin ter Lazarjev prijatelj. Smrt njegovega prijatelja Lazarja je bila tudi zanj kot človeka velika preizkušnja in globoka pretresenost.

Pred grobom mrtvega Lazarja nastopi odločilni prizor. Potem ko so nekateri navzoči videli, da Jezus joka, so rekli: »Poglejte, kako ga je imel rad.« Drugi pa so ugotavljali in modrovali: če je slepe ozdravljal, zakaj torej ni preprečil smrti svojega prijatelja? Ozdravljati slepe je pomenilo, da je človeka iz teme pripeljal v svetlobo. V Lazarjevem primeru pa pomeni bistveno več: da ga je iz smrti pripeljal v življenje. Jezus je tako luč in življenje.

Jezus je tako luč in življenje.

Pri grobu evangelist ponovno govori o Jezusovi globoki vznemirjenosti. Ko pride do groba, ukaže, naj odvalijo kamen. Grobovi so bili zaprti s kamnom, da divje zveri niso mogle do človeških trupel. Marta ga opomni, da je Lazar že štiri dni v grobu in ima gotovo že zadah. Jezus ji odvrne: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?«

Sledi Jezusova molitev k Očetu in klic, naj pride Lazar iz groba. Samemu čudežu obuditve od mrtvih sta posvečena le dva stavka. Po tem evangelist ne govori več o reakciji navzočih ali o kakršni koli razpravi med njimi. V tem prizoru je ključen naslovnik molitve – Oče. Tako kot je Jezus naučil moliti apostole in nas, tako je tudi sam molil k Očetu. Z molitvijo je Jezus povezan z Očetom, da po njem deluje Božja stvariteljska moč.

Z molitvijo je Jezus povezan z Očetom, da po njem deluje Božja stvariteljska moč.

Druga posebnost v tem prizoru je, da Jezus Lazarju ni zaklical, ampak je zakričal, naj pride iz groba. Ta grška beseda je redka v Svetem pismu. Skupaj se pojavi osemkrat, od tega sedemkrat pri Janezu. Štirikrat jo Janez uporabi, ko množica kriči, naj Jezusa umorijo. Krik smrti prihaja iz zemlje – od ljudi. Jezus pa zakriči v kraljestvo zemeljske smrti, naj pride Lazar ven. To je krik življenja.

Po besedi Jezus prikliče mrtvega iz groba. Evangelist Janez želi na tem mestu potrditi to, kar je povedano že v petem poglavju, kjer zapiše: »Ne čudite se temu, kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas. In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali húdo, v vstajenje obsodbe.« (5,28).