Evropa se utaplja v pokojninski problematiki, politiki pa še kar stojijo križem rok

Da ima Evropa velik problem s staranjem prebivalstva, je jasno vsem. Da bi bilo zelo koristno spodbujanje rojstev in odločanja za (veliko) družino, je že težje razumljivo.

A še manj razumevanja javnosti in "volilnega telesa" se morda najde za spremembe na drugi strani, namreč v pokojninskem sistemu.

Evropsko prebivalstvo se stara - deloma zaradi napredka v zdravstvu in podaljševanja življenjske dobe, deloma pa zaradi (pre)majhnega števila otrok in majhnosti družin.

Ukrepi vseh pokojninskih in družinskih politik so tako seveda lahko usmerjeni v slednji vzrok, a se zdi, da evropski politiki capljajo in omahujejo s konkretnimi spremembami. Največ "problemov" imajo očitno pri odločanju za spremembe v demografski politiki (če seveda ne štejemo vabila Angele Merkel polovici Bližnjega vzhoda k prihodu v Evropo), bistveno drugače pa ni niti pri pokojninski politiki, kateri posvečemo pozornost v tokratnem članku.

Kakšno je stanje po Evropi in kako se države borijo s problemom?

Povsod po Evropi se javnost in politika soočata z nujo prilagoditve pokojninskih sistemov (spremenjenim) demografskim okoliščinam, o čemer ta teden denimo pišejo tudi pri Forbes-u. Sistemi so seveda širom Evrope različni in različno prilagojeni najnovejšim številkam.

Vseeno pa na splošno velja, da imajo vse države EU določen del pokojninskega varčevanja obvezen, torej predpisano plačevanje prispevkov v razne pokojninske blagajne, in pa da imajo južne države, deloma pa tudi vzhodne, z vzdržnostjo svojih pokojninskih sistemov precej večje probleme - najhuje je kajpak v Grčiji, Slovenija pa sledi kmalu.

S tem se države spopadajo na različne načine, med drugim s prenašanjem (večjega) dela varčevanja na same državljane oz. prepuščanjem tega njihovi izbiri in odgovornosti. Kar se Evrope tiče, so v to smer najbolj zakorakali na Otoku (in zadnje čase tudi v Nemčiji), je pa takšen pristop že tradicionalno bolj prisoten čez lužo.

Mnenja o obeh pristopih so seveda deljena. Vseeno pa je dejstvo, da država v celoti ne more prevzeti odgovornosti za svoje državljane, vsaj za zdrave in polnoletne ne. Zahtevati od države, da bo "odgovorna namesto svojih odraslih ljudi" in vseskozi igrala vlogo t. i. nanny state oz. države-varuške, je pač nekorektno in nemogoče, zato je določeno večanje deleža prostovoljnega pokojninskega varčevanje v zaostrenih demografskih razmerah nekaj logičnega.

Zakaj so spremembe tako počasne?

Pri tej problematiki pa (kot seveda pri večini javnih vprašanj), trčimo tudi ob boj politikov za preživetje oz. ob "politično modrost" določenih odločitev. Dejstvo namreč je, da bodo kakršnekoli spremembe pokojninske politike ob omenjenih demografskih trendih - ter brez sprememb na področju rojstev - boleče in nepriljubljene.

Kot denimo v svojem članku navajajo pri Forbes-u, so celo pregovorno "modri in odgovorni" Švicarji pred kratkim na referendumu prepričljivo zavrnili (sicer zelo blago) pokojninsko reformo. Ljudje oz. volivci se seveda neradi preveč poglabljajo v probleme, o katerih soodločajo, in redkokdaj razmišljajo dlje kot nekaj let nazaj in nekaj naprej.

Kakšna je situacija s pokojninsko politiko pri nas?

Seveda politiki to še kako dobro vedo in zato tudi oni redko sprejemajo odločitve, ki bi imele resnično dolgoročne (pozitivne) posledice. V Sloveniji je v tem smislu situacija še posebej specifična, saj imamo v DZ močno upokojensko stranko, ki jo vodi prekaljen politični maček in je na zadnjih volitvah osvojila kar dobrih 10 % glasov.

Ta stranka se menda bori za pravice in interese upokojencev kot nihče drug. A dejstvo je, da so predvsem zaradi nje (sodelovala je kar v zadnjih 5 vladah) večje spremembe pokojninske ureditve v Sloveniji trenutno praktično nemogoče in moramo za tekoče pokrivanje pokojnin nameniti kar okoli milijardo evrov iz proračuna (mimo pokojninske blagajne), kar predstavlja veliko breme za javne finance ter dolgoročno povsem nevzdržno ureditev.

Ena od možnih rešitev bi bila denimo pomladi predstavljena pokojninska reforma NSi, o kateri smo pisali tudi na Domovini in ki upošteva večino navedenih demografskih dejstev ter gre v smeri večjega pomena lastnega varčevanja.

Res pa je, da je to le eden od teoretičnih predogov in bodo morda za večje spremembe na tem področju potrebna celo večja predrugačenja slovenskega političnega prostora.