Globalistična ideologija v otroški in mladinski literaturi (1. del): slovenski roman Ime mi je Damjan

Avtorici: Dragica Motik, Matija Grgat 

V Društvu katoliških pedagogov Slovenije in Hrvaškem katoliškem društvu pedagogov smo pozornost namenili literaturi, ki se učencem in dijakom v osnovnih in srednjih šolah ponuja kot obvezno ali izbirno branje. Opazili smo namreč, da je na Zahodu, zlasti v Ameriki, ideološki preobrat v družbi in šoli spremljala tudi sprememba priporočenih in obveznih naslovov knjig za branje. Branje naj bi prispevalo k osebnemu razvoju, duhovni rasti otrok in mladih, ne pa k razkroju njihove duhovnosti. V prvem delu predstavljamo eno od slovenskih spornih del, v drugem pa primer iz Hrvaške ter analizo vsebin obeh z vpogledom v širšo družbeno problematiko. 

Znano je, da se prav preko literature, zahvaljujoč domišljiji, ki ustvarja podobe, in občutkov, ki prebujajo ideje, stališča in modele vedenja, to lažje prenaša, saj se mladi bralec istoveti s književnimi osebami in se vživlja v njihove situacije. Zato je literatura že stoletja osnova za vzgojo in posredovanje univerzalnih duhovnih vrednot.  

Dragocena dela klasične literature od antike do 20. stoletja spodbujajo k razmisleku o smislu življenja in človekovi usodi, o vprašanju dobrega in zla, o pomenu človeške duhovnosti in duše ter njunem oplemenitenju, kar je vloga umetnosti. Duh se namreč s katarzo, sočutjem, etičnimi spoznanji, duhovnimi načeli in širjenjem obzorij plemeniti in raste. Literatura se od 19. st. naprej uporablja kot medij, ki prispeva k družbenim spremembam, moč umetnosti in lepote je izredna. Ta se je začela instrumentalizirati v politične namene. In takšna literatura je vstopila v šole. Mladi pa zaradi svoje čustvene občutljivosti in spoznavne (kognitivne) nezrelosti lahko zlahka in nekritično prevzemajo škodljive vzornike in ideje, ki so jim predstavljene na prijazen način.  

Tudi sami pisatelji so pisali o vplivu, ki ga imajo knjige na bralčev duševni svet (Dante, Cervantes, Flaubert, Puškin itd.). Prav zato je pedagoško-psihološki ključ pri izbiri literature postal nenavadno pomemben, a je danes zaradi ideologije zanemarjen ali morda namerno izključen. Prav zato vsebine nekaterih knjig ocenjujemo kot neprimerne, ker imajo uničujoč učinek na mlade ume, izničujejo vrednote, ki jih želimo posredovati otrokom, zavračajo znanstvene resnice, uničujejo smisel vzgoje in izobraževanja ter otroke izpostavljajo tveganju škodljivega vedenja.  

Seksualizacija otrok in mladostnikov  

S priporočenim ali obveznim branjem nekaterih literarnih besedil je pot do otrok preprosta, toda skrita. Subverzivno vključevanje bralnega gradiva s poudarkom na vsebinah o spolnosti vseh vrst, pornografskih, homoerotičnih, pedofilskih prizorih ter normalizaciji promiskuitete in parafilije nasploh je eden od načinov šokiranja, zmede otrok in obvladovanja njihove duševnosti.  

To bomo v nadaljevanju prikazali z ilustrativnimi primeri spornih naslovov šolskih izbirnih beril na Hrvaškem in v Sloveniji. Če pogledamo težnje v celotnem zahodnem svetu, ugotovimo, da Slovenija in Hrvaška nista izjemi. Pospešeno sledimo woke oz. prebujenski ideologiji, ki ne temelji na zdravi pameti in razumu. 

Pospešeno sledimo woke oz. prebujenski ideologiji, ki nima temelja v zdravi pameti in razumu. 

Primer iz Slovenije 

Literatura neposredno ali posredno izobražuje učence skozi domišljijo, radovednost, osredotočenost, pozornost, hkrati pa ob prebujanju telesnega zorenja lahko spodbuja spolno domišljijo, prakse in eksperimentiranje s »spolno identiteto«. Kot primer škodljivosti promocije takšnih del med mladimi tokrat navajamo roman pisateljice Suzane Tratnik Ime mi je Damjan, ki se priporoča za branje že v osnovni šoli. Kako je roman škodljiv, bomo pojasnili v nadaljevanju.  

Naš namen je ozavestiti starše, vzgojitelje in učitelje o neprimernih in po našem mnenju problematičnih postopkih v državnih izobraževalnih ustanovah, ki jih plačujemo vsi državljani davkoplačevalci. Podali bomo tudi pomembne informacije o romanu in njegovo kratko analizo, nato pa bomo vsebino romana postavili v širši kontekst, da bi lahko to povezali z globokim ozadjem v širšem evropskem in svetovnem prostoru glede tega pojava. 

O romanu Ime mi je Damjan in njegovi avtorici 

Avtorica romana Suzana Tratnik je slovenska pisateljica, prevajalka, sociologinja, publicistka in lezbična aktivistka. Je soustanoviteljica lezbičnega združenja LL iz Ljubljane in sodelavka filmskega festivala LGBT. Leta 1987 je skupaj z Natašo Sukič, poslanko stranke Levica, ustanovila lezbično skupino LL pri ženski sekciji Lilit. To je bila prva lezbična organizacija v Vzhodni Evropi. Zanimivo in simptomatično je, da je Lilit v judovski demonologiji ženski demon, ki sovraži človeštvo, ubija otroke in zapeljuje moške.  

Roman Ime mi je Damjan je leta 2001 izšel pri založbi ŠKUC, leta 2014 pa pri založbi Mladinska knjiga. Istega leta je bila knjiga v okviru projekta Rastem s knjigo izbrana kot knjiga, primerna za šolsko branje. Uvrščena je bila na seznam Zlata hruška za otroško književnost, avtorica je prejela tudi Prešernovo nagrado. Izid tega romana je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. Namenjen je starejšim učencem osnovne šole in mlajšim dijakom srednje šole. To informacijo dobimo na spletu, izvedeli pa smo jo tudi v pogovoru z učitelji in učenci, ki so ta roman dobili brezplačno. 

Usmerjanje v LGBT vzgojo 

Spremno besedo v romanu je napisal homoseksualni aktivist Roman Kuhar; gre za propagando ideologije LGBT. Delo je predstavil kot prvi slovenski transspolni roman, pa tudi kot prvi lezbični roman. Avtor spremne besede bralcem pojasnjuje značilnosti spolov, ki jih je glede na ideologijo spolov več. Ti so povzeti v kratici LGBT. Avtor trdi, da biološki spol, določen ob rojstvu, ni nujno objektiven, da na spol vpliva okolje oziroma družba, zato ga v svoji ideologiji imenuje »družbeni« spol. Roman Kuhar piše: »Večina razlik med moškimi in ženskami ni biološko pogojenih, pač pa nam jih družba, v kateri živimo, sporoča, kaj se spodobi za moškega in kaj za žensko ter kakšen mora biti moški in ženska. [...] V Sloveniji naj bi z dvema mamama in dvema očetoma živelo približno 100 otrok in ta številka se ves čas povečuje. [Stvari se] vendarle hitro spreminjajo na bolje.«  

Vprašanje je, kako učenec/dijak doživlja ta sporočila, ko spodbujen s tem razmišlja o sebi in svoji spolni identiteti. Ga to zmede? Ali to spodbuja njegovo domišljijo? Ali ga to vodi k dvomu o lastnem spolu in spolu tistih okoli njega? Ali ga to vodi k nezaupanju v svoj razum in v to, kar vidi? To dejansko spreminja učenčevo resničnost, naravno, racionalno dojemanje lastne družine in dobrega. To je napad na logiko, ki ima za vse vzroke in posledice, saj dve ženski ali dva moška ne moreta po naravni poti postati starša. Mladega bralca to zmede, ga sili v molk in poslušnost ali pa zanikanje lastnega razuma in logike. Sprejemanje istospolnih parov z otroki za avtorja pomeni »spreminjanje stvari na bolje«, učencu pa posredno sporoča, da je takšna zveza »boljša« od njegove družine, da imajo istospolni pari pravico imeti otroke, čeprav jih sami po naravni poti ne morejo imeti; zato je posvojitev ali najem maternice za pripadnike LGBT pomembna njihova oz. človekova pravica. To mladim posredno sporoča: »Ste blago, ki ga je mogoče kupiti.« Takšno sporočilo zagotovo ne koristi otrokom. Otroci za zdrav razvoj potrebujejo očeta in mater, ne pa dveh mater in dveh očetov. Odvzeti otroku pravico do zdrave pameti, do očeta in matere v imenu lastnih sebičnih ciljev je zločin ne glede na to, koliko se poudarja pravica odraslih, da imajo otroka. 

Tudi papež Benedikt XVI. je opozoril, da »se resnično soočamo z globalno 'antropološko revolucijo', ki napada same korenine človeškega obstoja. Ta revolucija ima pet političnih ciljev: odpraviti očetovstvo in materinstvo, uničiti družino, legalizirati splav, legalizirati istospolne 'poroke', ki bi vključevale posvojitev otrok in medicinsko asistirano oploditev, ter si prizadevati za seksualizacijo otrok z obvezno celovito spolno vzgojo.« 

Povzetek romana 

Roman Ime mi je Damjan govori o nerazumljeni devetnajstletni Vesni, ki zavrača svoj spol, se identificira kot moški in živi kot Damjan. Čeprav njeno trpljenje, odtujenost in zavračanje identitete dejansko povzroča v romanu nakazana spolna zloraba, ki jo je nad njo zagrešil njen oče, ko je bila še majhna, je poudarek na spolni identiteti. Damjan želi biti sprejet takšen, kot se predstavlja. Ključno sporočilo je razumeti, da otroci lahko svobodno izberejo spol, ki mu bodo pripadali. Roman kritizira »togo« razumevanje spola in otrokom pošilja neznanstvena sporočila o možnosti samoodločanja o spolu. V romanu sta v središču temi, kot sta spolna identiteta in homoerotika, pri čemer pisateljica računa na sočutje mladih bralcev do Damjana in njegovega položaja. Družina je prikazana kot grozeča skupnost, skrita za kulisami družbenih norm in uporniškega posameznika, ki se temu upira in išče pristnost. 

Avtorica je roman napisala v slogu, ki se želi približati potencialnim bralcem (starejši osnovnošolci in mlajši srednješolci) z uporabo mladostniškega pogovornega jezika. V romanu beremo dialoge, ki so polni pogovornih besed, pa tudi vulgarnosti, zmerjanja in kletvic. Na več straneh se ponavljajo besedna zveza hvala k… in številni drugi vulgarni izrazi, kar je (verjetno po domnevi avtorice) jezik, ki ga vsi mladi uporabljajo v medsebojni komunikaciji. Prepričani smo, da ga ne uporabljajo vsi in da mnoge vulgarnost moti, saj se jim useda v podzavest. »Vstop« vulgarnih besed v um mladega bralca, nagnjenega k takšnemu izražanju, lahko okrepi njegovo prepričanje, da to ni slabo, da je to za mlade normalno. Primerna vzgoja zahteva pomoč otrokom, da se dvigujejo na višjo raven v vsem, tudi v jezikovnem izražanju. 

Roman je neprimeren ne le zaradi jezikovnega sloga, temveč so neprimerni tudi opisani dogodki oz. prikaz življenja problematičnih mladih, ki jih spoznavamo v romanu. Njihova življenja se vrtijo okoli nenehnega uživanja alkohola, opiatov, pretepov, nočnih zabav, zanemarjanja dnevnih obveznosti, stalnega pomanjkanja nočnega počitka, spanja podnevi, nasprotovanja pravilom vljudne komunikacije in konstruktivnega vedenja, izogibanja rednim vsakodnevnim opravilom, skrbi za urejeno okolje, za prehrano, zdravje ... 

»Vstop« vulgarnih besed v um mladega bralca, nagnjenega k takšnemu izražanju, lahko okrepi njegovo prepričanje, da to ni slabo, da je to za mlade normalno. 

Bi to svojemu otroku dali v branje?  

V nadaljevanju navajamo nekaj izsekov iz romana, ki so posebej zgovorni.  

»Skratka, tisti večer sva bila pijana in krasno razpoložena. Roki je kar naprej plesal in divjal, ja, ta glavni je bil na šanku … Roki (je biološka ženska, op. a) se nič ne znajde s puncami in zato pravi, da potrebuje romantiko, ne seks. Če sva pijana, pa ni problema, saj se vse zmeniva brez debate.« 

»Dvignil sem Rokija in ga peljal na vece, da bi se malo ohladil in prišel k sebi. Hotel sem ga napizditi zaradi Jane, vendar mi besede niso prišle z jezika. Tudi sam sem bil že preveč pijan. Na veceju se je Roki naslanjal na umivalnik in klel Jano. Pustil sem ga, naj se jezi, potem ga prej mine. Majal se je in zraven pil, čeprav mu je bolj teklo po bradi kot po grlu. Zato sem mu vzel pivo iz rok in raje sam nagnil, da ne bi šlo vse v nič …  

Mahal je z nožem pred sabo in mi tako kazal, kako bo ubil in razrezal Jano, in to čisto zares. … »Pijan sem kot p… in nič me ne brigaaaa,« je momljal Roki …« 

»Ko se je naslednjega dne pozno popoldne zbudil, je ugotovil, da ga je tisti Švaba od zadaj nabrisal ...« 

»Takrat sem postal histeričen. Stiskal sem vozel na Nelijinem zapestju, ampak kri se je ulivala kot pobesnel slapič. Karkoli sem naredil, nič ni pomagalo, krvi se ni dalo ustaviti.« 

»Največja novost pa je bila, da je Roki čisto po naključju izvedel, da že nekaj let v Ljubljani obstaja disko za pedre in lezbijke. To mi je bilo malo čudno in kakor sem mu rekel, da jaz ne vem, kaj bi počel med pedri, če me je mislil nagovarjati, da gremo v ta pedrski disko.  

Ko sem se streznil, mi je bilo nerodno pogledati v oči ženski, s katero sem seksal. Pa ne več zaradi samega seksa, ampak zato, ker sem imel pred očmi Nelo, pa potem še Barico, vse se mi je pomešalo v glavi. Sem se že spraševal, ali sem mogoče poleg alkota spet kaj požrl.« 

»… Petič sem se spomnil, kako mi je Barica šepetala, da še nikoli ni spala z žensko. Mogoče pa bi jo lahko poklical ...? Ali to pomeni, da si je skoraj vse življenje želela ženske? In jaz sem bila njena prva – če pogledamo s seksualne plati. No, s tehnične plati.« 

»Že dolgo sem govoril, da bo Damjan našel ljubezen svojega življenja. Roki in frendi so se mi smejali, češ, ti pa ljubezen, saj ne moreš niti biti trezen s p…« 

Posledice ideologije spola 

Na spletu najdemo podatek, da so ta roman kot obvezno branje dobili devetošolci na OŠ Boštanj. Ste to vedeli? Se vam zdi prav, da še nezreli mladostniki, ki zelo radi posnemajo junake iz romanov, berejo takšna besedila? 

Država neposredno spodbuja branje takšne literature in se ne odziva na kritiko. Ta je namreč že bila objavljena. Napisala jo je Vesna Vilčnik na portalu 24kul.si. Roman je ocenila kot neprimernega za mlade bralce.  

Pa še dodatek. Roman je preveden v nemščino, češčino, slovaščino in srbščino. V Sloveniji je bil leta 2014 v 22.000 primerkih razdeljen učencem prvih letnikov srednjih šol in učiteljem.  

Privrženci ideologije spola na državni ravni najdejo močno podporo v mednarodnih dokumentih in strategijah (UNESCO, WHO, UNICEF). Ali pa so morda tudi sami pod njihovim vplivom sprejeli to ideologijo in z njo tovrstno literaturo? Globalne posledice ideologije spola se čutijo po vsem svetu, zlasti porast spolne disforije med mlajšimi dekleti.  

Roman je preveden v nemščino, češčino, slovaščino in srbščino. V Sloveniji je bil leta 2014 v 22.000 primerkih razdeljen učencem prvih letnikov srednjih šol in učiteljem.  

(D248, 55-57)