Ivankine in Žanove sledi (2/10): To so solze moje sreče, davno pokopan spomin ...

Ljudje, ki živijo v bližini središč, kjer poteka takšno ali drugačno družabno, kulturno in politično življenje, imajo seveda veliko več možnosti za uspeh kot tisti z obrobja. Na žalost tako nikoli ne pride do izraza veliko nadarjenih ljudi oziroma se morajo sami trikrat bolj potruditi kot tisti, ki jim je marsikaj dano že po naravni bližini. 

Ivanka Kraševec se je po zmagi v javni radijski oddaji Pokaži, kaj znaš resda vrnila v Metliko kot prava radijska zvezda, a to je bilo tudi vse. Če ne bi bila res izjemna pevka in če je ne bi obdržali med zvezdami radijski uredniki, bi po začetnem uspehu verjetno za zmeraj potonila v pozabo. Bela krajina je bila tedaj od Ljubljane strašansko daleč. A na srečo so Ivanko še enkrat povabili v oddajo, tokrat kot gostjo. Ker je imela od avdicije naprej že nekaj izkušenj, se je tokrat izkazala še bolje. Celo še več! Njeno ime in priimek so si poslušalci tako globoko vtisnili v spomin, da so jo oboževalci kar zasuli s pismi. Prišla so tako na Radio Ljubljana kot v Metliko. Dovolj je bilo že, da so napisali: Ivanka Kraševec, Metlika. 

Radijska štipendija 

Radio Ljubljana je tedaj za nove talente znal lepo poskrbeti. Uredniki so želeli radijski spored čim bolj širiti, ga bogatiti z novimi in novimi glasovi, hkrati pa so strumno skrbeli za kakovost posnetkov. Vsem tem kriterijem je Ivanka lepo ustrezala, zato so jo povabili v Ljubljano, ji dodelili radijsko štipendijo ter jo vabili na nova in nova snemanja radijskih posnetkov. 

Ivanka se je nastanila v internatu Zavoda za glasbeno vzgojo, kjer so sicer stanovale srednješolke, a ker je bila iz radijskih sprejemnikov znana pevka, je niso prav nič postrani gledali. Pa čeprav je nadaljevala vajeniško dobo v ljubljanskem podjetju Elita, kjer je kmalu prišla do pomočniškega izpita in svojega poklica. Šivilja je bil tedaj kar ugleden poklic, saj je pridnemu dekletu omogočal veliko možnosti kreacij, še posebej če je imelo nekaj umetniškega navdiha. Ivanka pa ga je vsekakor imela. 

O bivanju v internatu rada pove anekdoto, kako so dekleta dražila mladega predstojnika, ki je želel biti po eni strani sila strog, po drugi pa ni vedel, kako bi se jim prikupil. Ko je nekoč hodil po stopnicah gor in dol, so začela po stopnicah druga za drugo spuščati 'plehnate' krožnike, tako da so ropotali, kot bi vozil vlak. Med tistimi, ki so se hihitale za vogalom, je bila tudi Ivanka. Rezultat tega je bil, da je izgubila stanovanje v internatu in si je morala poiskati skromno sobico pri dobrih ljudeh. 

Ko je imela v rokah pomočniško spričevalo šivilje, se je na Televiziji Ljubljana najprej zaposlila za dva meseca kot garderoberka. Vendar se ji je zdelo to delo premalo dinamično, nasploh pa jo je vlekla naprej glasba in ne toliko obleke. 

Diskoteka v kleti 

Ivanka Kraševec se je po dveh mesecih dela na televiziji zaposlila v radijski diskoteki oziroma v kletnem prostoru, kjer so imeli na tisoče glasbenih posnetkov. Vsaka skladba je bila namreč posneta na svojem traku, imela je svojo škatlo in številko, uslužbenke diskoteke pa so te arhivske trakove razporejale glede na zvrst, jih nabirale za program in nasploh skrbele za to, da je bilo vse na svojem mestu, predvsem pa vedno pravi posnetek na programu. V diskoteki so tovrstno delo opravljali tudi drugi pomembni glasbeniki, od Avgusta Stanka do Borisa Franka. 

V tistem času je Radio Ljubljana še posebej skrbel, da je bilo čim več tujih zabavnih skladb predstavljenih v slovenščini, torej z našim besedilom, pa tudi v priredbi našega glasbenika. Na ta način so uredniki lepo ustregli poslušalcem, hkrati pa jih niso poneumljali s tujimi 'bejbami' in 'alavjuji'. Pravzaprav bi bilo to zgledno tudi za današnje čase. V diskoteko so prihajali poslušat tuje skladbe tako rekoč vsi znani glasbeniki oziroma avtorji besedil, od Bojana Adamiča do Aca Müllerja, od Boruta Lesjaka do Mojmirja Sepeta, od Jureta Robežnika do Jožeta Privška. Med pisci, ki so prevajali tuja besedila, pa je bil med najbolj srčnimi in seveda tudi uspešnimi eden naših največjih pesnikov Gregor Strniša. Tako eni kot drugi so na magnetofonu v diskoteki skladbo najprej večkrat poslušali, potem pa so si zapisali osnovne note oziroma naredili metrično shemo kot pripravo za slovensko inačico skladbe. Ivanka je tako prihajala v stik z vsemi tedanjimi najbolj znanimi glasbeniki in tako rekoč vsi so jo začeli na veliko vabiti, da je pesmi posnela za radijski arhiv. 

Kot uslužbenka na Radiu Ljubljana jim je bila nasploh še posebej pri roki. Tako je posnela več skladb z Ansamblom Aca Müllerja, pa tudi veliko skladb z Ansamblom Boruta Lesjaka, Ansamblom Jureta Robežnika, Ansamblom Mojmirja Sepeta in Ansamblom Jožeta Privška. Kmalu je začela snemati tudi skladbe z večjo zasedbo, s tako imenovanim Zabavnim orkestrom Radia Ljubljana, z znamenitim ZORL-om torej, pa tudi s PORL-om, Plesnim orkestrom Radia Ljubljana. 

Combo in Albatros 

Poslušalci so bili v tistih časih sila navdušeni nad vsako popevko, ki je nekaj povedala, pa naj je bila domača ali prepesnitev tuje. Res pa je tudi, da so imele tedanje popevke še izrazito melodijo in besedilo z globljim sporočilom, pa čeprav je bila tema vzeta iz vsakdanjega življenja. 

V modi so bili tudi vse vrste plesi, na katerih so se srečevali, zaljubljali in pozneje poročali predvsem mladi pari. Vsak tretji, če ne vsak drugi par se je tedaj spoznal na tako imenovanem mladinskem ali pa na šolskem plesu ali pa v Ljubljani na plesu v hotelu Bellevue, kjer je Ivanka kot radijska zvezda redno prepevala vsako soboto zvečer. Na letaku oz. vabilu je pisalo: 

»Ivanka Kraševec, nagrajenka ene izmed oddaj Pokaži, kaj znaš in štipendistka Radia Ljubljane, je gostja Bellevueja vsako soboto, ko so na vrsti pevci.« 

Tako so jo predstavljali na začetku, kaj kmalu pa je postala zvezda stalnica. Spremljala sta jo dva ansambla: največkrat ansambel Combo, pozneje pa tudi Albatros. Zanimivo se zdi, da je v slednjem igral trobento Ivan Prešern, pozneje njen mož. Seveda je bil tedaj samo eden od članov skupine, kaj več pa se nista srečevala. 

Tedanje popevke so imele še izrazito melodijo in besedilo z globljim sporočilom, pa čeprav je bila tema vzeta iz vsakdanjega življenja. 

Prodajalka vijolic in Bele rože iz Aten 

Zanimivo se mi zdi, da imamo Slovenci tako lep odnos do rož. Nagelj in rožmarin sta nasploh slovenski simbol, zelo radi imamo vrtove z rožami, balkone okrašujemo z visečimi rožami, nič koliko ljudskih pesmi je povezanih s travnatimi cvetlicami. Verjetno v tem tudi tiči vzrok, da je Ivanka Kraševec na začetku uspela z dvema najlepšima prepesnitvama skladb, ki sta bili povezani z rožami: Prodajalka vijolic in Bele rože iz Aten. Prvo je prevedel Marjan Stare, znan kot izvrsten pisec besedil za Avsenike, drugo pa Gregor Strniša. Poglejmo za hipec Staretovo pesem o prodajalki vijolic: 

»Vi, ki hodite tod mimo, na vogalu se ozrite, kjer prodajam vam vijolice dehteče, vonj varljive sladke sreče … Ne ozrete se na me!« 

Ivanka je imela čudovit alt, hkrati pa je bila tudi po pojavi krhka, nežna, tako rekoč prava ulična prodajalka vijolic. Enako pa je s svojo zunanjostjo lepo predstavljala dekle na obali, ki se poslavlja od mornarja s šopkom rož iz Aten. 

Ti dve skladbi sta – pa čeprav nista bili naši, a vendar z globokim slovenskim občutjem – ponesli Ivanko prav do neba. Obe sta bili tako uspešni, da so ju hoteli poslušalci poslušati večkrat na dan, to pa je bilo možno samo s pomočjo vinilne plošče. In tako je Ivanka dosegla nov uspeh – svojo ploščo. Res je, da je tudi pionirka Slovenske popevke – z začetkom na drugi, leta 1963 – a plošča je bila vsekakor eden največjih viškov njene začetne kariere. Veliko pove zadnji prelep Staretov verz Prodajalke vijolic: 

»To so solze moje sreče, davno pokopan spomin ...« 

Ivanka je imela čudovit alt, hkrati pa je bila tudi po pojavi krhka, nežna, tako rekoč prava ulična prodajalka vijolic. 

(D 260, 58-59)