Janša in Golob na poti v Emavs

Martin Nahtigal
foto: ustvarjeno s pomočjo AI

Tistega novega jutra, le dan po Veliki noči, sta se prvič po dolgih mesecih političnega preigravanja na poti v Emavs srečala ravno onadva, Janez in Robert. Janez je zavil z očmi, ko je v svoji senci opazil Roberta. »Glej, koga vidim na poti v Emavs. Nisem vedel, da si tudi ti, Robi, človek vere.« Robert je brez pomisleka odgovoril: »Vere v boljšo Slovenijo, Janez. Ampak glede na to, kako se obrača burja, bi rekel, da si ti tisti, ki rabi malo vere.«

»Anket pa ne spremljaš ravno pogosto, a? Ti meni o veri, Robi …« mu ni ostal dolžan Janez in v isti sapi nadaljeval: »Ah, Robert, ampak 'Vsakdo, ki se povzdiguje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povzdignjen.' (Luka 14:11)« Oba sta globoko vzdihnila, ko je njune misli prešinila Emilija. Njeno povzdigovanje svojega spola in korenin med ministrovanjem bi se po njuno z lahkoto kvalificiralo med ponižane s svojimi rezultati.

Janez je svoj besedni napad še pospešil in razpravo usmeril na vprašanje vodstvenih sposobnosti: »Pomisli, Robert, 'Dobri pastir daje svoje življenje za ovce.' (Jn 10,11) Ali nismo mi kot voditelji poklicani, da damo vse od sebe za svoje ljudi?« Robert se je branil: »Mogoče drži, Janez, a pravi pastir ve tudi, kdaj pustiti ovce, da same najdejo pot, vodi jih z ljubeznijo, ne z močjo. In jaz sem poln ljubezni.« »… samo do Tine,« je sam pri sebi zamrmral Janša.

Bila sta na polovici poti v Emavs in sredi živahne razprave o prihodnosti slovenske politike, ko se jima je pridružila skrivnostna postava. Bil je popotnik, ki je z navdušenjem prisluhnil njunemu pogovoru. »Razpravljata o politiki, kajne?« je vprašal popotnik in se ob tem blago nasmehnil. »Včasih se zdi, kot da politična razprava potrebuje več svetlobe in manj toplote,« je še pripomnil.

Robi, vedno pripravljen na retorični dvoboj, se ni pustil motiti: »Vi ste verjetno tisti, ki nama lahko pokaže, kako se to dela?« Popotnik je odgovoril: »Mogoče, ampak povejte mi, kaj menite o tem, da 'Ni dovolj samo vedeti, kaj je prav, pomembno je tudi, da to uresničimo.'«

Robert je hitro prikimal: »Se popolnoma strinjam. A včasih je politika bolj umetnost možnega kot pa umetnost popolnosti.« »Ah, politika,« je dejal popotnik, »včasih se mi zdi, da je lažje kameli iti skozi šivankino uho, kot politiku priznati napako.« Njegova opazka je pričarala iskreno muzanje na Robertovem obrazu. 

»In ko govorita o socialni pravičnosti, kar dajete drugim, to dajete meni. Ne pozabita, da politika ni samo igra moči, ampak priložnost za služenje ljudem,« ju je še podučil popotnik.

Robert, spet navdušen nad globino razmišljanja tega skrivnostnega popotnika, kot je navdušen nad vsako nespametno idejo svojih svetovalcev, je dodal: »To je pravzaprav zelo dobra točka. Morava se osredotočiti na to, kar lahko narediva za druge, ne samo na to, kar lahko dobiva zase.« Janez se ni mogel upreti gromkemu smehu in je začel naštevati vse »dobimo zase« trenutke v zadnjih dveh letih od energetske zakonodaje do nutrij in sodniške stavbe.

»Robert,« je nadaljeval popotnik, »opazil sem, da imaš poseben način govora. Nekakšno 'ekooptimistično' retoriko, ki pa včasih morda deluje samovšečno. Spominja me na to, kako govoričenje brez ljubezni odzvanja kot zveneče cimbale.«

Robert, nekoliko presenečen nad to neposrednostjo, se je nasmehnil in odvrnil: »No, priznam, morda sem kdaj malce preveč navdušen nad svojimi idejami. Ampak moj namen je vedno spodbujati pozitivne spremembe.«

Popotnik je prikimal: »Pozitivne spremembe so vedno dobrodošle, a pomembno je tudi, kako te spremembe sporočimo. In kako sestavimo ekipo, ki je sposobna te spremembe udejanjiti. 'Kajti če trobenta daje nejasen glas, kdo se bo pripravil na boj?' (1 Kor 14,8)«

Nato se je popotnik obrnil proti Janezu: »In ti, Janez. Tvoja dolgoživost v politiki je res hvalevredna. Toda 'Strah pred človekom nastavlja zanko …' (Prg 29,25) Tvoja želja po biti prvi in edini na politični desnici ... Ali ne vidiš, da prava moč leži v sodelovanju in ne v dominaciji?« Janez ni bil vajen, da bi ga tako neposredno izzivali. Vseeno je trdno odvrnil: »Moje izkušnje so zelo dragocene.« »Seveda, izkušnje so dragocene. Toda ne pozabi na 'mlade rastline'. Tudi one potrebujejo svetlobo, da zrastejo. Včasih moraš deliti sončno svetlobo, ne da bi se bal, da boš ostal v senci.« Popotnik se je nato poslovil in odšel svojo pot z besedami, da gre iskat par »svojih učencev«.

Janez in Robert sta nekaj časa še zrla v smer, kamor je odšel. Tišina, ki je spremljala njegov odhod, je postopoma zbledela, ko sta se politika ponovno zazrla drug v drugega, njune misli pa so se vračale k bolj znanim in udobnim teritorijem političnega zbadanja.

»Veš, Robert, morda je imel najin prijatelj prav glede nekaterih stvari,« je začel Janez, njegov ton pa je hitro zdrsnil nazaj na stara pota, »Ampak glede na to, kako uspešno vodiš svojo vlado, bi rekel, da bi moral biti bolj zaskrbljen zaradi iskanja svetlobe, ki bi osvetlila pot iz trenutnega tunela, kjer je tema najtemnejša.«

»Ah, Janez, vedno tako poln nasvetov, ko gre za tuje težave. A ko pogledam tvojo dolgoletno kariero, se mi zdi, kot da tvoja 'svetloba' vodi samo do enega kraja – vedno nazaj na izhodiščno točko, brez resničnega napredka.«

»Praviš, da moja svetloba vodi nazaj na izhodiščno točko?« je Janez privzdignil obrv. »No, vsaj imam svetlobo. Tvoja vlada pa se mi zdi, kot da tava v temi, išče stikalo.«

»In ti misliš, da je tvoj Blairov angleški svetilnik edino, kar deluje?« se Robert ni dal. »Morda bi moral preizkusiti nekaj novejših tehnologij, ne samo tistih, katerih si navajen.« »Hvala, ampak kakor slišim, so nakupljeni računalniki bolj slabi, podkast neposlušljiv in hekerski napadi vedno pogostejši. Papir ima svoje prednosti,« pribije Janez. »… četudi slabo skopiran,« si je zabrundal Robi.

Njuno zbadanje ni prenehalo. Čeprav so jima besede skrivnostnega popotnika odmevale nekje v ozadju, je bilo jasno, da sta oba politika, kljub trenutku razmisleka, izbrala pot, ki je bila zanju najbolj domača – vse po starem naprej. Na skrito sta si vsak pri sebi priznala, da bo Emavs ostal z njima dlje, kot bi bila pripravljena priznati. Je pa pot v Emavs opomnik vsem nam, da je včasih treba samo dovolj svetlobe, da najdemo (skupno) pot naprej. Ščepec humorja v življenju pa pri tem tudi ne škodi.

Izbrano za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

robert golob
Golobji parazit
  • 20. 03. 2025
[Prejeli smo] Nekdanji sodnik Zvjezdan Radonjić: Pustimo Ruse, Kitajce in 5. člen NATO pogodbe
  • 19. 03. 2025