Predsednica Pirc Musar o izvajanju Makarovičeve, ki ga je namenila dr. Možini: »Ne sodi med primerno in spoštljivo«

V petek bo predvidoma potekala zadnja v vrsti obravnav v primeru tožbe zgodovinarja in novinarja dr. Jožeta Možine proti pesnici Svetlani Makarovič. Stroka je zavrnila njeno argumentacijo, da naj bi besedni obračun z novinarjem na kolesarskem protestu pred slabimi štirimi leti predstavljal satiro. Nasprotno – stroka pravi, da je šlo za vulgarnost brez umetniške vrednosti in za osebni napad z namenom človeškega razvrednotenja.

Da takšna komunikacija »ne sodi med primerno in spoštljivo«, je za Domovino ocenila tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki pa je v isto kategorijo umestila zapis lastnika medija, ki ga pravkar berete. A po oceni nekdanjega ustavnega sodnika dr. Jana Zobca je razlika očitna tako z vidika namena izjav oziroma zapisov kot tudi položaja in vpliva njunih naslovnikov.

Pravljice, ki jim verjamejo odrasli

»Mraz se je spustil nad domovino, ohladil marsikatero misel, ambicijo, včasih se zdi, da tudi kako srce ali razum. Smo januarja 2022, v realnem času, a tudi v času pravljic in slikanic, ki so najbolj idilične pozimi, ko sneg prekrije podrobnosti in je neskončna belina lahko prispodoba nečesa, kar v resnici ne obstaja ali se ni nikoli zgodilo tako, kot se praznuje.« To so uvodne misli zgodovinarja in novinarja dr. Jožeta Možine, s katerimi je 15. januarja 2022 začel oddajo Utrip na Televiziji Slovenija. Misli v uvodu je seveda namenil slovesnosti v Dražgošah, kjer so nekaj dni pred tem obhajali »veliko mašo v kraju nesrečnega vojnega spomina«. »O tej vasi so pisali pravljice za otroke, ki jim včasih še vedno verjamejo tudi nekateri odrasli,« pripomni Možina.

Dogajanje v Dražgošah dr. Možina opiše kot tragedijo, ki so jo fanatični komunistični poveljniki vsilili nesrečnim Dražgošanom in soborcem. Da ni šlo za poraz okupatorja, pač pa so bili domačini po partizanskem umiku prepuščeni okupatorjevemu ubijanju, podkrepi z izjavami pričevalcev Katarine Pintar, Minke Hobjan, Ludvika Jelenca in Franca Kavčiča.

»O Dražgošah so pisali pravljice za otroke, ki jim včasih še vedno verjamejo tudi nekateri odrasli,« pripomni Možina.

Proti okupatorju, a niso bili komunisti

Ti so med drugim pripovedovali, kako so jim partizani zagotavljali, da bodo Dražgoše branili do zadnjega. Ko so Nemci vas obkolili, pa tam ni bilo niti enega partizana. Še več, ti domačinov o umiku niso obvestili, izvemo od pričevalca Kavčiča, ki ne dvomi, da so poveljniki Dražgoše namenoma žrtvovali. »Bili smo proti okupatorju. Vsi. Ampak nismo bili pa komunisti,« pojasni.

Možina razkriva, kako neresničen je zapis na tamkajšnjem spomeniku, ki se mu poklanjajo, češ da naj bi partizani tam izbojevali veliko zmago. Kako so lagali celo o 2.500 žrtvah med okupatorji, čeprav je zgodovinar Tone Ferenc že pred desetletji dokazal, da je padlo 26 okupatorjev in devet partizanov. Nemci pa so pobili še 41 nedolžnih domačinov, ki napisa na spomeniku očitno niso bili vredni.

Oddaja je vzbudila burne odzive zlasti na strani ponosnih naslednikov bivšega režima, čeprav je bila podprta z zgodovinskimi dejstvi. Ali pa ravno zaradi tega. Glasni so bili predvsem v tedaj opozicijski stranki SD in v borčevskem združenju, češ da avtor domnevno potvarja zgodovino. Možina je na očitke takrat odgovoril, da je takšen napad zveze borcev zaskrbljujoč, saj razgalja, da se organizacija še vedno ni sposobna soočiti z zmotami svoje preteklosti. Prav tako nima moralne avtoritete za očitke o potvarjanju zgodovine, saj sama že desetletja to potvorjeno zgodovino ščiti.

Nekomu gredo zgodovinska dejstva na živce

Možina je pojasnil, da so navedbe iz oddaje temeljile na zgodovinskem védenju, ki ga je pridobil od profesorja dr. Toneta Ferenca, ki je veljal celo za režimskega zgodovinarja. Dodal je le pričevanja domačinov, ki jih nikoli nihče ni nič vprašal, pač pa so jih takrat zgolj zlorabili – in jih zlorabljajo še danes. Ker Dražgoš na znajo spustiti iz rok, jim gredo zgodovinska dejstva na živce, je pojasnil.

To se je nekaj dni pozneje zelo brutalno izkazalo na Trgu republike. Utrip si je namreč očitno pogledala tudi pesnica Svetlana Makarovič. Mržnja do avtorja se je stopnjevala do te mere, da je sestavila celo besedilo z naslovom Utrip laži in ga prebrala na enem od t. i. kolesarskih protestov v Ljubljani. Na Možino se je spravila z nizkotnimi zmerljivkami; med drugim ga je označila za »lažnivca«, »izdajalca«, »zmeneta«, »svinjo« in še bi se dalo našteti.

Ker je šlo za neposreden napad na zgodovinarja in novinarja nacionalke in ker Makarovičeva niti pomislila ni, da bi svoje besede vzela nazaj, se je Možina odločil, da pravico poišče na sodišču. Sprva je bila tožba proti Makarovičevi zaradi obrekovanja in žaljenja pod okriljem RTV Slovenija. Po njegovi oceni namreč ni šlo za umetnostno izražanje kulturnice, pač pa za »grobo izrabo kulture z namenom blatenja in žaljenja novinarja RTV Slovenija«. Ko je nacionalka lani pod politično zamenjanim vodstvom od tožbe odstopila, je Možina pri tožbi vztrajal sam.

Dražgoše z druge plati

Svetlana Makarovič je bila v odzivih na tožbo, s katero Možina od nje zahteva 2.000 evrov odškodnine, ker je prekoračila pravico do časti in dobrega imena, praviloma redkobesedna. V eni od izjav je dejala, da na poravnavo ali opravičilo ne bo pristala, da je tožbe vesela in da je ponosna na pesem, ki da »je odlično napisana; gre za politično satiro, ki je mednarodno zaščitena«. Prav na sklicevanju na domnevno satiro je v sojenju očitno temeljil tudi poskus upravičevanja nizkotnega obračuna z zgodovinarjem in novinarjem.

Makarovičeva nikoli ni navedla, kaj je bilo v oddaji Utrip lažnivega, nestrokovnega ali enostranskega. 

Makarovičeva namreč ni mogla argumentirano utemeljiti besed, s katerimi je očrnila Možino. Nikoli namreč ni navedla, kaj je bilo v oddaji Utrip lažnivega, nestrokovnega ali enostranskega. Oddaja Utrip je izrazit avtorski komentar, ki med drugim omogoča subjektivne sodbe; tudi take, ki jih ni mogoče dokazati. V primeru Utripa, ki ga je pripravil Možina, pa avtorju nihče ni dokazal niti tega, da bi bilo v njem navedenega karkoli spornega.

Pesnico je očitno zmotila zgodovinska osvetlitev Dražgoš z druge plati, in sicer takšna, kot so jo prikazali domačini. Ta plat pa je drugačna, kot se jo trudijo prikazovati »ponosni nasledniki« glavnih akterjev. Navedbe, ki so bile prikazane v oddaji, niso bile nikoli izpodbijane s prikazom drugačnih zgodovinskih dejstev oz. prikazane kot neresnične.

Sporno besedilo ni satira

Pogled na več mnenj literarnih strokovnjakov jasno pokaže, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o satiri. Kot je v prispevku z naslovom O pravicah in mejah literarne satire, objavljenem v Pravni praksi julija letos, zapisal dr. literarnih ved Matija Ogrin, med izrazi iz spornega besedila in kriteriji literarne satire ni skoraj nikakršnega ujemanja.

Ker je satira »umetniška forma boja zoper individualne ali socialne napake«, besedilo tožnice po tem kriteriju ni satira. Možini takšne napake namreč doslej ni dokazal še noben zgodovinar. V zvezi z besedilom v delu, kjer govori, da je tožnik »zmene nikoli sito«, ki »žre, se baše in kozla«, avtor opozarja, da četudi bi vse ostalo iz besedila držalo, že zaradi tega niza žaljivk njeno besedilo ne bi moglo biti satira, saj je satira »ostra in duhovita, nikakor pa ne surova in žaljiva«. Nasploh celotnega besedila po oceni dr. Ogrina ni mogoče razumeti drugače kot izraz sovraštva in skrajno vulgarno izrečenih, celo izkričanih žalitev.

Nadaljnje besede v spornem besedilu »našla svinja je korito«, »izkozlal je Pričevalce, stopil je med izdajalce« ter da je »obrekljivec brez časti« objektivno uničujejo tožnikovo dobro ime, ugled in spoštovanje, dodaja dr. Ogrin. Te besede, ki se ne nanašajo »na določeno resnico«, kot to zahteva definicija satire, dejansko z uničevalnim namenom moralno maličijo tožnika kot novinarja in zgodovinarja, kar pa nikakor ne more biti lastnost satire.

Dr. Matija Ogrin opozarja, da četudi bi vse iz besedila držalo, že zaradi niza žaljivk njeno besedilo ne bi moglo biti satira, saj je satira »ostra in duhovita, nikakor pa ne surova in žaljiva«.

Vulgarnost brez umetniške vrednosti

Na isto temo se je v Pravni praksi marca letos razpisala tudi prof. dr. Urška Perenič, redna profesorica na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. V članku Literatura in literarna satira med pravico do svobode umetnosti in pravico do osebnega dostojanstva avtorica ocenjuje, da besedila Makarovičeve ni mogoče »označevati za satiro, temveč se ga lahko uvrsti med paskvile, to so sramotilna besedila«.

V konkretnem primeru sramotilno besedilo tožene stranke do črke natančno ustreza definiciji žalitve, za katero velja: »Kdor koga zaničuje, žali ali ravna z njim poniževalno na način, ki bi pri povprečni osebi povzročil občutek manjvrednosti ali prizadetosti.«

Besede Makarovičeve, da je Možina »obrekljivec brez časti«, so obtožba z resnim moralnim pomenom, ki v ničemer ni utemeljena z dejstvi, in pomeni zgolj načrtno sramotenje. Ko tožena stranka o tožniku izjavi »to zmene nikoli sito, našla svinja je korito, žre, se baše in kozla, itak drugega ne zna«, gre za prostaško živalsko primerjavo, ki ima edini namen ponižanja in razžalitve; gre za vulgarnost brez vsakršne umetniške vrednosti.

»Do skrajnosti žaljivo in nesramno«

»Literarne oblike skuša razumeti po svoje in ne sledi literarni znanosti, ki je povsem jasno utemeljila, da ga. Makarovič ni izrazila nobene satire, ampak grobo, žaljivo in nadvse primitivno svoje mnenje o nekom, s katerim se ne strinja,« je interpretacijo obrambe za Domovino komentiral nekdanji minister za kulturo dr. Vasko Simoniti.

Nekdanji minister upa, da bo »do skrajnosti žaljive in nesramne« besede Makarovičeve »znalo ovrednotiti in spoznati« tudi pravosodje, čeprav je do slednjega precej skeptičen. Kot je še dodal, sporočilo Makarovičeve ni bilo namenjeno le dr. Možini, pač pa tudi vsem podobno mislečim; tudi tistim, s katerimi je na njej lasten sarkastičen način obračunavala že v preteklosti.

Sporočilo Makarovičeve ni bilo namenjeno le dr. Možini, pač pa tudi vsem podobno mislečim.

Predsednica republike za spoštljiv dialog

Da komunikacija, s katero je Makarovičeva obračunala z dr. Možino, »zagotovo ne sodi med primerno in spoštljivo,« je za Domovino pred nekaj dnevi ocenila tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar. Je pa pripisala: »Tako kot med primerno in spoštljivo ne sodi komuniciranje gospoda Aleša Štrancarja, lastnika vašega medija.«

Kot je dodala, moramo biti v demokratični družbi sposobni poslušati drug drugega tudi takrat, ko se ne strinjamo. »Kultura dialoga ne pomeni odsotnosti razprave, pomeni pa, da jo znamo voditi spoštljivo,« je še navedla.

Različen namen, različna funkcija

Medtem Makarovičeva dokazov za svoje trditve nikoli ni predložila. Tudi zaradi več drugih razlogov med primeroma po oceni nekdanjega ustavnega in vrhovnega sodnika dr. Jana Zobca ni mogoče vleči vzporednic. V primeru dr. Štrancarja (če imamo v mislih njegov zapis na omrežju X, za katerega ga predsednik vlade toži) je šlo namreč za oceno, ki ima po njegovih besedah povezavo z dejstvi. Golobov način vladanja oziroma kult osebnosti, ki ga gradi, pa tudi določene poteze, ki jih pri vladanju kaže, so takšne, da vzbujajo te pomisleke, je navedel. Obenem je Golob na najmočnejšem oblastnem položaju, zaradi česar takšne kritike »mora trpeti«.

V primeru Makarovičeve pa ni »nič od tega«, poudarja nekdanji ustavni in vrhovni sodnik. Možina namreč ni nosilec oblasti, pač pa novinar in raziskovalec, ki po prepričanju dr. Zobca »korektno in s prepričljivimi argumenti zastopa svoja stališča in razkriva resnico na dokumentaren način«.

Poleg tega je bila opazka dr. Štrancarja usmerjena v politično delovanje Goloba, medtem ko so bile besede Makarovičeve izrazito usmerjene osebno v Možino; njen cilj je bil zgolj ponižanje in popolno človeško razvrednotenje priznanega zgodovinarja in novinarja. »Cilj enega in drugega je bil različen in tudi naslovnik je neprimerljiv,« je pojasnil dr. Zobec.

Besede Makarovičeve so bile izrazito usmerjene osebno v Možino.

»Tak način govora nima ustavnega varstva«

Nekdanji ustavni sodnik si v primeru Makarovičeve zato težko predstavlja oprostilno sodbo. Če bi bila sprejeta, bi to po njegovi oceni pomenilo, da ima sodstvo »povsem različne vatle«. Spomnil je na primer »presstitutk«, v katerem je po besedah dr. Zobca šlo za dovoljeno kritiko, poleg tega pa zgolj za metaforo. Kljub temu je bila v tem primeru odškodnina dosojena, čeprav je šlo le za kritiko novinarskega ravnanja, medtem ko je v primeru Makarovič šlo za človeško razvrednotenje, je pojasnil dr. Zobec. »Tak način govora pa nima ustavnega varstva,« je poudaril.

Besedilo Makarovičeve je v javnosti citiral tudi mladoletnik, med drugim na septembrski prireditvi Združenja borcev za vrednote NOB Velenje na Graški gori. Takšne stvari dr. Zobca spominjajo na pripovedovanja o dneh po koncu druge svetovne vojne, ko je bila komunistična revolucija v zamahu in so na podobnih partizanskih mitingih z najbolj grobimi in surovimi napadi verbalno obračunavali z razrednimi sovražniki ter klicali k pogromu nad njimi. »Kaj je iz tega sledilo, vemo,« je posvaril dr. Zobec.

⚠️‼️ In tole je organizirala MINISTRICA @vladaRS Katičeva?

Ministrica za PRAVOSODJE @Mpravosodje in pozivi k SMRTI?

Na vabilu in na odru pa napis, ki neposredno žali državo 🇸🇮.

Ker pod zvezdo so lahko nekaznovano lagali, žalili, kradli in pobijali. Sedaj javno kričijo, da bi… pic.twitter.com/j0QosFqIpI

— Janez Janša (@JJansaSDS) September 14, 2025

Po prepričanju Zobca gre tudi v tem primeru za »klic k sovraštvu, k obračunavanju z drugače mislečimi«. Za tem stoji celo država, saj se je proslave na Graški gori udeležila tudi tedanja pravosodna ministrica Andreja Katič, ki se od besedila oziroma nastopa niti ni ogradila. »To pomeni, da se država s tem identificira. To je zelo, zelo nevarno,« meni nekdanji ustavni sodnik. Državljanke in državljane namreč deli na tiste, ki se lahko identificirajo s to ideologijo, in na druge, ki se ne morejo.

Če mirno gledamo, kako se to nadaljuje in stopnjuje, to lahko vodi v nasilje in na koncu do prelivanja krvi. »Takšne zadeve je treba obsoditi in že v kali ustaviti,« je še poudaril dr. Zobec.

»Zamočvirili smo v bivši Jugi«

Tudi znani slovenski psiholog dr. Andrej Perko poudarja, da gre v primeru Makarovičeve brez dvoma za sovražni govor. Odgovor na vprašanje, zakaj se to dogaja, pa je po njegovih besedah preprost: »Ker lahko.« Podobno velja za nekatere predstavnike leve politične provenience v državnem zboru.

»Zamočvirili smo se v letu 1945 oziroma v letih bivše Juge, komunizma,« meni psiholog. Miselna naravnanost na nekdanji režim je še zelo živa, obenem pa je družba privzela negativnosti zahodne družbe v smislu narcisizma in individualizma. Če so v nekdanji državi politične nasprotnike pobijali, pa jih danes zaničujejo in onemogočajo, je pojasnil dr. Perko.

Obenem družbo v širšem smislu v zadnjem času ogroža epidemija osamljenosti. Ljudje izgubljajo smisel; navdajajo jih bivanjska praznina, anksioznost in depresija. Odtujenost vodi do tega, da človek ne more več polno živeti in se veseliti življenja. Ker ne najdejo vzroka tesnobe, se tudi v tem pogledu ni na kaj nasloniti.

O povodih in posledicah sovraštva

V tej bivanjski praznini pa se najde nekdo, ki ljudem najde domnevni izvor njihove tesnobe. To je bil pred tremi leti predsednik vlade Robert Golob, ki je jezo množic usmeril v tedanjo vlado. Med Golobovimi asistenti so bili seveda tudi t. i. kolesarski protestniki in med njimi Svetlana Makarovič, ki jim je prišla prav v njihovem boju. Nekateri so ji ploskali, drugi so se zgražali. »V normalni družbi pa bi dobila takšno kazen, da se nikoli več ne bi spomnila česa takšnega,« je poudaril dr. Perko.

Tudi sicer se psiholog sprašuje o osebni zgodbi Makarovičeve, o resničnih povodih za njeno sovraštvo do drugače mislečih, tudi do katolištva in Cerkve. »Človek razmišlja, ali je še čisto na strani normalnosti ali jo že malo odnaša na drugo stran,« je pripomnil dr. Perko.

K dopuščanju tovrstnega početja pa seveda pripomorejo tudi »neuravnovešeni ljudje na oblasti«. Trenutna vlada po oceni psihologa ni nič drugega kot rezultat negativne selekcije, a še večjo težavo vidi v masi ljudi, ki tega ne spozna. Floskula, da imajo ljudje vedno prav, po njegovem prepričanju ne drži. »Nikoli nimajo prav,« je poudaril.

Nekateri so ji ploskali, drugi so se zgražali. »V normalni družbi pa bi dobila takšno kazen, da se nikoli več ne bi spomnila česa takšnega,« je poudaril dr. Perko.

Kakršnakoli sodba že bo, bo imela tudi pomembno simbolno sporočilo za širšo javnost.