Kaj narediti z otroki, ki kljub splavu ostanejo živi? Svet Evrope jih ne bo zaščitil.

Svet Evrope se ne bo zavzel za pravice otrok, ki se rodijo ob neuspešnem poznem splavu. Tega vprašanja odbor ministrov te organizacije za človekove pravice, demokracijo in pravno državo namreč ne želijo obravnavati.

Problematični primeri se dogajajo zlasti v državah, ki dovoljujejo pozni splav. Otrok v 22. tednu nosečnosti je namreč sposoben preživeti tudi zunaj maternice, medtem ko so nekatere države dovoljujejo splav vse do 24. tedna nosečnosti ali celo kasneje.

Ne tako redko se dogaja, da se po neuspešnem splavu otrok rodi živ in bi bil ob primerni oskrbi sposoben preživeti. Vendar mu nihče ne pomaga. V praksi ti otroci največkrat umrejo zaradi podhladitve, pogosto pa njihovo življenje končajo tudi s smrtonosno injekcijo ali zadušitvijo.

Zanje se zavzel Angel Pintado, španski član parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Ta je v najprej izpostavil, da članki in pogovori z zdravstvenimi delavci razkrivajo, da ni nič nenavadnega, če se srečate s človeškimi zarodki, ki se rodijo živi, ker so preživeli svoj splav. Takšnih dojenčkov je v Združenem kraljestvu tudi več kot 60 na leto.

Izpostavil je tudi poročilo iz Švedske, kjer je takšen otrok živel še eno uro in pol po splavu, a vmes ni bil deležen nikakršne zdravstvene oskrbe. Ob tem Norveški dokazi kažejo, da bi nekateri od teh novorojenčkov lahko preživeli, če bi bili deležni ustrezne oskrbe.

Na podlagi teh dejstev je vprašal, katere konkretne ukrepe bo sprejel odbor ministrov, da bi zagotovil, da zarodki, ki preživijo splav, niso prikrajšani za zdravljenje, do katerega so upravičeni, tako kot ljudje, rojeni živi, v skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.

Po dobrem letu časa lahko rečemo, da je odgovor: Nič. Med ministri več kot očitno ni nobene pripravljenosti za soočenje z dejstvom, da so novorojenčki puščeni brez vsakršne oskrbe ali celo nezakonito evtanazirani, saj bi to prej ali slej sprožilo vprašanje pozne prekinitve nosečnosti nad pragom, kjer ima otrok že možnost preživetja.

Izogibanje odgovoru na vprašanje št. 655 Angela Pintada je razjezilo številne borce za človekove pravice. Kajti v tem primeru  ne gre več za vprašanje o splavu, temveč za dejstvo, da imamo pred seboj živorojenega otroka, ki bi ga morala zaščititi Evropska konvencija o človekovih pravicah.

Nihče, ampak prav nihče iz Sveta Evope (Strasbourg) nam NIKOLI VEČ ne bo solil pameti glede človekovih pravic ...!
Na Pintadovo vprašanje niso mogli odgovoriti.
Naša veleposlanica v Svetu ministrov SE je neka Eva Tomic ... https://t.co/uv5EL0JZdJ

— Boštjan M. Zupančič (@bmz9453) January 31, 2019

Abortivni lobi je premočan

Toda kot kaže je vpliv borcev za pravico do splava premočan. Zavrnjeni so bili vsi predlogi za razjasnitev vprašanja, kaj narediti z otroki .

V prvem odzivu so skušali Pintada nasloviti na Evropsko sodišče za človekove pravice, ki pa o tem ni pristojno odločati, dokler se nanje ne obrne kdo od vpletenih. Ker so otroci premajhni, so to lahko le starši, ki so skušali splaviti. Kar pa je nekoliko absurdno.

Poznejši osnutek odgovora pa je predvideval, da imajo vsi ljudje, rojeni živi, pravico do življenja in bi morali prejeti svojemu stanju primerno oskrbo. Prav tako bi morali vsi narodi, ki dovoljujejo splav, v svojih zakonih upoštevati različne legitimne in sovpadajoče interese, zlasti sposobnost preživetja. Vendar ni bil sprejet.

Trenutno to področje tako ostaja popolnoma prepuščeno državam članicam in kot kaže, se Svet Evrope v to področje ne misli vmešavati, čeprav imajo po konvenciji o človekovih pravicah vsi otroci pravico do življenja. Kar konkretno pomeni, da se bodo takšne smrti vsaj še nekaj časa nadaljevale.