Massachusetts odpravil posebne omejitve za splav po 24. tednu
Medtem ko neonatologija pri 24. tednu poskuša ohraniti življenje prezgodaj rojenega otroka, novi zakon širi možnost splava po isti gestacijski meji.
Demokratska guvernerka Massachusettsa Maura Healey je 10. avgusta podpisala novi zakon o splavu. Ob njej so ploskali zakonodajalci, zdravniki in zagovorniki pravice do splava. S podpisom niso sprejeli le tehnične spremembe. Massachusetts je iz zakonodaje odstranil posebne zdravstvene pogoje, pod katerimi je bilo mogoče opraviti splav po 24. tednu nosečnosti. Zakon začne veljati 8. novembra 2026.
Do zdaj je moral zdravnik pri tako pozni nosečnosti presoditi, ali je splav potreben za ohranitev življenja nosečnice ali njenega telesnega oziroma duševnega zdravja. Dovoljen je bil tudi zaradi smrtonosne nepravilnosti ali diagnoze ploda oziroma zaradi tako hude diagnoze, da plod brez izrednih medicinskih posegov ne bi mogel trajno živeti zunaj maternice. Po začetku veljavnosti novi zakon teh štirih pogojev ne bo več določal. Namesto tega bo določal, da lahko zdravnik opravi splav na podlagi svoje strokovne presoje.
Sprememba posega še na eno področje. Sedanji zakon zahteva, da je splav po 24. tednu, razen v nujnem primeru, opravljen v bolnišnici, ki je pooblaščena za porodniške storitve. Novi zakon to zahtevo črta. Pisno informirano soglasje pa ostaja.
Toda v 24. tednu nosečnosti se medicina že sooča z vprašanjem, kako prezgodaj rojenemu otroku omogočiti preživetje. Zato zakon odpira resna vprašanja o etiki in pravici otroka do življenja. Končanje nosečnosti v tako poznem obdobju bi moralo biti omejeno z jasnimi zakonskimi varovalkami.
Toda v 24. tednu nosečnosti se medicina že sooča z vprašanjem, kako prezgodaj rojenemu otroku omogočiti preživetje.
Pri tej starosti se otrok intenzivno razvija. Tehta okoli 600 do 700 gramov. Ima že razvite obrazne poteze in se giblje, možgani in pljuča pa še naprej intenzivno dozorevajo. Telo je že skoraj popolnoma oblikovano. Ima že tudi obrvi in trepalnice, rastejo mu lasje. Če se rodi prezgodaj, ima v tem obdobju ob sodobni intenzivni medicinski pomoči že možnost preživetja.
Sproženi porod in splav: ko gre za drugačen cilj
Če ima nosečnica zdravstvene težave ali je ogroženo življenje otroka, se lahko zdravniki odločijo, da porod sprožijo prej. Lahko sprožijo vaginalni porod ali opravijo carski rez. Pri takšni odločitvi zdravniki tehtajo nevarnosti nadaljevanja nosečnosti in tveganja prezgodnjega rojstva. WHO tudi izrecno navaja, da so nekateri prezgodnji porodi načrtovani zaradi zdravstvene indikacije in se opravijo z indukcijo poroda ali carskim rezom.
Ključna razlika med predčasnim porodom in induciranim splavom je v načrtovanem izidu. Massachusettsov zakon splav opredeljuje kot medicinsko zdravljenje, namenjeno končanju nosečnosti, razen kadar je namen postopka doseči živorojenje. Kadar pa se predčasni porod izvede z namenom živorojenja in je načrtovano aktivno neonatalno zdravljenje, zdravniki po rojstvu poskušajo ohraniti otrokovo življenje.
Pri nekaterih poznejših splavih se lahko pred dokončanjem postopka povzroči prenehanje srčne aktivnosti ploda. Society of Family Planning in Society for Maternal-Fetal Medicine kot sredstva za tak postopek navajata digoksin, kalijev klorid in lidokain. Strokovno priporočilo pojasnjuje, da pri periviabilni nosečnosti (obdobje okoli meje zmožnosti preživetja ploda zunaj maternice, kar je običajno med 20. in 26. tednom nosečnosti) in po doseženi življenjski sposobnosti fetalna asistolija (srce ne bije) prepreči redek, vendar resen pojav, ko bi bil plod med postopkom iztisnjen s srčno-dihalno aktivnostjo. Postopek se ne uporablja pri vsakem splavu, njegova uporaba pa je odvisna od gestacijske starosti in kliničnih okoliščin.
Sprememba zakonodaje zato odpira težka etična vprašanja. Zakon ne zahteva, da bi se pri otroku, ki bi lahko preživel zunaj maternice, izbral način prekinitve nosečnosti, katerega namen bi bila živorojenje in nadaljnje zdravljenje. Če se pri splavu povzroči prenehanje srčne aktivnosti ploda, postopek ni namenjen temu, da bi se otrok rodil živ in bi mu neonatologi po rojstvu poskušali rešiti življenje.
Ključna razlika med predčasnim porodom in induciranim splavom je v načrtovanem izidu.
Massachusetts sicer ohranja posebno varovalko za primer živorojenja (razdelek 120): zahteva opremo za podporo življenju. To je, da je mogoče sprejeti ustrezne ukrepe za ohranitev življenja in zdravja živorojenega otroka ter matere. Vendar ta določba ne zahteva, da mora zdravnik že pred rojstvom izbrati postopek, katerega cilj bi bil živorojenje.
Vprašanje je, zakaj bi moralo končanje nosečnosti pomeniti, da otrok ne dobi niti možnosti, da bi se rodil živ, kadar bi medicina takšno možnost lahko ponudila. Pravo in medicina lahko določita meje postopka; veliko težje pa je pojasniti, zakaj mora biti pri že tako razvitem plodu možnost življenja izključena še pred rojstvom.
Tudi zdravniki opozarjajo na nasprotje
Kritika ne prihaja le iz politike in pro-life – v življenje usmerjenih – gibanj. Tudi nekateri zdravniki opozarjajo, da zakon ne zagotavlja zadostne zaščite nerojenega otroka.
Neonatologinja dr. Robin Pierucci, specialistka pediatrije in neonatologije ter magistrica bioetike, je ob sprejetju zakona opozorila na protislovje, ki ga pozni splav odpira prav za zdravnike, ki zdravijo nedonošenčke. Pieruccijeva je članica Pro-Life Council pri American College of Pediatricians, zato je njeno vrednostno izhodišče jasno. Njena strokovna izkušnja z zdravljenjem novorojenčkov pa je neposredno povezana z vprašanjem 24. tedna.
Pieruccijeva opozarja, da neonatologi zdravijo otroke, rojene pri 24 tednih in tudi prej, medtem ko nova ureditev po isti gestacijski meji širi možnost splava. »Človeškost otroka se ne spremeni glede na to, ali je znotraj ali zunaj maternice,« je dejala. Zanjo namerno končanje življenja takega otroka ne more biti zdravstvena oskrba.
Neonatologinja dr. Robin Pierucci: »Človeškost otroka se ne spremeni glede na to, ali je znotraj ali zunaj maternice.«
Tudi pediater dr. Richard Sandler, profesor pediatrije na University of Central Florida, član vodstva American College of Pediatricians in sopredsedujoči njegovega Pro-Life Council, opozarja, da novi zakon po 24. tednu ne določa nove zgornje gestacijske meje. Po njegovem s tem odstranjuje pomembne zakonske varovalke za življenjsko sposobne nerojene otroke. Poudarja tudi, da medicina ne sme izgubiti izpred oči odgovornosti do obeh pacientov.
Na nevarnosti poznih splavov že dlje časa opozarja tudi dr. Ingrid Skop, specialistka porodništva in ginekologije ter podpredsednica za medicinske zadeve pri pro-life usmerjenem Charlotte Lozier Institute. Njena opozorila niso neposreden odziv na novi zakon Massachusettsa, vendar že dlje poudarja razliko med poznim splavom in predčasnim porodom. Kadar zdravstveno stanje zahteva končanje nosečnosti, po njenem lahko predčasni porod ali carski rez po doseženi življenjski sposobnosti otroku omogočita možnost preživetja.
Novi zakon odstranjuje pomembne zakonske varovalke za življenjsko sposobne nerojene otroke.
Prav ta razlika je pri novem zakonu bistvena. Če je otrok že v obdobju, ko bi ga neonatologi ob rojstvu lahko zdravili, se zastavlja vprašanje, zakaj zakon po 24. tednu ne zahteva dodatne presoje njegove življenjske sposobnosti ali postopka, ki bi mu, kadar je to medicinsko mogoče, omogočil možnost živorojenja. Razdelek 188 takšne zahteve ne vsebuje.
Zagovorniki spremembe imajo drugačen pogled. Massachusetts Medical Society je zakon podprla. Meni, da sedanji štirje pogoji ustvarjajo pravno negotovost in da bi morale biti zapletene odločitve v pozni nosečnosti bolj odvisne od kliničnih standardov, strokovne presoje zdravnika in okoliščin posamezne pacientke kot od togih zakonskih meril.
Toda prav tu se postavlja osrednje vprašanje. Če odločitev po 24. tednu ni več vezana na jasno naštete zakonske razloge, se poveča prostor za individualno presojo zdravnika. Pri tako razvitem plodu pa se postavlja vprašanje, ali strokovna presoja sama po sebi predstavlja dovolj močno varovalko za življenje otroka.
Politika pozablja, da otrok že v materinem telesu živi in se razvija. V izbranih primerih se lahko že pri 22 tednih načrtuje aktivno neonatalno zdravljenje. Pri 24 tednih je otrok, ki se takrat rodi živ, obravnavan kot izjemno prezgodaj rojen novorojenček in je lahko deležen intenzivnega zdravljenja. WHO vse živorojene otroke pred 28. tednom uvršča med izjemno nedonošene novorojenčke.
Kdaj bo imel otrok v materinem telesu pravico do življenja? Kdaj se bo začel boj za njegove pravice? Kateri politik bo imel pogum, da se postavi za življenje nerojenega otroka in ga prizna?
Politika pozablja, da otrok že v materinem telesu živi in se razvija.
5 komentarjev
Igor Ferluga
Kolikor sam razumem našo tozadevno zakonodajo, je meja, ko je splav prosto dostopen nosečnici, do 12 tedna nosečnosti. Naprej od te meje naj bi bil možen le ob jasni objektivni medicinski indikaciji, ki ni zadeva proste volje nosečnice, niti proste volje v ginekološki ustanovi. Ponavljam- bilo naj bi tako, pa ni, saj nekatere nosečnice iz Hrvaške opravljajo splave v Sloveniji, ker jih zaradi odsotnosti zadostnih medicinskih indikacij na Hrvaškem kolegi nočejo opraviti. Odločno sem proti nadaljni liberalizaciji splava v Sloveniji. To, kar so sprejeli v zvezni drzavi MASS je dekadentno. Se hujsi dekadenti so v zvezni državi NY, kjer je dovoljeno novorojence z deformacijami in bolezenskimi stanji aktivno usmrtiti.
Freising
No - meja viabilnosti je tista gestacija, pri kateri ima plod vsaj teoretično možnost preživetja izven maternice. Ta ni strogo definirana, in se lahko od centra do centra, regije do regije, države do države tudi razlikuje. V skandinavskuh državah in na Japonskem je ta meja pri 22. tednih nosečnosti drugod po svetu se pa tej meji bolj ali manj uspešno priblužujemo. Pri nas je ta meja nekje nad 23. tedni nosečnosti. Nad to mejo tudi po definiciji ne moremo več govoriti o splavu, govorimo lahko le živorojenosti in mrtvorojenosti. Nad to mejo zato tudi umeten splav ni več mogoč možen je le še feticid.
Peter Klepec
Tu ni drugega vprašanja kot to kaj je človek. Oz. od kdaj naprej je človek in potem zakaj ravno od takrat naprej. Ali obrnjeno, od kdaj nazaj zarodek NI človek. Najbrž se bi težko našel tak kriterij.
Potem ne ostane drugega kot da JE človek. In potem ima “pravico, da ima pravice”. Kot vsi ljudje.
Majda Hribar
Začnemo lahko s tem, da se udeležimo pohoda za življenje v Sloveniji, na katerega povabimo tudi druge ali pa celo organiziramo prevoz. Več nas je, bolj bomo slišani. Nato lahko tudi finančno podpremo zavod, ki se trudi ozaveščati ljudi, da je vsak otrok človek, ne glede na to v katerem tednu nosečnosti.
Igor Ferluga
Nobenega racionalnega ali etičnega argumenta ne vidim za taksno spremembo zakonodaje. To je sprememba, ki otroku tudi po 24 tednu nosečnosti jemlje vsakršno najmanjše pravno varstvo in ga v celoti prepusča na milost ali nemilost nosečnice in ustanove. Neumno geslo "Moje telo - moja pravica" prignano v egocentrični samovolji do skrajnosti. Žalostna slika današnje večinske ( menda levo-liberalne) mentalitete Massachusetsa.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.