Kako so ženske nadvladale moški svet in kaj so vmes pozabile

Moj sosed Nace trdi, da žensk ne razume: ''Jamrate in jamrate, potem pa vas ugledam v vsaki pašteti, iz katere mi dopovedujete, kaj moram storiti, da boste zadovoljne in zadovoljene.''

Ženske, s katerimi sem se v zadnjih tridesetih letih srečevala, so me pogosto učile, kako moškega oviti okoli prsta, ne da bi se on tega zavedal. Še sreča, da je bilo hčeram in vnukinjam bolj malo mar zato, kako so živele njihove mame in babice. Če bi bile bolj radovedne, bi feminizem na Slovenskem izbruhnil dosti prej, kot je.

Kljub zgodnjemu 20. stoletju, ki je iz žensk ustvarjalo brezpravna drugorazredna bitja, so našle poti, da so nadmudrile moškega in tudi na ta način tlakovale stopnice do – sem in tja – ekstremnega feminizma, ki smo mu danes priča.

Same babe, konec sveta!

V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je tradicionalni svet, v katerem so imeli moški glavno besedo, začel nezadržno rušiti. Drži, da so ženske težko dobile službo, a kaj, ko je bilo s prvo plačo konec njihove odvisnosti od moškega.

Leta 1958 je prišel v Alpino nov mojster, ki je še precej dal na to, da mora biti žena pokorna možu. Stopil je na mizo, kjer so prikrojevali zgornje dele obutve, se ozrl po šivalnici, ter razočarano zamahnil z roko, rekoč:''Konec sveta se bliža. Same babe! To vodi v katastrofo!''

Še istega leta se je njegova Zofi K. odločila, da bo naredila šoferski izpit. Nič ni pomagalo, da jo je Najdražji trikrat na dan učil kozjih molitvic, na koncu je obveljala njena. A kako najti inštruktorja? Šele deseti ali enajsti, ki ga je vprašala, je s težavo privolil, pa še ta le zato, ker je bila Zofi zelo prsata ženska, njemu pa so bile takšne všeč.

Moški so spet potegnili kratko: ni več zadoščalo, da so spustili hlače pod kolena, ženski je moralo biti tisto, kar so v nadaljevanju počeli, tudi všeč. Če ne, so si poiskale drugega.

Veliko odkritje: seks je lahko tudi užitek

Sredi šestdesetih so tudi v našem Dolu ženske odkrile, da je lahko seks ne le dolžnost, kot sta jih učila cerkev in oblast, temveč tudi užitek. Po tihem so se zahvaljevale drobnim tabletkam, vrste pred ginekološko ordinacijo, pa so bile vedno daljše.

Moški so spet potegnili kratko: ni več zadoščalo, da so spustili hlače pod kolena, ženski je moralo biti tisto, kar so v nadaljevanju počeli, tudi všeč. Če ne, so si poiskale drugega. Vdal se je tudi župnik in pri maši s težkim srcem toleriral izprijene ženske, ki so k obredu prišle v – hlačah.

Emancipacija je vedno bolj rasla ter dobivala številne mlade. Pozna sedemdeseta bodo prav tako zapisana v zgodovino. Ne da bi moški točno vedeli kdaj, so jih začele ženske izpodrivati na vseh področjih, kjer so pred tem stoletja dominirali.

Škripali so z zobmi, ko si je prva kupila motor z vso pripadajočo opremo, pa potem ko se je prva pohvalila z doktoratom, ko se je prva ločila zato, ker jo je partner dolgočasil in ji posvečal premalo pozornosti, in ko je prva šla na dopust sama, pri tem pa krepko shujšala zgolj zato, da je bila všeč drugim, ne lastnemu partnerju.

Medtem ko so leta 1980 gospodje sedeli na vrtu pred osrednjim vaškim lokalom, pili pivo in bentili čez oblast, je mimo pritekla prva skupina dolgonogih tekačic. Za njo druga in tretja in četrta.

''Moram iti domov, kdo bo pa dal otroke spat?!'' je Tone prvi priznal nemoč, na hitro vrgel na mizo drobiž in izginil. Čez uro ali dve so omizja zasedle brhke tekačice, koketirale z mladci, ki so nervozno mencali za šankom, bentile čez ničvredne moške, ki niso za nobeno rabo in jamrale, kakšna krivica se jim godi.

Moški nič več kralj

Moški, ki so bili v dolgih tisočletjih navajeni, da njihova beseda kaj velja, so počasi izviseli na domala vsakem koraku: v zdravstvu, šolstvu, na sodiščih, za volanom, v medijih …. skratka, povsod tam, kjer so bili nekoč kralji. Kamorkoli je človek vrgel oko- same ženske.

Moški kot da bi izginili. Na literarnih večerih ženske, na predavanjih od duhovnostih – ženske, na izletih – ženske. Bolje, da ne pokukate v kakšen upokojenski hotel, recimo v tistega, v Izoli. Z nemalo začudenja ugotovite, da moške lahko iščete z žegnano svečo ob belem dnevu.

'Kdo bi si mislil, da ženske, ki jim je feminizem zmešal glavo preko vsake meje zdravega razuma, hrepenijo po tem, da jih moški najprej fino prebuta, potem pa še poseksa?!''

So se prenajedle belega kruha?!

Da ima tudi ženska nadvlada in njena malodane ohola samozavest precejšnje luknje, se je v vseh razsežnostih, ki so presenetile moške, pokazalo ob izidu knjige 50 odtenkov sive. Namesto da bi šle ženske na okope in protestirale proti takšni literaturi, ki ponižuje žensko do obisti in jo spreminja v seksualni objekt, so knjigo brale kot nore, jo spreminjale v bestseler in se ob njej naslajale.

''Kdo bi si mislil, da ženske, ki jim je feminizem zmešal glavo preko vsake meje zdravega razuma, hrepenijo po tem, da jih moški najprej fino prebuta, potem pa še poseksa?!'' so se čudili gospodje, ko so pa partiji tenisa sedli k pivu in modrovali o ljubezni.

''So se prenajedle belega kruha?'' je zinil drugi, ki mu prav tako ni bilo jasno, zakaj, za vraga, so njegove sodelavke navdušujejo celo nad burkami.

Naše ljube moške copatarje pa je do konca zmedla novica, da se nekatere najbolj napredne ženske z vasi navdušujejo celo nad idejo, da bi tudi v Sračjem dolu postavili kupleraj.

Potem so se, zmedeni in z občutkom, da so postali ženskam odveč, zavlekli domov, za računalnike, za katere se zdi, da so pravzaprav edini, ki jih v njihovi osamljenosti razumejo.

Ženske so, žal, v svoji brezkompromisni zasvojenosti s feminizmom pozabile, kako varen, prijeten, sproščujoč in skrivnosten zna biti moški objem.