Kartagina mora biti porušena

Carthago delenda est (Kartagina mora biti porušena). S tem stavkom je Katon Starejši, državnik Rimske republike, zaključeval vse svoje govore, s katerimi je vztrajno spodbujal senat k tretjemu napadu na Kartagino. Prijelo se je in uspelo. V 2. st. pred Kr. je bila Kartagina v tretji punski vojni porušena. 

Redkokateri slovenski politik v govorniški spretnosti Katonu in njegovim sodobnikom seže komajda do kolen. Kljub temu se »Kartagina« oziroma Republika Slovenija uspešno ruši z vztrajnim ponavljanjem laži, prevar in kraj. Korak za korakom, brez vojaškega napada. 

Janšizem mora biti porušen 

Celo velika inkvizitorka Tamara Vonta se s preiskovalno komisijo ne more dokopati do verodostojnega podatka, kdo od dveh politikov je večkrat v javnih nastopih ponovil eno in isto usodno besedno zvezo. Ali Katon s »Kartagina mora biti porušena« ali Robert Golob s »Slovenijo moramo očistiti janšizma«? 

Katon ter rimska vojska sta bila uspešna in tudi Golob z vojsko medijev ter prisklednikov koraka v belih supergah od zmage do zmage. Poglejmo nekaj Golobovih najpomembnejših bitk v boju proti zlobnim janšistom. Zaposlenim je znižal plače, povečuje davke in sladostrastno napoveduje nove. Z mnogoživko Dušanom, pravičnikom Erikom, pouličnikom Jašo in deklo Valentino uspešno uničuje zdravstvo. Z asistentom Damirjem je preprečil ugoden posel za nakup oklepnikov boxer in za mnogo večji denar kupuje (saj ni res, pa je!) patrie. Nevidno delo z ministrstva za kulturo je Golobu navdih za gradnjo nevidnih hiš za poplavljence. Nevidno delo je tudi pri dolgotrajni oskrbi ostarelih. To loterijsko igro v Golobovem imenu opravlja minister Maljevac, ki je postal minister z bogatimi izkušnjami mešanja megle v nevladnih organizacijah. Golob je s svojo elektroenergetsko španovijo Termoelektrarno Šoštanj preregistriral v kurilnico. Njeno nadaljnje obratovanje bo izdatno podprto z državnim denarjem. V kurilnici bo nastajal »odpadek« v obliki električne energije, ki jo bo po skrivnostnih daljnovodih pod ceno prodajal nizozemskemu podjetju, ki je registrirano v Švici. V Švici, ne v Bukarešti. Naivne državljane nateguje s sončnicami na njihovih strehah, hkrati pa s subvencijami ter oprostitvijo plačila bonitet omogoča prodajo prestižnih električnih avtomobilov gospodarskim družbam za njihove menedžerje. Kakšno naključje, tudi za tiste v Gen-I. Najveličastnejši zmagi bitke pod praporom z napisom »Janšizem moramo porušiti« sta bili vsekakor na RTV in v policiji; genialna strategija in taktika, ki se ju ne bi sramoval niti Hitler v prvih letih druge svetovne vojne niti Rimljani v tretji punski vojni. Najnovejša dvoličnost čudežnega dečka iz Gorice se je razkrila pred nedavnim: Golob in Orban sta tesna zaveznika pri oviranju pomoči Evropske investicijske banke za obrambne načrte Evropske unije. Za Goloba ni pregrad in ne mej, kot se poje v eni od pesmi borbe in dela.  

V Sloveniji so že skoraj porušili janšizem. To šteje, vse drugo je opomba v drobnem tisku. Halo, »hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni«, bomo že kako, samo da ni Janša! 

V Sloveniji so že skoraj porušili janšizem. To šteje, vse drugo je opomba v drobnem tisku. Bomo že kako, samo da ni Janša! 

Pokopavanje mrtvih 

V začetku januarja je predsednica republike sklicala posvet o nujnosti pokopa iz brezen izkopanih pokojnikov, ki so »parkirani« v garaži kočevskega komunalnega podjetja, in tudi Ciganov (poimenovanje po partizanskih dokumentih) iz soteske Iška. Pokop ob 80-letnici konca druge svetovne vojne in zmage komunističnih revolucionarjev se zaenkrat zdi nemogoč. Po 2.200 letih v slogu Katona namreč »gradonačelnik« Ljubljane v skoraj vsakem govoru ponavlja, da v Ljubljani – mestu heroj ne bo pokopal tisočnij žrtev vojnih in povojnih pobojev in da v njegovem mestu ne bo spomenika izdajalcem. 

Posvet je bil vnaprej obsojen na neuspeh, ker koalicijski politiki, vključno s predsednico republike, ne upajo ničesar skleniti, kaj šele sklep uresničiti mimo volje tovariša Jankovića. Kaže, da si ga predsednica republike sploh ni upala povabiti. Če pa ga je povabila in je vabilo ignoriral, je s tem samopašno dokazal, da je v Sloveniji nad njim samo modro nebo. Na seji je »briljiral« minister za obrambo Borut Sajovic, veterinar, politik, trenutno član Svobode. Oznanil je, da je najprimernejše mesto za pokop žrtev povojnih pobojev, ki so bile izkopane iz brezna pod Macesnovo gorico, na pokopališču v Kočevju. Pri tej trditvi se je skliceval na analizo strokovnih služb ministrstva za obrambo. Nova zgodba Butalcev ali kaj? Od kdaj imajo na obrambnem ministrstvu strokovne službe za pokopavanje? Kako se uradno imenujejo skrivnostne strokovne službe, kdo so njihovi člani oziroma koliko jih je? Je kje kakšen zapisnik s sej teh eminentnih strokovnjakov ali gre za non paper ugotovitve? Edini argument teh strokovnjakov bi bil lahko samo v majhnih logističnih težavah in stroških, kajti od komunale do britofa je kratka pot. To in nič drugega, tovariš minister! Vse drugo je neokusno politikantsko preigravanje. Rušenja janšizma so se lotili prepozno, zato imajo Svoboda in njeni vazali težave z odkopanimi in nepokopanimi. 

Najlepše mesto 

Katon je zagrizeno ponavljal to, kar je bilo uresničljivo in se je tudi zgodilo. Ljubljanski »gradonačelnik« pa z vsakim dnem bolj in bolj prihaja v nasprotje s svojim zlajnanim blebetanjem o najlepšem mestu. Še vedno pa ostaja kurantna njegova krilatica »samo da ni Janša« in ostaja prvoborec v gibanju »janšizem mora biti porušen«.  

Ljubljana nikoli ni bila in nikoli ne bo najlepše mesto. Z Jankovićem ali brez njega. Središče mesta je z mestnim arhitektom Koželjem dal tlakovati z ostudnimi sivimi in oker tlakovci ter prebarval nekaj fasad. Najožje središče mesta je zaprl za promet. Hkrati pa gradi podzemne garaže prav v središču mesta in usodno ogroža baročno Ljubljano. Ljubljana je eldorado za investitorje, ki so zavohali, da se v urbanističnem kaosu da graditi kjerkoli in karkoli; potrkati je treba le na prava vrata ter poznati želje in okus odločevalcev. Sodobna prometna ureditev Ljubljane je španska, bolje rečeno šumadijska vas. Stanje v nedokončanih Stožicah je postalo nekaj samoumevnega. V Tivoli je postavil veliko tovarniško halo, ki še po osemnajstih aneksih h gradbeni pogodbi ni postala kopališče Ilirija. Načrtuje prestižni atletski stadion v Šiški in plezalni center na Viču, dva nova ponora javnega denarja. Vse za šport ali kruha in iger. Kino Šiška, Cukrarna in Rog(ić) naj bi bila potratna središča urbane kulture, karkoli že to pomeni. Vse za kulturo v nekulturni ljubljanski srenji. Seveda je treba opozoriti tudi na najusodnejši projekt, kanal CO, ki je nadvse donosen ekološki terorizem! 

V dneh, ki prihajajo, bo zanimivo opazovati razvoj dogodkov v Srbiji in morebitne posledice pisma, ki ga je srbski vazal poslal z ljubljanskega magistrata Vučiću. Bo »samo da ni Janša« dovolj močan argument, ki bo discipliniral Jankovićeve volivce, vključno s prvopodpisano Svetlano Slapšak (skrajno levičarsko migrantko iz Beograda, ki ni bežala zaradi Vučića) in njene somišljenike. 

Ljubljana je eldorado za investitorje, ki so zavohali, da se v urbanističnem kaosu da graditi kjerkoli in karkoli; potrkati je treba le na prava vrata in poznati želje in okus odločevalcev. 

Nad podjetnike z bajoneti 

Nebogljeni Katon, v govorih je ponavljal eno in isto frazo. Naša Levica ima neprimerno več domišljije kot že davno pokojni rimski senator. Izmišlja si nove in nove grožnje za zatiranje podjetnikov. Tista Kordiševa, češ da je treba podjetnike z bajoneti sterati v morje, se ne uresničuje neposredno, ampak žal posredno. Ko smo že pri Kordišu, se vprašajmo še, kdo mu je, poslancu iz države EU, svetoval ali celo zahteval, naj v Madridu »izgubi in žal prepozno« čudežno najde potni list. Škoda, da je ubogal, kajti pri Maduru v Venezueli bi se mu zagotovo utrnil še kakšen nov navdih za pot v kolektivno revščino Slovencev. Kaj pa nagrada za poštenega najditelja nahrbtnika s potnim listom in njegova fotografija na družbenih omrežjih? Kordiš bi moral vedeti, da se tisto, česar ni v medijih, ni zgodilo. Še dobro, da nahrbtnika ni našla letališka policija, ker bi ga preventivno nadzorovano razstrelila s potnim listom vred. 

Ena iz cvetobera neumnosti Mesec-Vrečkove Levice je ustanovitev sektorja za prednostno odzivanje na inšpektoratu za delo. Na rezultate novega sektorja, to je zmanjšanje najhujših kršitev delovne zakonodaje, bomo še dolgo čakali. Zaenkrat vemo le to, da je na območnih enotah inšpektorata nastala štala: čudežna napredovanja, prepiri, zavist, kriza vodenja. 

Gospodič Luka Mesec, kje je evalvacija (vmesno poročilo) »štempljanja«? Za koliko se je povečala storilnost delavcev, priklenjenih na delovna mesta? Za koliko se je zmanjšala frekvenca uporabe binarnih in uniseks stranišč? 

Tudi na neverjetne traparije, ki jo je izustil Mesec še kot poslanec, nikakor ne smemo pozabiti. Izjavil je, češ da je izvoz rakrana slovenskega gospodarstva. Njegova ravnanja na položaju ministra so dokaz, da o gospodarstvu in resnem delu nima pojma. Pri tem je povsem postransko vprašanje, ali je na rdečem lemenatu vendarle pridobil papir za strokovni naziv ali ne. Ne bojmo se bajonetov, ampak puhlih in nadutih glav. Glav mlečnozobih politikov, ki so delovne izkušnje nabirali v Fotopubu. 

Ne bojmo se bajonetov, ampak puhlih in nadutih glav. Glav mlečnozobih politikov, ki so delovne izkušnje nabirali v Fotopubu. 

Za konec  

»Republika Slovenija mora biti porušena.« Delajo na tem, ker takšna, kot se je zgodila pred triintridesetimi leti, ni bila intimna opcija – ve se, čigava. Da ne bi ostali nevedni ali celo zavedeni, je treba dopolniti oddajo depolitizirane TV Slovenija. Ob nedavnem predvajanju dokumentarnega filma žal niso izrecno poudarili, zakaj je na zadnjem partijskem kongresu v Beogradu tovarišica Sonja Lokar jokala. To niso bile solze žalosti, ker so jo Srbi vrgli ven. To so bile solze sreče spomeničarke na poti osamosvajanja Slovenije. Potem pa se je zgodil Janša in od tedaj gre vse narobe. Zgodovino še vedno pišejo zmagovalci revolucije, pardon, NOB.  

(D187, 42-43)