Kdo bo Frančiškov naslednik in zakaj je kritika papeževih dejanj včasih celo dolžnost

Foto: Profimedia.si

Kot ugotavljajo vatikanisti, se papež Frančišek zaveda, da je bržkone v sklepnem delu svojega pontifikata, zato se trudi čim bolje utemeljiti dediščino, ki bi jo rad zapustil vesoljni Cerkvi. V enem novih knjižnih intervjujev je spregovoril tudi o politiki konklava leta 2005 in 2013, prvič je tudi priznal, da njegov odnos z Benediktom ni bil tako idiličen, kot je sicer trdil. Zaradi takšnih in drugačnih dejavnikov pa se vse več in resneje govori tudi o Frančiškovem nasledniku.

Kljub znanemu italijanskemu pregovoru, »kdor vstopi v konklave kot papež, izstopi kot kardinal«, so se napovedi zadnjih desetletij pogosto izkazale za točne. V zadnjih šestih primerih je bil dvakrat izvoljen glavni favorit (Pavel VI. in Benedikt XVI.), dvakrat sta postala papeža kardinala, ki sta se omenjala med možnimi pretendenti (Janez Pavel I. in Frančišek), v dveh primerih pa je prišlo do presenečenja: pri Janezu XXIII. in Janezu Pavlu II.

Kdo so torej trenutni »papabili«, kardinali, ki se omenjajo kot morebitni Petrovi nasledniki? Mateo Zuppi, predsednik italijanske škofovske konference, naj bi predstavljal kandidata cerkvene leve sredine. 69-letnik je zvest Frančiškovi usmeritvi, ta ga je imenoval tudi za posebnega odposlanca pri prizadevanju za mir v Ukrajini. Na »progresivni« strani je dve leti mlajši kardinal Mario Grech, prvi človek (generalni tajnik) Sinode o sinodalnosti, do čigar vodenja so mnogi skeptični, saj je njegova agenda jasna – Maltežan je pred kratkim denimo komentiral, da ženske diakonise ne bi bile »revolucija«, ampak »naravna poglobitev Gospodove volje«.

Na konservativni strani je že dalj časa med najbolj zvenečimi imeni Peter Erdö, 72-letni madžarski kardinal, ki je bil na konklavu leta 2005 najmlajši udeleženec. Dvakrat je bil predsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc, v moralnih vprašanjih je konservativen, kot Vzhodnoevropejca pa ga zaznamujejo tudi slabi spomini na čase komunizma, zato ga mnogi primerjajo Janezu Pavlu II. 

Tu je še morda najočitnejša možnost: kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik, tako rekoč drugi človek za papežem, ki je že obiskal tudi Slovenijo. Gre predvsem za diplomata, tako po funkciji kot po značaju, ki se zaradi svojega centrizma omenja kot možni »prehodni papež«, ki bi lahko z neizrazitostjo pomiril vse bolj razdeljene katoličane. V prid mu gre tudi prepoznavnost, saj se sicer veliko število novih kardinalov med seboj le slabo pozna. Po drugi strani pa je Parolinova diplomacija deležna tudi številnih kritik: močno kontroverzen je denimo »njegov« sporazum med Vatikanom in kitajsko vlado, ki ga simbolizira morda njegov najslavnejši citat – ko so ga vprašali glede preganjanja kristjanov na Kitajskem, je odgovoril: »Ampak, kakšno preganjanje?«

V vsakem primeru Frančiškov naslednik na Svetem sedežu ne bo imel lahkega dela. Čeprav se je sedanji pontifikat začel z velikim navdušenjem, so do danes mnogi doživeli deziluzijo. Cerkev v Nemčiji, kjer mnoge škofije s katolištvom povezuje le še formalna vez, je tako rekoč tik pred odpadom, in če bi papež popustil njihovim zahtevam, bi tvegal ne le odpor pravovernih katoličanov, ampak tudi popolno razvodenitev nauka in svoje učiteljske avtoritete. Nepopustljivosti glede spolnih zlorab, ki so se je mnogi nadejali, nismo dočakali, tu so še poglobljene razlike med strujami in generacijami ter odprta doktrinalna in liturgična vprašanja.

Pomanjkljivosti opažajo tudi kardinali sami; eden izmed njih, ki je pod psevdonimom Demos II napisal javno pismo, je naštel avtokratski slog vodenja (Cerkev ni niti avtokracija niti demokracija), brezbrižnost glede pravnih vprašanj (kanonsko pravo je zanemarjeno, mnogo odločitev pa je uveljavljenih z motupropriji), dvoumnost v vprašanjih vere in morale, ki povzročajo zmedo med verniki, itd. Velika težava, ki jo vatikanisti omenjajo pred naslednjim konklavom, je tudi, da je Frančišek imenoval veliko novih kardinalov z različnih koncev sveta, vendar pa so se ti le redko srečali na konzistorijih, zato se med seboj ne poznajo in si ne morejo zaupati. 

Če se bo s takšnimi vprašanji moral ukvarjati bodoči papež, pa bomo verniki morali spoznati zmoto nekakšnega neo-ultramontanizma, v katero so se nekateri ujeli – to je prepričanje, da papeška nezmotljivost ni omejena le na določene izjave, ko papež govori »ex cathedra«, ko uporabi to avtoriteto in denimo razglasi dogmo, ampak da nezmotljivost velja za vse, kar izreče. Gotovo je res, da moramo za papeža predvsem moliti in gojiti pokorščino do njegove avtoritete, vendar pa bi se nam burna zgodovina Cerkve smejala, če bi dejali, da moramo papežu v vsem, ne le v »dokončni razglasitvi kakega nauka o veri in nraveh« (KKC, člen 891), popolnoma zaupati. Papež je Kristusov namestnik na Zemlji in zato nikakor ne more samovoljno vladati, ampak je prvi služabnik, služabnik razodete resnice, ki smo jo prejeli.

Že v prvi Cerkvi nam je dal zgled sv. Pavel, ko se je Petru »v obraz uprl« (Gal 2,11) glede tega, ali je spoštovanje judovske postave obvezno za spreobrnjene pogane. Kasnejša zgodovina pozna dva papeža, ki sta do neke mere sprejela herezijo, Honorija I. in Janeza XXII. Zmote obeh so verniki prepoznali in prej ali slej obsodili. Vemo tudi za več Petrovih naslednikov, ki so (kot papeži) zagrešili vse od simonije ali umora do posilstva, sodomije in še česa hujšega. 

Kristusov nauk je zbran v Svetem pismu, v Katekizmu katoliške cerkve, v cerkvenem učiteljstvu in vsak vernik lahko s ponižnostjo in preudarnostjo spozna, kaj se z njim ne sklada ali pa kaj ustvarja glede njega dvoumnost – že slednje je lahko velika težava, če daje denimo nekaterim duhovnikom možnost, da z lažnim sklicevanjem na papeža zagovarjajo vse mogoče. A po besedah teologa iz 16. stoletja Melhiorja Cana »tisti, ki slepo in brez razlikovanja zagovarjajo vsako sodbo vrhovnega papeža o vsaki zadevi, slabijo avtoriteto apostolskega sedeža, ga ne podpirajo, ga spodkopavajo, ga ne utrjujejo ... Peter ne potrebuje naših laži; ne potrebuje našega oboževanja."

Biti kritičen do papeževih besed in dejanj je lahko brez pokorščine, ljubezni ali ponižnosti greh, ni pa greh samo po sebi – včasih je lahko celo dolžnost. 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

ansambel, Stopar, narodno-zabavna, glasba
Vsak ne more biti muzikant
19. 5. 2024 ob 9:00
Čušin, šotor
Binkošti – Andrew Wyeth
19. 5. 2024 ob 6:00