Ko se na ločitev države in cerkva sklicuje sam nadškof
POSLUŠAJ ČLANEK
O pismu nadškofa Zoreta vladi je bilo že dovolj povedanega, zato ne gre pogrevati debate o primernosti nadškofovega poziva, naj se zopet dovoli skupnostno obhajanje zakramentov ali ne. Vlada je sicer škofom na neki način ustregla.
Je pa vendarle zanimiv nek detajl iz zadnjega stavka poročila o nadškofovem pismu Vladi: »Nadškof Zore je predsedniku vlade tudi predlagal, da se v državnih predpisih ne navaja verskih obredov (tj. dovoljuje ali prepoveduje), saj [je to] v nasprotju z načelom ločitve države in cerkva ter drugih verskih skupnosti«.
Vsak kekec danes opleta z ločitvijo države in verskih skupnosti. O tem pričajo stotine komentatorjev v naših medijih. Da pa to načelo uporabi nadškof, je dosti bolj zanimivo.
Drznil bi si trditi, da je to pomemben korak v smer normalizacije debate o famozni ločitvi, o kateri imajo mnogi veliko za govoriti, pa toliko manj povedati.
Večina takih, povečini gostilniško-twitterskih komentatorjev pade na prvem izpitu: slovenska Ustava nikjer ne pravi, »da je cerkev ločena od države«, temveč 7. člen razlaga, da so »Država in verske skupnosti ločene … njihovo delovanje je svobodno«.
Dokler se brez natančnejše razlage razpravlja o tem, da je Cerkev ločena od države, se (ne)hote spustimo na raven gostilniške debate, ki ima običajno v mislih izločitev, na pa ločitev. Slovenci imamo namreč (ne)vede v kulturno tkivo vdelan marksistični model ločevanja verskih skupnosti od javnosti. Zato je prav, da z ustreznim izrazoslovjem razlikujemo: ne da je Cerkev ločena od države, ampak da so država in verske skupnosti ločene.
In ne, to ni dlakocepstvo, ampak velikanska razlika v dojemanju. Prva formulacija je tipično socialistična (229. člen), govori s predpostavko trganja in izločanja Cerkve iz javnega življenja. Druga pa je povzetek moderne, pravilne in potrebne ustavne določbe, kjer se ločujejo pristojnosti ene in druge strani.
Marx je predvidel, da v brezrazredni družbi religija nima kaj iskati, da bo izumrla. Lenin pa se je v svoji nerazumnosti zagnal v militantni ateizem in krvav boj proti Cerkvi. Zanj je ločitev Cerkve od države osvoboditev od mračnjaštva, in ta model se je potem »uspešno« preslikal v vse »podružnice«. Tudi slovenska komunistična partija ni (bila) izjema, posledice pa so bile krvave.
Ko ljudje, sprani od krvave ideologije preteklega stoletja, razpravljajo o ločitvi cerkve od države, imajo (ne)vede v mislih ne ločitev, tudi ne izločitev, ampak neslavno eliminacijo. Ta je vpisana v gene marksistično-leninistične ideologije, ki pač ni trpela drugega svetovnega nazora, zato kričanje o ločitvi v tej miselni strukturi ni nikakršna pravna določba, temveč bojni krik. Danes pa gre predvsem za brezvezno krilatico, ki izraža zakoreninjeno nedemokratično držo.
Sama ideja ločitve pa seveda izhaja iz leta 1905, ko so v Franciji sprejeli Zakon o ločitvi cerkva in države. Sicer pa tudi ta, francosko-sekularistični model v svojem bistvu spominja na marksističnega, ker se je tudi francoski razvil v močnem protikrščanskem duhu. Zato se ne moremo čuditi, da danes toliko ljudi ločitev države in verskih skupnosti razume vsaj kot izločitev: ta ideja je zasidrana v sami genezi ločitve države in verskih skupnosti, rojena je iz rek krvi francoske (in kasneje ruske) revolucije in še precej krvi je moralo preteči, da smo prišli do moderne razlage, zapisane v ustavah zahodnih demokracij.
Ustavno sodišče RS je leta 2003 razjasnilo bistvene sestavine ločitve države in verskih skupnosti: (1) država se ne veže na nobeno veroizpoved; (2) državne religije ali Cerkve ni (3) verske skupnosti so v svojih zadevah samostojne.
Skratka, pri ločitvi države in verskih skupnosti gre v modernih časih bolj za to, kaj dela in česa ne dela država. V Sloveniji pa se vsak najprej obesi na Cerkev, ker naj bi le-ta ropala davkoplačevalski denar, ne plačevala davkov in podobne neumnosti.
Zato je bil nadškofov poziv glede ločitve države in cerkva ter drugih verskih skupnosti na mestu, ne glede na to, ali se z vsebino pisma strinjamo ali ne. S pravilnim, modernim poimenovanjem tega ustavnega načela in opozarjanjem, da je pravzaprav država tista, ki mora paziti, do kje lahko poseže v versko življenje, je pravilno izravnal to tematiko, jo potegnil iz gostilniško-marksističnega močvirja medijev in komentatorjev ter jo postavil tja, kamor tudi spada: v kontekst omejevanja države pri njenem vtikanju v sfero, ki je rezervirana verskim skupnostim. V tem primeru je šlo za verske obrede, naslednjič morda kaj drugega.
Če torej odštejemo neo-leniniste, ki bi na račun nekega skrenjenega razumevanja ločitve najraje izbrisali vse, kar diši po verskem udejstvovanju, lahko zaključimo: verske skupnosti, v največji meri katoliška Cerkev, države ne ogrožajo, ampak jo dopolnjujejo. Navsezadnje je bila katoliška Cerkev v naših krajih precej prej kot pa naša država, in le-ta je zrasla iz naše krščanske zgodovine.
Namesto krilatic o ločevanju pa bi bilo dobro pogledati čez plot v druge države in ugotoviti, da bi bilo življenje veliko lepše, če bi iskali skupne poti, ne pa ločevanja. Če pa že, naj se o ločitvi govori nevtralno, natančno, pravno in brez predsodkov.
Je pa vendarle zanimiv nek detajl iz zadnjega stavka poročila o nadškofovem pismu Vladi: »Nadškof Zore je predsedniku vlade tudi predlagal, da se v državnih predpisih ne navaja verskih obredov (tj. dovoljuje ali prepoveduje), saj [je to] v nasprotju z načelom ločitve države in cerkva ter drugih verskih skupnosti«.
Ko se na ločitev sklicuje nadškof
Vsak kekec danes opleta z ločitvijo države in verskih skupnosti. O tem pričajo stotine komentatorjev v naših medijih. Da pa to načelo uporabi nadškof, je dosti bolj zanimivo.
Drznil bi si trditi, da je to pomemben korak v smer normalizacije debate o famozni ločitvi, o kateri imajo mnogi veliko za govoriti, pa toliko manj povedati.
Večina pade na prvem izpitu
Večina takih, povečini gostilniško-twitterskih komentatorjev pade na prvem izpitu: slovenska Ustava nikjer ne pravi, »da je cerkev ločena od države«, temveč 7. člen razlaga, da so »Država in verske skupnosti ločene … njihovo delovanje je svobodno«.
Dokler se brez natančnejše razlage razpravlja o tem, da je Cerkev ločena od države, se (ne)hote spustimo na raven gostilniške debate, ki ima običajno v mislih izločitev, na pa ločitev. Slovenci imamo namreč (ne)vede v kulturno tkivo vdelan marksistični model ločevanja verskih skupnosti od javnosti. Zato je prav, da z ustreznim izrazoslovjem razlikujemo: ne da je Cerkev ločena od države, ampak da so država in verske skupnosti ločene.
In ne, to ni dlakocepstvo, ampak velikanska razlika v dojemanju. Prva formulacija je tipično socialistična (229. člen), govori s predpostavko trganja in izločanja Cerkve iz javnega življenja. Druga pa je povzetek moderne, pravilne in potrebne ustavne določbe, kjer se ločujejo pristojnosti ene in druge strani.
Marksistično-leninistično-socialistična ločitev države in verskih skupnosti
Marx je predvidel, da v brezrazredni družbi religija nima kaj iskati, da bo izumrla. Lenin pa se je v svoji nerazumnosti zagnal v militantni ateizem in krvav boj proti Cerkvi. Zanj je ločitev Cerkve od države osvoboditev od mračnjaštva, in ta model se je potem »uspešno« preslikal v vse »podružnice«. Tudi slovenska komunistična partija ni (bila) izjema, posledice pa so bile krvave.
Ko ljudje, sprani od krvave ideologije preteklega stoletja, razpravljajo o ločitvi cerkve od države, imajo (ne)vede v mislih ne ločitev, tudi ne izločitev, ampak neslavno eliminacijo. Ta je vpisana v gene marksistično-leninistične ideologije, ki pač ni trpela drugega svetovnega nazora, zato kričanje o ločitvi v tej miselni strukturi ni nikakršna pravna določba, temveč bojni krik. Danes pa gre predvsem za brezvezno krilatico, ki izraža zakoreninjeno nedemokratično držo.
Ko ljudje, sprani od krvave ideologije preteklega stoletja, razpravljajo o ločitvi cerkve od države, imajo (ne)vede v mislih ne ločitev, tudi ne izločitev, ampak neslavno eliminacijo.
Sekularistična razlaga
Sama ideja ločitve pa seveda izhaja iz leta 1905, ko so v Franciji sprejeli Zakon o ločitvi cerkva in države. Sicer pa tudi ta, francosko-sekularistični model v svojem bistvu spominja na marksističnega, ker se je tudi francoski razvil v močnem protikrščanskem duhu. Zato se ne moremo čuditi, da danes toliko ljudi ločitev države in verskih skupnosti razume vsaj kot izločitev: ta ideja je zasidrana v sami genezi ločitve države in verskih skupnosti, rojena je iz rek krvi francoske (in kasneje ruske) revolucije in še precej krvi je moralo preteči, da smo prišli do moderne razlage, zapisane v ustavah zahodnih demokracij.
Moderna ustavna razlaga
Ustavno sodišče RS je leta 2003 razjasnilo bistvene sestavine ločitve države in verskih skupnosti: (1) država se ne veže na nobeno veroizpoved; (2) državne religije ali Cerkve ni (3) verske skupnosti so v svojih zadevah samostojne.
Skratka, pri ločitvi države in verskih skupnosti gre v modernih časih bolj za to, kaj dela in česa ne dela država. V Sloveniji pa se vsak najprej obesi na Cerkev, ker naj bi le-ta ropala davkoplačevalski denar, ne plačevala davkov in podobne neumnosti.
Zato je bil nadškofov poziv glede ločitve države in cerkva ter drugih verskih skupnosti na mestu, ne glede na to, ali se z vsebino pisma strinjamo ali ne. S pravilnim, modernim poimenovanjem tega ustavnega načela in opozarjanjem, da je pravzaprav država tista, ki mora paziti, do kje lahko poseže v versko življenje, je pravilno izravnal to tematiko, jo potegnil iz gostilniško-marksističnega močvirja medijev in komentatorjev ter jo postavil tja, kamor tudi spada: v kontekst omejevanja države pri njenem vtikanju v sfero, ki je rezervirana verskim skupnostim. V tem primeru je šlo za verske obrede, naslednjič morda kaj drugega.
Če torej odštejemo neo-leniniste, ki bi na račun nekega skrenjenega razumevanja ločitve najraje izbrisali vse, kar diši po verskem udejstvovanju, lahko zaključimo: verske skupnosti, v največji meri katoliška Cerkev, države ne ogrožajo, ampak jo dopolnjujejo. Navsezadnje je bila katoliška Cerkev v naših krajih precej prej kot pa naša država, in le-ta je zrasla iz naše krščanske zgodovine.
Namesto krilatic o ločevanju pa bi bilo dobro pogledati čez plot v druge države in ugotoviti, da bi bilo življenje veliko lepše, če bi iskali skupne poti, ne pa ločevanja. Če pa že, naj se o ločitvi govori nevtralno, natančno, pravno in brez predsodkov.
Zadnje objave
Ob svetem Martinu o vinu in spominu
10. 11. 2024 ob 22:07
SpaceX dosegel zgodovinski mejnik v razvoju raketne tehnologije
10. 11. 2024 ob 19:00
Iskanje ravnovesja in smisla v delovnem vsakdanu
10. 11. 2024 ob 15:59
Film: Karol
10. 11. 2024 ob 12:30
Golaž iz kislega zelja
10. 11. 2024 ob 9:00
Luksuz
10. 11. 2024 ob 6:00
Sledi mojih poti: Dogodivščine Bratovščine sinjega holoba (1/5)
9. 11. 2024 ob 18:30
Ekskluzivno za naročnike
SpaceX dosegel zgodovinski mejnik v razvoju raketne tehnologije
10. 11. 2024 ob 19:00
Iskanje ravnovesja in smisla v delovnem vsakdanu
10. 11. 2024 ob 15:59
Film: Karol
10. 11. 2024 ob 12:30
Prihajajoči dogodki
NOV
12
Sozvočje svetov: Slike z vzhoda (predavanje in koncert)
19:30 - 22:00
NOV
13
9. Karierni sejem v Mariboru: Vesolje priložnosti
08:00 - 16:00
NOV
14
26. Slovenski festival vin
14:00 - 20:00
NOV
14
Video objave
Izbor urednika
Kaznovalnopravno cementiranje zgodovinske »resnice«
7. 11. 2024 ob 6:00
Gospodarstveniki in zdravniki: Ne vidimo, da bi bil v središču pozornosti bolnik
6. 11. 2024 ob 15:00
Ameriški mediji Donalda Trumpa razglasili za zmagovalca predsedniških volitev v ZDA
6. 11. 2024 ob 14:46
Zakaj vsi sveti ni isto kot dan mrtvih
1. 11. 2024 ob 8:18
5 komentarjev
Kajtimara
hvala za ta članek (čeprav spet politika).
marsikomu lahko zapre usta, sploh levakom, ki stalno ponavljajo krilatico o ločenosti "Cerkve od države". tukaj dobijo tako ločenost Cerkve in države, ki je niso želeli....
MEFISTO
Ker se že škof vseh slovenskih škofov lahkomiselno sklicuje na ločenost cerkve od države, ki bo znova narobe razumljena in zlorabljena, ne smemo ostati neprizadeti.
Kaj je pravzaprav država in kako je z ločenostjo Cerkve od države?
Država je ozemlje, določeno z mednarodno priznanimi mejami, so ljudje, ki živijo na tako določenem ozemlju in je realna oblast, ki s predpisi na prisilen način ureja odnose med ljudmi na omenjenem ozemlju, in ki jo po demokratičnih postopkih izvolijo ljudje ali pa jo, kot pri nas, največkrat uzurpirajo levičarske skupine in posamezniki.
O državi lahko torej govorimo šele takrat, ko so kumulativno izpolnjeni vsi trije našteti elementi državnosti. Države torej ni brez ozemlja, brez ljudi ali brez oblasti.
Cerkev ni ločena od slovenskega ozemlja, ker na tem ozemlju izvaja svojo dejavnost in ima na njem svoje ustanove ter posluje v skladu s predpisi države. Cerkev tudi ni ločena od ljudi, ker njen evangelij živi med ljudmi in v ljudeh. Cerkev pa je ločena od oblasti, kar pomeni, da ne sodeluje na volitvah in pri izvajanju oblasti, kot v vseh normalnih demokratičnih državah, razen v muslimanskih deželah, ki pa večinoma niso demokratične in normalne.
Ustavna določba, da je Cerkev ločena od države, je torej prazna ideološka floskula, ki sta jo izsilili komunistična in postkomunistična levica. Če že, bi torej moralo pravilno pisati v ustavi, da je cerkev ločena od oblasti. Roko na srce, pa priznajte, da je naše ozemlje, da so naši ljudje in da je naša oblast, ko jo izvaja sleparska in plenilska levica, še kako potrebna božjega blagoslova, naši volivci in levi oblastniki pa poleg božjega blagoslova še božjega razsvetljenja.
Po drugi strani pa razsodni ljudje občutijo in ugotavljajo, da se pamet izriva z državnega ozemlja in da se jo pospešeno ločuje od ljudi, sicer ne bi tako nespametno volili, in od levičarskih oblasti, ki nas ideološko vračajo proti letu 1945. Ker tri zaporedne leve vlade niso prej spremenili ustave, so nas tako pripeljale v neustavno stanje, po katerem naj bi bila pamet dokončno ločena od države. Komaj se je pod aktualno vlado začel nasprotni proces, pa se je že pet mož in žena slovenske apokalipse spravilo na okope proti zdravi pameti.
In nustavno stanje naj bi se nadaljevalo ter končalo v letu 1945, ko bo znova manjšini veliko lepše kot večini, kolikor je bo preživelo.
Rajko Podgoršek
Sicer pa je avtorjevo pojmovanje na nek način zelo blizu ameriški pravni tradiciji :)
Rajko Podgoršek
Levica teh pojmov ne razume, oziroma se sklicuje na neveljavno ustavo SFRJ in SR Slovenije.
Teodor
Tega zapisa levaki ne bodo razumeli.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.