Dr. Jože Podgoršek, agrarni ekonomist: Včasih smo imeli slovensko hrano vsak dan

Intervju: dr. Jože Podgoršek, agrarni ekonomist

V oddaji Vroča tema smo gostili dr. Jožeta Podgorška, predsednika Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, ki slovensko kmetijstvo pozna do zadnje brazde in je deloval na najodgovornejših položajih v tem sektorju. Dotaknemo se nedavne krize z dobavo kmečke nafte, razmer v slovenskem kmetijstvu, uničujočih posledic sporazuma Mercosur ter birokratskih nesmislov, ki mlade odvračajo od prevzema družinskih kmetij.

Dr. Podgoršek, geopolitično in geostrateško stanje na našem planetu je izjemno nestanovitno. Kako na KGZS ocenjujete zadnja leta?

Res je, lahko rečemo, da celotno slovensko kmetijstvo in gozdarstvo že dlje časa preživljata izjemno stresno obdobje. V gozdarskem sektorju beležimo skorajda krizo za krizo, a če se osredotočimo na kmetijstvo, razmere niso nič bolj rožnate. Iz vsake pretekle preizkušnje – pa naj bo to zdravstvena kriza med kovidom, začetek vojne v Ukrajini ali pa trenutne napetosti na Bližnjem vzhodu in v Hormuški ožini – prihajamo vse bolj opešani in finančno izčrpani. Kmetijsko-prehranski sektor nujno potrebuje nekaj normalnih, stabilnih let, da bi se sploh lahko postavil nazaj na noge. Ko se h globalnim geopolitičnim šokom prištejejo še lokalne naravne ujme, kot so spomladanske pozebe, poletne suše ali uničujoče poplave, postane stanje na terenu na nekaterih območjih dobesedno nevzdržno. V zadnjih mesecih je bilo tako napeto, da so naši telefoni neprestano pregorevali. Meni osebno se je telefon zaradi pregrete baterije in nenehnih klicev kmetov s terena celo izklopil, kar se mi ni zgodilo še nikoli v življenju.

Kaj je kriza z gorivom pomenila za slovenskega kmeta?

Kriza z gorivom je slovensko podeželje zadela v najbolj neprimernem možnem trenutku – v času prvega velikega viška kmetijske sezone. Govorimo o tednih, ko potekajo intenzivna spomladanska opravila: priprava tal in setev koruze ter soje, nujno dognojevanje ozimnih žit in prva ključna skrb za travnike. V Sloveniji kmečka nafta v praksi pomeni kurilno olje. Imamo zelo razdrobljeno kmetijstvo, ogromno kmetov živi v odročnih, podeželskih občinah, kjer na lokalnih bencinskih črpalkah sploh ni mogoče fizično natočiti kurilnega olja neposredno v traktor. Ti kmetje so popolnoma odvisni od distributerjev, ki jim gorivo v večjih količinah pripeljejo na dom, da ga potem doma po potrebi točijo v mehanizacijo. Ko se je ta logistični proces razvoza ustavil in so distributerji prenehali voziti gorivo na domove, je na terenu zavladala izjemna stiska. Kmetje so me klicali v obupu in me prosili: »Gospod Jože, pomagajte, naredite, kar hočete, a tako ne moremo več delati!« Stanje, ko se mora slovenski kmet z avtomobilom in plastičnimi kantami voziti od ene bencinske črpalke do druge, izgubljati po dve ali tri ure, da sploh nabere nekaj litrov goriva za svoj traktor, da lahko nadaljuje delo na njivi, je bilo preprosto nevzdržno. Mi ne moremo pšenice dognojevati ali koruze sejati avgusta samo zato, ker bo takrat morda dovolj nafte; naravni cikli in tehnološka opravila so vezani na natančne koledarske roke in sezono.

Kako ste na zbornici reagirali na blokado in dosegli premik pri oskrbi kmetijstva z gorivom?

Kot predsednik zbornice sem ubral zelo tvoren in proaktiven pristop. Nemudoma smo zahtevali krizni sestanek z vodstvom največjega slovenskega distributerja goriva, s Petrolom. Čeprav je ta holding pogosto tarča kritik v medijih, moram biti korekten in priznati, da smo na tem sestanku naredili izjemno pomemben korak naprej. Skupaj s Petrolom smo natančno identificirali in določili kritične bencinske črpalke po celotni Sloveniji, predvsem na tistih bolj odročnih, podeželskih območjih, kjer so morali prednostno zagotoviti točenje kmečke nafte oziroma kurilnega olja. Ta dogovor je hitro učinkoval. Ko sem se osebno vozil po terenu in preverjal stanje, se je redno dogajalo, da na podeželskih črpalkah sploh niso imeli navadnega dizla za osebne avtomobile, imeli pa so kmečko nafto. Seveda nismo mogli goriva takoj pripeljati v vsako vas in na vsako kmetijo, smo pa regijsko vzpostavili stabilnejšo mrežo. Vzporedno smo iskali rešitve celo preko Ministrstva RS za obrambo in Slovenske vojske. Predlagali smo, da bi vojska s svojimi logističnimi kapacitetami pomagala pripeljati gorivo na najbolj kritična območja ali pa oskrbela veletrgovce, da bi ti lažje sprostili svoje razvoze. Ko sem sam testno poklical nekaj lokalnih distributerjev in povprašal, v kakšnem roku bi lahko kot kmet dobil tisoč litrov kurilnega olja, so mi odgovorili, da je čakalna doba od sedem do osem tednov, nekateri pa naročil sploh niso več sprejemali. Za kmeta, ki mora načrtovati proizvodnjo, je to nesprejemljivo. Naročila so se namreč nakopičila, ker so ljudje zaradi strahu pred podražitvami začeli panično naročati gorivo za naslednjo kurilno sezono, logistični sistem pa je enostavno pregorel.

Kako si razlagate dejstvo, da so cene kurilnega olja rasle bistveno hitreje kot cene navadnega dizla ali bencina?

To je bila ena naših glavnih točk kritike. Celoten sistem oblikovanja cen na tem segmentu je milo rečeno nenavaden in nelogičen. Vsi v stroki dobro vemo, da kurilno olje v Republiki Sloveniji zaradi majhnosti našega trga ni nek poseben, ločen energent – to je povsem navaden dizel, ki mu je primešano zgolj barvilo. Kako je torej matematično in ekonomsko mogoče, da se je ob začetku konvencionalnega nihanja cen ravno kurilno olje najbolj podražilo, tako po deležu kot v absolutnem znesku po centih, ko smo startali s ceno okoli evra? Raslo je bistveno hitreje kot dizel in hitreje kot bencin. Ko pa se je trend obrnil in so v določenih terminih cene naftnih derivatov na svetovnih borzah začele padati, je kurilno olje padalo najpočasneje in najmanj. Tukaj stvari niso transparentne. Preko kmetijskega ministrstva smo uradno zahtevali jasno in natančno pojasnilo, kako se sploh oblikuje končna cena kurilnega olja v državi, saj nam ta formula ni jasna. Kmetje so stalni in strateški porabniki goriva za pridelavo hrane za narod, zato ne morejo biti žrtev nepojasnjenih šumov in špekulacij na trgu.

Kako so se na vaše klice, predloge in uradne dopise odzvali na kmetijskem ministrstvu? 

Če sem povsem odkrit, smo bili na zbornici nad odzivom vladne in ministrske ekipe močno presenečeni, predvsem na našem prvem uradnem sestanku na to temo. Kot da bi se v tistih pisarnah zgodil popoln spominski mrk. Iz lastnih izkušenj – saj sem bil na ministrstvu tako v vlogi državnega sekretarja kot ministra v času epidemije kovida in ob izbruhu vojne v Ukrajini – natančno vem, kakšne ukrepe smo takrat bliskovito in uspešno izvajali za pomoč kmetijskemu sektorju. Mi smo jim na pladnju prinesli celo vrsto rešitev, ki sploh nimajo nikakršnega negativnega finančnega učinka na državni proračun, saj se zavedamo, da proračun ni neskončna malha. Predlagali smo reprogramiranje obstoječih kreditov preko tako imenovanega Ribniškega sklada, znižanje državnih zakupnin za kmetijska zemljišča ter seveda izredno finančno pomoč na hektar obdelovalne površine in na čebeljo družino, kot smo to uspešno izvedli leta 2022 zaradi drastičnega skoka stroškov. Na ministrstvu pa niso predlagali nič od tistega, kar so v preteklosti različni ministri že izvajali. In to navkljub dejstvu, da v tistih pisarnah sedi veliko istih ljudi kot takrat. Težava je v tem, da uradniki sami ne morejo sprožiti ukrepov; usmeritev in dirigiranje celotnemu birokratskemu orkestru daje izključno politično vodstvo – minister in državni sekretarji. Kar se odloči na samem vrhu, to se pelje ali pa se, kot v tem primeru, ne pelje nikamor. To pa je nevarno, saj kmetijstvo ni neka obstranska, nepomembna problematika, ampak gre za strateške sisteme v naši državi.

Zakaj je prehranska suverenost ključna in kaj nas pretekle izkušnje učijo o tem?

Iz vseh preteklih preizkušenj moramo nujno izluščiti eno samo misel: Slovenija mora brezpogojno temeljiti na doma pridelani hrani, saj je celoten kmetijsko-prehranski sistem strateški steber nacionalne varnosti. Ne smemo si zatiskati oči in verjeti, da so polne police nekaj samoumevnega in da bomo hrano vedno pripeljali od drugod. Ko nastopi prava svetovna kriza, vsaka država najprej poskrbi izključno za svoje državljane. Takrat ni evropske enotnosti in ni prostega pretoka vsega blaga. Spomnite se začetka vojne v Ukrajini. Madžarska je zgolj za kratek čas ustavila izvoz pšenice – pa ne nekih dodatnih količin, ampak že pogodbenih količin, tudi za Slovenijo. V tistem tednu je v našem mlinarskem segmentu izbruhnila totalna panika. Krizo smo takrat rešili izključno zahvaljujoč mojim takratnim dobrim odnosom z madžarskim kmetijskim ministrom, s katerim sva v enem tednu to oviro premagala in sprostila vlake s pšenico proti Sloveniji. V času kovida sem imel kot državni sekretar na mizi scenarij popolnega zaprtja Republike Slovenije, pa ne zaradi nas samih, ampak zato, ker bi vse države okrog nas zaprle meje. Takrat smo mrzlično računali, kam z našimi presežki mleka in kje dobiti žito, ki nam ga je primanjkovalo. Prehranske suverenosti preprosto ne moreš računati z uvoženimi prehranskimi izdelki. Ko se oskrbovalne poti pretrgajo, uvoz ugasne.

Slovenija mora brezpogojno temeljiti na doma pridelani hrani, saj je celoten kmetijsko-prehranski sistem strateški steber nacionalne varnosti.

Zakaj imamo tako nizke številke pri pridelavi sadja in zelenjave in kaj pomeni specifična slovenska pokrajina za ohranitev našega podeželja?

Slovenija je tradicionalno izjemno dobro samooskrbna v živinorejskem segmentu, natančneje pri travojedi živinoreji. Mleka imamo dovolj, celo 130 odstotkov. Zelo dobri smo pri oskrbi s piščančjim mesom in jajci. Tudi vina in jabolk imamo v normalnih letih brez pozebe dovolj. Pri prašičjem mesu, sadju in še posebej pri zelenjavi ter žitih pa je naša samooskrba slaba. Vendar moramo razumeti naše naravne danosti. Te nam ne omogočajo, da bi vsepovsod gojili pšenico. Več kot tri četrtine vseh naših kmetijskih zemljišč v obdelavi leži na območjih z omejenimi dejavniki (OMD). Še bolj zgovoren je podatek, da je več kot 55 odstotkov vseh kmetijskih zemljišč v obdelavi na gorskih in hribovskih območjih. Tam pšenica ne bo rasla. Če želimo imeti obdelano, lepo Slovenijo, na katero smo ponosni in nam jo tujci zavidajo, tega brez rastlinojede, pašne živinoreje ne bomo imeli. Trenutna gonja proti živinoreji je izjemno nevarna. Če bodo ti manjši hribovski kmetje obupali, se nam bo Slovenija zarasla in v desetih letih bomo izgubili četrtino kmetijskih zemljišč. In kaj nam bo potem ostalo od turizma? Bled, Portorož in Ljubljana. Ti hribovski kmetje poleg pridelave hrane opravljajo najcenejšo možno komunalo v državi – skrbijo za poseljenost, čistijo brežine in vzdržujejo ceste. Zato je na teh območjih vsaka posamezna kmetija dragocena.

Na poljedelskem delu smo izrazito odvisni od vremena, hkrati pa slovenski kmet pšenico ob žetvi pogosto takoj proda v tujino, ker doma nimamo skladišč. Kako to rešiti?

Naša poljedelska pridelava je zaradi podnebnih sprememb postala izrazito občutljiva na vreme. Če pogledamo kazalnike v zadnjem desetletju, vidimo velika nihanja. V zelo dobrih letih, kot sta bili 2019 in 2020, smo imeli odlične kazalce; leta 2021 smo bili pri žitih blizu 88-odstotne samooskrbe. Potem pa je prišlo sušno leto 2022 in samooskrba je strmoglavila. Brez masivnih vlaganj v namakalne sisteme, protitočne mreže, protipozebno zaščito in rastlinjake na rastlinskem delu ne bo napredka in stabilizacije. Drugi, prav tako velik problem pa so skladiščne kapacitete. Mi te pšenice ob žetvi enostavno nimamo kam dati. Zato jo moramo prodajati v sosednje države. Ko je predsednik vlade Robert Golob ob suši leta 2022 dejal, da bomo odkupili vso slovensko pšenico, smo se tisti, ki poznamo sisteme, vprašali, kaj se je zgodilo. Očitno ga niso dobro informirali. Takšen državni odkup ni bil mogoč iz več razlogov. Prvič, vsi večji pridelovalci pšenice imajo pogodbe z mlinarjem in teh ne moreš kar tako prekiniti, ker so tam tudi penali. Drugič, agencija je hotela iti preko tenderja, kar bi pomenilo, da bi odkupili le del. In tretjič – mi te pšenice nimamo kam dati, ker nam primanjkuje skladiščnih kapacitet. Včasih smo jih imeli, a smo jih podrli. Sem pa izjemno vesel, da nam je uspelo v strateški načrt zapisati skupinske naložbe, posebej za zadruge in skladišča. Sedaj mi direktorji zadrug in predsednik Zadružne zveze Slovenije z veseljem povedo, da so se naložbe začele in da se trend pri skladiščih obrača navzgor.

Zakaj se mladi ne prevzemajo domačih kmetij?

Številke so zaskrbljujoče, saj imamo okoli 3,5 odstotka nosilcev kmetij mlajših od 35 let, medtem ko jih ima Evropa okoli šest. A oboji smo na tem izpitu padli. Naša generacija je kmetijo prevzela iz neke čustvene navezanosti, saj so starši garali in gradili, zato smo čutili dolžnost, da to obdelujemo naprej. Generacija, ki zdaj prihaja v kmetijstvo, pa gleda povsem drugače. Zelo pomembna jim je finančna plat, ali se jim sploh splača. Še pomembnejše pa je to, kakšen je odnos družbe do kmeta. Še vedno obžalujem, ko poslušam besede, kot so kmet, kmetavzar – kot zmerljivke. V osnovni šoli, v petem razredu, pa se učijo, da je kmetijstvo, sploh živinoreja, največji onesnaževalec. Potem poskušam doma sinu pojasniti, da to niso dejstva in da nas čaka resna sprememba izobraževalnega sistema. Tudi raziskovalne študije, ki dokazujejo pravo sliko prehranskih sistemov, so za nekaj časa čudno izginile s spleta. Mladi krvavo potrebujejo spoštovanje za to delo, ki ga opravljajo.

V čem se položaj slovenskega kmeta najbolj razlikuje od avstrijskega?

Če pogledamo v Avstrijo, na njihova gorska območja, kjer imajo kmetije popolnoma enak relief in so v istem bazenu stroškov ter prodajnih cen kot mi, vidimo minimalne ekonomske razlike, pa vendar njihove kmetije delajo in so uspešne. Prvi razlog je status. Po raziskavi iz Avstrije je najbolj spoštovan poklic zdravnik, drugi pa takoj za njim kmet. Tretja, bistvena razlika pa je papirologija. V Avstriji imajo model pavšalnih obdavčitev. Tam lahko kmet odpelje bika iz klavnice domov, ga razseka na pakete in ga legalno proda sosedom brez računov. S tem je primarnemu proizvodu dodal vrednost. Tudi sobodajalci imajo poenostavljen pavšalni sistem. Njihov sistem je: Daj cesarju, kar je cesarjevega, ostalo pa ti lepo delaj in zasluži. V Sloveniji pa imamo popolnoma restriktiven sistem. Gospod Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije, me je naučil odličnega primera: slovenski čebelar lahko legalno proda med in cvetni prah ločeno kot primarni proizvod. Če pa ta čebelar zmeša med s cvetnim prahom, ga legalno ne more več prodajati brez registrirane dopolnilne dejavnosti. Registracija sicer vzame deset minut, a naslednji dan se začne kalvarija: obvezno izdajanje računov, davčna blagajna, računovodski servis in vsaj 800 do 1.000 evrov stroškov vsako leto za zdravstveno zavarovanje. Kmet mora ta strošek najprej nekje zaslužiti. Lani je bila odprta vsa kmetijska zakonodaja in bila je idealna priložnost, da bi vanjo vstavili avstrijski model pavšalne obdavčitve in s tem resnično pomagali kmetom stabilizirati dohodek, a smo pri tem popolnoma pogoreli. Tudi evidence, ko moraš en in isti podatek o gnojenju pisati v pet različnih obrazcev v dobi digitalizacije, ljudi odvračajo od kmetovanja.

Po raziskavi iz Avstrije je najbolj spoštovan poklic zdravnik, drugi pa takoj za njim kmet.

Kakšne bodo realne posledice, če sporazum Mercosur zares zaživi?

Ključna težava so naši visoki standardi, ki jih tam ne poznajo. V Evropi imamo stroge okoljske in zdravstvene standarde, medtem ko so v državah Južne Amerike dovoljeni hormoni, antibiotiki kot rastni regulatorji in sredstva za varstvo rastlin, ki so v Evropi prepovedana že deset ali petnajst let. Da ne omenjam, da v Braziliji vsako leto za kmetijske namene posekajo gozd v velikosti ene ali pol Slovenije. Evropa s takšnimi standardi pridelave preprosto ne more cenovno in stroškovno konkurirati. Čeprav uradniki trdijo, da so uvozne kvote nizke, denimo dober odstotek pri govedini, so agrarni ekonomisti izračunali, da bo ta brezcarinski uvoz vplival na odkupne cene v Evropi med 10 in 20 odstotkov. V Evropo bodo namreč prišli najbolj kakovostni kosi mesa, kar bo drastično porušilo cenovna razmerja našim kmetom. To bo povzročilo velik pritisk in uničevalo naše pridelovalce.

Pred kratkim je v Sloveniji odjeknila prava bomba glede ponarejanja izvora hrane. Ali Slovenci sploh jemo slovensko meso?

Vsi nam govorijo, da bodo naši in evropski sistemi preprečili, da bi hrana s spornimi snovmi prišla na trg, a kot vidimo pri uvozu perutnine s salmonelo, do tega prihaja in je evropski potrošnik ogrožen. Še hujše je zavajanje pri poreklu. Študija, pri kateri je sodeloval Inštitut Jožef Stefan, je z metodo analize izotopov vode ustvarila »domačo knjižnico« tistih izotopov, ki se dejansko pojavljajo v slovenskem svinjskem mesu. Nato so v trgovinah analizirali meso, ki je bilo deklarirano kot slovensko. Ugotovili so, da je bilo skoraj 80 odstotkov – natančneje 79 odstotkov – mesa, deklariranega kot slovenskega, v resnici tujega porekla! Zgolj 21 odstotkov mesa je bilo slovenskega izvora.

Ugotovili so, da je bilo 79 odstotkov mesa, deklariranega kot slovenskega, v resnici tujega porekla.

Kako odgovarjate na pogost očitek, da kmetje 'jamrajo', čeprav imajo drage traktorje?

To je zlonamerna primerjava. Kmetijska mehanizacija ni absolutno noben prestiž, to je izključno orodje za delo. Zakaj nihče ne gre v Krko ali Revoz in vpraša, zakaj imajo tam najdražje robote? Hvala Bogu, da jih imajo, da so s tem konkurenčni, a tam so roboti nevidni, kmetov traktor pa vsi vidijo na cesti. Gledati moramo predvsem na varnost. Žal imamo na slovenskih kmetijah še vedno preveč tragičnih nesreč z zastarelo mehanizacijo; ravno okoli prvomajskih praznikov smo na dveh kmetijah v gozdu in pri kmečkih opravilih izgubili dva mlada fanta, mlada prevzemnika. To so izjemne tragedije. Kmetje te sodobne, varne traktorje odplačujejo preko posojil za celo generacijo ali pa so desetletja varčevali zanje. Hkrati pa sodobni traktorji preko vgrajenih GPS-sistemov in sodobnih tehnologij bistveno zmanjšajo okoljski vpliv kmetijstva, saj omogočajo bistveno manjšo rabo gnojil in sredstev za varstvo rastlin. Na eni strani bi radi imeli kmetijstvo brez vpliva na okolje, po drugi strani pa kmetu zavidamo stroj, ki mu to edini omogoča.

(D253: 28-31)