Kolaboracija in propaganda (6. del): Sodelovanje partizanov z okupatorjem 3: komunisti v Sloveniji ovajajo Italijanom

V prejšnjem članku smo si ogledali kolaboracijo med okupatorjem in partizani na Gorenjskem in Koroškem. Čeprav podatki o sodelovanju večinoma slonijo na številnih med seboj neodvisnih pričevanjih, ki vsebinsko sovpadajo, se vedno znova pojavijo o tem tudi pomembni arhivski dokumenti in omembe v uradnem zgodovinopisju iz časa komunizma.

Zakaj je vprašanje o sodelovanju med partizani in okupatorjem pomembno? Tudi če bi določene stike med partizani in okupatorjem kdo hotel relativizirati, češ da gre pri tem za normalne stike med vojskujočimi se stranmi, bi bil ta argument popolnoma nepomemben. Zakaj? Najprej, ti stiki so segali daleč onkraj »normalnih stikov med vojskujočimi se stranmi« in so v veliki večini primerov nosili jasna znamenja nedovoljenega sodelovanja z okupatorjem, kar mu je pomagalo dosegati njegove cilje. Denunciantstvo je le ena vrsta teh stikov. Celo če ne bi bilo tako, so komunisti, OF, z Odlokom o zaščiti naroda (sicer pravno nepomembnim dokumentom zasebne teroristične organizacije) točno takšne stike opredelili kot izdajalske in na tej podlagi terorizirali domače okupirano prebivalstvo. Vsi partizanski oz. komunistični stiki z okupatorjem so po tej komunistični definiciji – izdajalski. Torej so bili komunisti tudi po svojih lastnih kriterijih izdajalci, partizanstvo pa kolaborantska organizacija.

Toliko bolj, ker vemo:

1. Partizani se niso bojevali proti okupatorju, razen če so bili napadeni. Ne poznamo ene same vojaško relevantne partizanske akcije v Sloveniji. Partizani niso bili ena od vojskujočih se strani – tudi zato niso mogli biti del »pogajanj med vojskujočimi se stranmi«.
2. Partizani so z okupatorjem sodelovali zoper domovino, ki je takrat tudi za Slovence bila Kraljevina Jugoslavija, in zoper vojsko Kraljevine Jugoslavije, ki je od začetka okupacije v težkih razmerah bojevala boj za svobodo.

S tem so partizani (OF, KPS) delovali v okupatorjevem interesu, saj so slabili, ovirali ali celo onemogočali osvobodilni boj Slovencev v okviru Kraljevine Jugoslavije in tudi na Primorskem.

V tej luči dobi sodelovanje z okupatorjem – ne le tisto, ki je izpričano s podpisanimi sporazumi o sodelovanju – popolnoma nov pomen: potrjuje veleizdajalsko kriminalno naravo partizanstva. Partizani – OF in predvsem Komunistična partija – so bili izdajalci naroda, kralja in domovine.

Okupator in komunisti: kolaboracija kot metoda boja

Po sovjetskih virih so bili Tito in njegova generala Kosta Nagy in Ivan Gošnjak gestapovski agenti. Na Gorenjskem so komunisti Gestapu redno denuncirali nekomuniste: vemo, da je član Komunistične partije Ivo Urbane (Urbanc?) iz Stražišča pri Kranju kot sodelavec Gestapa februarja 1942 izdal 50 narodno zavednih Slovencev, ki so jih Nemci aprila postrelili. Partizan Klasek (Kukavica iz Kokre pri Kranju) je dalj časa od Nemcev tedensko prevzemal dva do tri avtomobile z živili, orožjem in strelivom za partizane. Po podatkih iz Cerkelj je gestapovska centrala na Bledu (Rozumek) v letu 1944 organizirala in koordinirala partizanske napade na gorenjske domobrance, kar ne preseneča, saj so stiki med vrhom OF (Kidrič, Bebler) in šefom Gestapa, Rozumekom, o katerih smo govorili v prejšnjem delu naše razprave, potekali že od februarja 1942.

Kot smo videli, so bili v Ljubljanski pokrajini prvi stiki med Italijani in partizani vzpostavljeni že konec aprila 1941. To je bil del širše strategije: general Mario Robotti je namreč po vojni izjavil, da je bila njegova glavna naloga vzpostaviti sodelovanje s komunisti. Ker vemo, da so Nemci spodbudili revolucijo v Jugoslaviji, tako da so iz taborišč izpustili komuniste, t. i. španske borce, in jih prepeljali v Jugoslavijo, je verjetno, da je šlo za dogovorjeno strategijo sil osi v boju proti Kraljevini Jugoslaviji: organizirati komunistično peto kolono, da namesto okupatorja opravi umazano delo.

Podobno kot na Gorenjskem, so tudi v Ljubljanski pokrajini komunisti določali, koga od aretiranih je treba poslati v taborišče.

Kulturni molk? Ne za komuniste!

Komunisti so sicer napadali »kolaboracijo«, a so vodilni komunisti ostali v državnih službah in prejemali plačo od okupatorja. Čeprav je OF septembra 1941 razglasila t. i. »kulturni molk«, se ga kulturniki blizu OF niso držali. Tako je bil kasnejši predsednik izvršnega odbora OF Josip Vidmar še maja 1942 dramaturg ljubljanske Drame in je prejemal plačo od okupatorja. Tudi Župančiča je ves čas vojne plačeval okupator. Zbornik Zimske pomoči (Ljubljana, 1944) je objavil prispevke skoraj vseh slovenskih živih piscev, vključno z Župančičem in Finžgarjem, čeprav niso nikogar silili k pisanju.

Podobno je bilo na univerzi. Ker so slovenski študentje zavračali članstvo v fašistični univerzitetni organizaciji GUF (univerzitetne fašistične skupine), je obstajala nevarnost ukinitve univerze. Kompromisna rešitev je bila nevtralna organizacija ljubljanske univerze (OUL), ki so jo komunisti takoj ožigosali kot kolaborantsko. Vendar so se vanjo vpisovali tudi komunistični študentje – med njimi Živa Kraigher, ki je vodila SKOJ (komunistično mladino) na univerzi.

Italijani in partizani pri mizi in postelji

Ko so komunisti začeli izvajati atentate po Ljubljanski pokrajini, mediji o komunistih in njihovem nasilju niso smeli obširneje poročati, o atentatih so smeli poročati največ v nekaj vrsticah. S cenzuro dnevnega tiska – ta o OF in njenem komunističnem ozadju ni smel pisati do decembra 1941 – so posredno pomagali partiji pri njeni propagandi, saj protipropagande ni bilo. To je komunistom omogočilo, da so do pomladi 1942 pod krinko boja proti okupatorju vzpostavili precej učinkovito organizacijsko omrežje.

Pomemben partijski stik z Italijani je bila Emilija Kraigher, žena Vita Kraigherja, roj. Krebs, ki je postala priležnica poveljnika karabinjerjev (tj. vojaške policije za civilne zadeve) v Ljubljani, Angela d'Amata. Tudi druge partijske tovarišice so Italijanom nudile podobne usluge.

Ko so komunisti začeli izvajati atentate po Ljubljanski pokrajini, mediji o komunistih in njihovem nasilju niso smeli obširneje poročati.

Komunisti ovajajo – tudi svoje, če je treba

V prvih dneh marca 1942 je Komunistična partija Slovenije s pomočjo spretne denunciacije Italijanom zadala hud udarec vojski Kraljevine Jugoslavije. Potem ko je OF oficirje zaman vabila v svoje vrste, so vsem poslali odprt mobilizacijski poziv na dopisnicah. Italijani so te dopisnice prestregli in aretirali njihove naslovnike. Okrog 600 jugoslovanskih oficirjev (po drugih podatkih 1.000) so odpeljali v taborišče v Gonars, kjer se jim je prostovoljno, iz solidarnosti pridružil takrat že ostareli general Leon Rupnik. Tako so komunisti z italijansko pomočjo močno zavrli ustanavljanje enot vojske Kraljevine Jugoslavije na Slovenskem.

Sledila je še druga komunistična akcija: člani KPS so na sedež vseh treh divizij pisali anonimke, da pripravljajo velik upor v Ljubljani in v Ljubljanski pokrajini. General Robotti je na to reagiral z racijami, v katerih so prijeli 25.000 slovenskih moških, sposobnih za boj. Italijani so vse komuniste izpustili, kar je Edvard Kardelj komentiral z besedami: »Okrog 5.000 moških so odvedli v Italijo. Naš aktiv se je ves rešil. To imamo dobro urejeno.« Veliko podatkov kaže, da so komunisti, podobno kot na Gorenjskem, tudi v Ljubljanski pokrajini določali, koga od aretiranih je treba poslati v taborišče. Akcija je prizadela predvsem pripadnike Slovenske, Narodne in Sokolske legije.

Iz navedene Kardeljeve izjave razumemo, da so imeli komunisti evidenco, kdo je bil aretiran. Informacije so dobivali od D'Amata in G. Onisa, šefa italijanske tajne policije OVRA v Ljubljanski pokrajini, ki sta skrbela, da so bili vedno vnaprej opozorjeni na racije. Mnogi vodilni komunisti so bili na ulici po nekajkrat aretirani, pa spet takoj izpuščeni. O denunciacijah poroča dr. Peter Urbanc (ki je bil tudi sam žrtev take ovadbe) takole: »KPS je verjetno s posredovanjem OF, terencev, predajala Italijanom liste fantov in mož, ki naj bi bili Italiji nevarni. Lepo število takih skupin je bilo aretiranih in so v tednu ali dveh končali v italijanskih taboriščih. Podpisani je bil član take skupine. Šlo je za meščane iz centra Ljubljane … ki niso bili navdušeni nad OF, partizanstvom ali revolucijo. Prijeli so nas 10. junija 1942, v dobrih desetih dneh smo že sedeli v Gonarsu.«

Znana je tudi ovadba Iva Bricla, radiotelegrafista pri komandi vojske Kraljevine Jugoslavije za Slovenijo. Tajnik pokrajinske uprave Ruffini, ki je bil agent SIM (it. vojaške obveščevalne službe), ga je na prošnjo tajne agentke vojske Kraljevine Jugoslavije izpustil iz zapora, hkrati pa ji je priznal, da je Bricla ovadil komunistični agent.

Potem ko so partizani pri Trebnjem ubili dva italijanska vojaka, sta general Robotti in civilni komisar Ljubljanske pokrajine Emilio Grazioli 24. aprila 1942 podpisala ukaz o streljanju talcev. O tem, kdo bo ustreljen, je odločal šef karabinjerjev D'Amato. D'Amato je po navodilih svoje priležnice Emilije Kraigher prav do uboja dr. Marka Natlačna črtal s seznamov za streljanje talcev vse vidnejše komuniste.

Znana sta vsaj dva primera, ko je partija svoje ljudi izdala Italijanom. 2. junija 1942 je bil ustreljen dr. Aleš Stanovnik, ki je hotel znotraj partizanov organizirati neodvisne čete krščanskih socialistov. Italijanom ga je izdala partija, ki je edina vedela za njegov ilegalni naslov. Tak je bil tudi primer organizacijskega tajnika KPS Toneta Tomšiča, pravnika iz verne tržaške družine: izdala ga je partijska kurirka, pri poskusu reševanja iz ječe pa je prišlo do sabotaže.

V prvih dneh marca 1942 je Komunistična partija Slovenije s pomočjo spretne denunciacije Italijanom zadala hud udarec vojski Kraljevine Jugoslavije.

Zgodaj spomladi 1942 se je po Ljubljani razširil teror VOS OF, vendar niso ubili niti enega Italijana. Izjema je bila fašistična funkcionarka, učiteljica Ariella Rea, a je ta atentat vrh partije neusmiljeno kritiziral in prepovedal, da bi se v prihodnje dogodilo kaj podobnega. V atentatih je VOS OF sistematično pobijala Slovence. Italijani niso preprečili nobenega atentata in niso nikoli prijeli nobenega atentatorja, čeprav so se umori dogajali pri belem dnevu.

Že aprila 1942 je dr. Lambert Ehrlich v svoji spomenici Italijanom očital, da zatirajo civiliste, zoper partizane pa ne nastopajo resno in ne preganjajo komunističnega nasilja. Ehrlich je Italijane naravnost obtožil: »Ne smemo zamolčati vtisa, da borba italijanske oblasti proti komunizmu ni iskrena; dočim je cela vrsta absolutno poštenih in protikomunistično usmerjenih ljudi po ječah, je pravo vodstvo komunistične OF na varnem, znani komunistični agitatorji se svobodno sprehajajo po ulicah in sede po kavarnah … čutijo se neogrožene. Močno je razširjeno mnenje, da imajo komunisti svoje konfidente med italijanskimi organi na kvesturi in visokem komisariatu. Ne moremo se otresti vtisa, da gre Italijanom pod pretvezo zatiranja komunizma za to, da šikanirajo slovensko ljudstvo, ne pa da bi energično likvidirali komunistično vodstvo in partizanstvo.«

Poleti 1942 je Kraigherjeva dosegla, da so Italijani poslali partizanom tri vagone orožja in streliva. 13. septembra 1942 sta bila Onis in D'Amato zaradi pomoči komunistom obsojena na smrt zaradi veleizdaje, a le zato, ker sta s komunisti sodelovala na svojo pest, mimo italijanskega vojaškega poveljstva. Sodelovanje se je nadaljevalo.

Komunistična partija je predajala Italijanom liste fantov in mož, ki naj bi bili nevarni Italiji. Veliko takih skupin je v tednu ali dveh končalo v italijanskih taboriščih.

Komunisti in Italijani skupaj zoper Vaške straže

Sodelovanje med Italijani in partizani so že od začetka občutile tudi vaške straže. Vaškim stražam so Italijani dodelili svoje oficirje za zvezo, ki naj bi skrbeli za njihovo hrano, prtljago, obleko, orožje in strelivo, a so vsaj nekateri od teh imeli po naročilu italijanske vojske tudi zveze s komunisti v gozdu in v kraju ter so dajali partizanom natančne podatke o vaških stražah. V vsako posadko so vsilili vsaj po enega človeka, ki ga je kraj poznal kot zaupnika komunistov. Ko so vaški stražarji iz Dobrepolja v Kočevju odkrili partijsko organizacijo s skladišči, blagajno in tiskarno ter prijeli glavne organizatorje, so Italijani poveljnika vaške straže aretirali in mu grozili s smrtjo. Čez nekaj dni so vse kočevske partijce izpustili. V Ljubljani se je mestna enota MVAC (Prostovoljne protikomunistične milice) imenovala Ljubljanska varnostna straža in je delovala kot nekakšna mestna slovenska policija s svojimi zapori. Izkazala se je kot izjemno učinkovita zoper komuniste, v nekaj mesecih obstoja je razkrinkala komunistično omrežje in načine delovanja in je v božični raciji 1942 zajela do 1.500 komunistov in pripadnikov OF. Ko je general Gambara decembra 1942 prevzel poveljstvo nad italijanskimi četami v Sloveniji, je Ljubljanski varnostni straži najprej odvzel zapore, potem pa jo je na začetku januarja 1943 razpustil. Večina aretiranih komunistov je bila izpuščena na prostost. Tudi pri tem so imeli svoje prste komunisti.

Edvard Kardelj je bil junija 1942 v Ljubljani, predvsem zaradi stikov z Italijani. Iz Kardeljevih pisem je videti, da so bili partizanski (komunistični) stiki z Italijani do pozne jeseni 1942 precej intenzivni. Šlo je za obveščevalne stike, ovadbe, pa tudi za italijansko oskrbovanje partizanov. Ti stiki so prispevali k temu, da so partizani konec 1942 sklenili velik sporazum z Italijani o nenapadanju in sodelovanju, v letu 1943 pa so se ti stiki še okrepili in so pripeljali do skupnega italijansko-partizanskega nastopa v boju zoper vojsko Kraljevine Jugoslavije. Toda o sporazumih in pogodbah med partizani in okupatorjem bomo spregovorili v naslednjem nadaljevanju.

Italijanski oficirji so po naročilu italijanske vojske imeli zveze s komunisti v gozdu in v kraju ter so dajali partizanom natančne podatke o vaških stražah.

(D242: 44-46)