Komunikacijski šum

Zgodi se, da pregleduješ spletno pošto, bereš časopis, morda kakšno telefonsko sporočilo in se razburiš nad zapisanim besedilom, za katerega v delčku sekunde presodiš, da zavaja, posplošuje, dela krivico, morda žali … ne da bi se, če je le mogoče, pozanimal, kako je avtor zapisano mislil in kakšno je ozadje napisanega.

Poceni rešitev, ki se jo poslužuje naša mladina in še kdo, je natipkan nasmešek, imenovan tudi smajli, ki ima sicer mnogo pomenov, eden med ne najredkejšimi pa je poskus ob koncu besedila, da bi v bralcu ob koncu branja prebrano odmevalo v spravljivem in prijateljskem  tonu.

Vendar tudi nasmešek včasih ne more rešiti zadrege in slabe volje ob prebranemu besedilu, ki se pojavi, ko se sami odločamo, kakšna je prava razlaga besedila in v kakšnem duhu je bilo posredovano.

Ta komunikacijski šum, ki mu botruje napačno razlaganje pridobljene informacije, ne samo, da popači resnico, ampak tudi oteži odnos med sporočevalcem in prejemnikom. Vzpostavlja napetosti, ki jih ne bi bilo, če bi se sporočevalec in sprejemnik slišala, se pogovorila in vsaj skušala razumeti.

Vendar včasih tudi to ni dovolj. Ta problem ni povezan samo z našo bralno kulturo, povsem realen in močno prisoten je tudi znotraj pogovora v živo, kot bi lahko rekli. Sogovornika se lahko gledata, slišita, vstopata v intimni prostor drug drugega, pa se popolnoma nič ne razumeta. Kot da bi govorila tuj, drugemu nerazumljiv jezik.

Sogovornika se lahko gledata, slišita, vstopata v intimni prostor drug drugega, pa se popolnoma nič ne razumeta. Kot da bi govorila tuj, drugemu nerazumljiv jezik.

Podoben komunikacijski šum nam posreduje evangelist Janez v današnjem evangeliju. Pogovarjata se cesarski upravitelj Judeje Poncij Pilat in Božji Sin Jezus, tema pogovora pa se vrti okoli besede »kralj«.

Poncij Pilat je imel vojaško zgodovino, dokler ni postal prefekt province Judeje. Kot tak je imel štiri naloge: odgovoren je bil za davke, izvajal je nadzor nad izdatki večjih gradbenih posegov, bil je najvišji sodnik v provinci in ukazoval je vojski.

Kdo ali kaj je kralj?

Čeprav ni bil kralj, je bila njegova vloga skoraj kraljevska, skoraj suverena. Sama beseda »kralj« pa  je v njegovem svetu kotirala še višje, bila je božanska: predstavljala je najvišjega duhovnika, najvišjega zakonodajalca, najvišjega sodnika ter izvajalca dane oblasti, in je bila usmerjena v večno mesto. Absolutna oblast je bila zaobsežena v latinski besedi »Rex« - rimski kralj.

Ko je Poncij Pilat vstopil v pogovor na temo »biti kralj«, je dobro razumel veličino dejanskega kralja in hkrati tudi svojo odvisnost od njega. Zato ga Jezusova odločnost preseneti in prestraši. Eden izmed naslovov, ki ga je nosil rimski kralj, je bil tudi »pontifex maximus« (najpomembnejši graditelj poti in mostov), kar je naznačevalo njegovo vlogo pri povezovanju bogov in ljudi.

Od tega je bila odvisna blaginja in razvoj rimskega imperija v vsaki provinci posebej. Poncij Pilat skorajda osupne ob Jezusovi utemeljitvi svoje avtoritete, ki je verjetno v ušesih upravitelja priklicala duhovno razsežnost rimskega kralja, ki mu je bil sam pokoren. Vendar samo osupne, za kaj več je bil duhovno prešibek. in preskromen v ponižnosti.

Jezus na drugi strani izhaja iz temeljne predpostavke stare zaveze, da je edini resnični kralj Bog. Vsi starozavezni kralji so bili neke vrste upravitelji, ki jih je Bog »posvojil«(2 Sam 7,14) in obdaril s svojim duhom (1 Sam 16,13). S tem je izvoljeni jamčil, da bo ljudstvo vodil po Božji volji in da bo izvrševal Božjo pravico (Ps 110).

Moralnega zakona ni postavljal kralj, ampak Bog. Blaginja ni bila odvisna od daritev, odvisna je bila od vdanosti Boji volji. Zato se skozi celo staro zavezo čuti omejevanje kulta češčenja kralja, ne za časa življenja in ne po smrti. Starozavezni kralji so bili nekakšni smerokazi, ki so preko sebe kazali na Božjo suverenost.

Kljub vsemu napisanemu, pa je Bog včasih popolnoma obšel kralje, ko si je izbiral nosilce svoje besede in s tem resnice. Ti so se večkrat odkrito spopadli z nestanovitnostjo in odpadom svojih kraljev. Kralji niso bili »pontifex maximus«, ki bi ljudstvu nalagali jarem, ki ga sami niso bili zmožni nositi; bili so ljudje, od katerih je Bog zahteval celo večjo pokorščino, kakor od ostalega ljudstva.

Blizu sta si, pa tako neskončno daleč, sporazumevata se, uporabljata celo iste besede, vendar se ne slišita, trudita se, da bi si prisluhnila, pa se ne razumeta.

Komunikacijski šum med Pilatom in Jezusom

Ta spopad dveh kultur in pozicij čutimo v evangeljskem odlomku. Jezus nastopi pred Poncijem Pilatom z avtoriteto Boga, ki sicer dopušča zemeljske veljake, vendar od njih zahteva popolno predanost Božji resnici in pravici.

Poncij Pilat s svojim rimskim ozadjem in izkušnjo upravljanja Judeje razume duhovno dimenzijo kraljevske službe, prav nič pa ne razume ponižnosti in vdanosti Božji avtoriteti. In tu nastane komunikacijski šum.

Blizu sta si, pa tako neskončno daleč, sporazumevata se, uporabljata celo iste besede, vendar se ne slišita, trudita se, da bi si prisluhnila, pa se ne razumeta. Jezusu ostaja le še pokorščina Očetu, ki prinaša kraljevsko mesijansko dostojanstvo, Pilat pa kljub Jezusovi misijonski spodbudi ne zmore pred seboj spoznati svojega Stvarnika in Odrešenika. Ni sposoben. Napuh mu uniči še tisti kanček krotkosti, ki bi lahko bil most do srečanja s svojim Bogom.

Tudi nam se v vsakdanjem življenju zgodi mnogo komunikacijskih zadreg, bodisi smo prehitri v sklepanju, bodisi se ne potrudimo, da bi se začutili, da bi se poglobili in si skušali osvetliti ozadje določene informacije.

Razum nam ni dan, da bi samo pametovali, ampak da bi znali po pameti umolkniti.