Milan Magister: Slovenci v Argentini čutimo po slovensko

Konec novembra leta 2023 sva z zaročenko tri tedne potovala po Argentini in Čilu. Najin gostitelj je bil Milan Magister, vodja tamkajšnjega slovenskega planinskega kluba, ki zase pravi, da je velik domoljub. Odstrl nama je življenje slovenske skupnosti, kako gledajo na politično situacijo v Sloveniji – in zakaj upa, da bo v nedeljo rojake na sončni strani Alp srečal razum, da ne bi padli v spiralo navzdol, kot se je do zgodilo v raju pod Andi.

Več o potovanju je bilo napisanega tukaj. Z Milanom Magistrom sva se v teh dneh povezala preko videopovezave in se pogovarjala o politični situaciji v Sloveniji in Argentini. O vsem, kar sva se pogovarjala, pa spodaj.

Gospod Magister, ste pomemben člen skupnosti v Bariločah, ki šteje približno 200 do 300 Slovencev. Kakšna je vaša življenjska pot? Rojeni ste v Buenos Airesu v Argentini. Kako ste prišli sem, več tisoč kilometrov daleč, pod Ande? In kako izgleda življenje slovenske skupnosti na drugi strani sveta?

Sem sin slovenskih emigrantov, ki so po drugi svetovni vojni prišli v Buenos Aires. Rodil sem se v Buenos Airesu leta 1960 in kot otrok sem vsako poletje hodil na počitnice v Bariloče. To je bil raj na zemlji. Iti ven iz velikanskega mesta in priti v te prekrasne kraje, reke, hribe, jezera, doline – takrat so bile Bariloče majhna vas – to je meni kot otroku ostalo v živem spominu. Že kot otrok sem se odločil, da bom prišel živet v te kraje, ko bom le mogel. To je moj kraj na svetu. Že leta 1951 se je v Bariločah ustanovilo slovensko planinsko društvo, ker so okrog leta 1948 prvi slovenski fantje prišli v te kraje. Tudi oni so kot vsi mi iskali kraj, ki je v resnici podoben Sloveniji. Takrat so ustanovili planinsko društvo in v Bariločah je začela delovati slovenska skupnost. Sprva je bila osredotočena na hribe, na ustvarjanje družine. Ko so otroci rasli, je nastala slovenska šola in tako se je razvijala slovenska skupnost. V to slovensko skupnost, s katero sem že imel stike na počitnicah, sem prišel leta 1995. Moja bodoča žena je bila tudi iz Bariloč, tako da je bila ta zgodba res zanimiva. Spoznala sva se že na mojih počitnicah okoli leta 1978, leta 1995 sva se preselila v Bariloče in tukaj začela ustvarjati družino in življenje v teh prelepih krajih.

Prvi Slovenci so prišli po drugi svetovni vojni. Nekaj teh najstarejših je še živih. Mogoče lahko kaj po veste o njihovi zgodbi?

Od prvih Slovencev, recimo, sta tukaj gospod Dinko Bertoncelj, ki je bil med prvimi, gospa Lučka Kralj Jermanova in Marija Simčič. Te tri osebe se zdaj trenutno spomnim, da so vse še žive in v svojih devetdesetih letih. To so prvi Slovenci, ki so prišli v Bariloče po drugi svetovni vojni. Nekateri Slovenci so prišli v te kraje že med vojnama, posebno zaradi dela. Politična migracija je prišla šele leta 1948. Vse od takrat pa do danes je gospod Dinko del slovenske skupnosti, tako kot prej omenjeni gospe. Oni so pripadali prvim slovenskim družinam, ki so si začele ustvarjati svoje življenje v Bariločah. Lahko še spomnim, da se letos obhaja 75-letnica ustanovitve slovenskega planinskega društva v Bariločah, ki je bilo ustanovljeno na, kot jo mi imenujemo, Slovenski gori. To je gora Capilla (Kapiža), ki ima na vrhu tudi križ.

Koliko ljudi zdaj šteje skupnost Slovencev v Bariločah? Imate tudi slovensko hišo, ki sem jo obiskal pred dvema letoma ...

Danes je v Bariločah in okolici približno 200 do 300 Slovencev. Veliko jih je prišlo iz Buenos Airesa, za nekatere mogoče niti ne vemo, da so v tej okolici. Potem ko se je ustanovilo planinsko društvo, so fantje začeli zbirati denar. Tako tukaj kot v Buenos Airesu, kjer je bila tudi podružnica planinskega društva, so začeli zbirati denar, da so kupili staro mizarsko delavnico. Namen tega je bil, da bi Slovenci, ki so prihajali v Bariloče na počitnice, v glavnem so šotorili, imeli kraj, kamor so se lahko zatekli, če je bilo slabo vreme ali da so se lahko stuširali in se pripravili za na pot. Včasih smo organizirali tudi kakšen teden bivanja in smo se tam srečevali; tako Slovenci iz Bariloč kot iz Buenos Airesa, ki so prihajali na počitnice. To so bili res zelo lepi časi.

Ob obisku Bariloč me je najbolj fasciniralo, pravzaprav se mi je orosilo oko, da je jezero na drugi strani sveta poimenovano po Slovencu. Govoriva o Laguni Tonček, kjer stoji tudi tabla z napisom Tonček Pangerc – po Slovencu, doma z Bleda, z Gorenjske. Kakšno je ozadje te zgodbe, da čudovito jezero sredi Andov nosi ime po Slovencu in da tam stoji zavetišče s slovenskim imenom?

Ko so Slovenci prišli v te kraje, se tukaj v okolici Bariloč ni veliko hodilo v hribe. Ljudje niso bili zelo navajeni plezanja. Tudi v hribih ni bilo veliko stez, speljanih po gorah. Potem je prišla skupina slovenskih fantov, bilo jih je 15 do 16, ki so bili zelo zagnani. Takoj so začeli smučati, odpirati planinske steze, plezati po vrhovih, ki še niso bili preplezani. To so bila leta neverjetnih dejanj: plezanje povsod, kjer se je dalo, odpiranje in gradnja planinskih poti.

Tako so na smučišču Catedral odprli stezo, ki je šla na zadnji strani po dolini in gor do granitnih vrhov, idealnih za plezanje. Ko so odpirali to stezo, jih je zajela nevihta in so se sredi gozda, zatekli pod eno zelo veliko skalo. Ta skala jim je dala zavetje v tistem trenutku in odločili so se, da bodo tam zgradili kočo, ki se bo imenovala Petriček. Dali so ji ime po Robertu Petričku, ki je bil prvi predsednik našega planinskega društva. Tam zraven je bil en velik balvan in ob njem balvanu so zgradili oltar, posvečen škofu Rožmanu. Na balvanu je pritrjen zvon. Od zavetišča naprej, pol ure peš navzgor, sta pa dve jezeri.

Ko so se ti fantje potepali po teh hribih in plezali ter dosegali neizmerne višine in vrhove, je prišlo tudi do prve priložnosti, da bi se z argentinsko odpravo udeležili avanture v Himalaji – plezanja na Daulagiri, kamor je bil povabljen Dinko Bertoncelj, ki je, mimogrede, tudi prvi slovenski himalajec. V tistem času je druga odprava odšla na Cerro Paine (vrh v kordiljeri Paine v nacionalnem parku Torres del Paine v Čilu), pod okriljem planinskega kluba Bariloče. V tej odpravi sta bila tudi Tonček Pangerc in Herbert Schmoll. Tonček Pangerc in Herbert Schmoll sta šla v steno v Paine, kjer ju je odnesel plaz in sta umrla. Zato so potem tu gor, na teh domačih hribih v Bariločah, kjer sta ti dve jezeri, eno poimenovali po Tončku Pangercu in drugo po Herbertu Schmollu. Lahko še omenim, da je v teh granitnih skalah tudi stolp, ki se imenuje Slovenski zvonik v nepremagljivi steni.

Kakšna pa je zgodba slovenske gore Kapiža, ki jo tako radi omenjate?

Slovenska gora, ki jo zdaj omenjate, je hrib, visok nekaj več kot 2.000 metrov, ki ima pravzaprav dva vrha in eno sedlo. Leta 1951 so slovenski fantje prvič organizirali vzpon, izletni vzpon, na to goro. Posebnost je, da je treba iti čez jezero Nahuel Huapi s čolnom, ni drugih poti. Ko so fantje prišli na ta vrh, so se odločili za dve stvari. Prva je bila, da bodo ustanovili slovensko planinsko društvo. Slovensko planinsko društvo je bilo tako ustanovljeno na vrhu gore Kapiža. In druga stvar je bila, da bodo tam postavili križ. Ko so prišli v dolino, je bila ustanovna seja planinskega društva, potem so postavili križ. Križ je sestavljen iz plošč, ki so jih nesli na goro. Žal patagonski pogoji z močnim vetrom niso dopuščali, da bi dolgo zdržal. Nato so zgradili novega, ki prav tako ni zdržal veliko časa. Končno so se odločili, da bodo zgradili križ iz cevi, ki pa še danes stoji, torej že 50 let.

Vem, da vas je obiskalo v tem času, odkar domujete v Bariločah, kar nekaj znanih Slovencev. Jih lahko nekaj omenite? Če sem prav razumel, tudi dva bivša predsednika slovenske vlade. Je to res?

Seveda. V Bariloče sta prišla tako Lojze Peterle kot Janez Janša. Bili so tudi številni škofje. Tukaj je bil škof Rožman (ljubljanski škof Gregorij Rožman) in številni ministri, tajniki, kulturniki, pevci. Slovenska skupnost v Bariločah je zelo obiskana. Verjetno zaradi skupnosti same, pa tudi zato, ker je kraj takšen, da ga v resnici vsak mora vsaj enkrat videti.

Kako pa je izgledal obisk Janeza Janše?

Meni se je zdel čudovit obisk. Poleg tega se mi zdi Janez Janša zelo čudovita oseba. In seveda je šel tudi smučat na Cerro Catedral, z Dinkom Bertoncljem. Ponavadi sprejmemo pomembne ljudi že na letališču, potem jih peljemo naokoli, da jim pokažemo, kje smo. Peljemo jih na izlet, po Circuito Chico, to je približno 50 kilometrov dolg krog, ki dobro razkrije vse te čudovite kraje okrog Bariloč. Pa tudi na goro Cerro Campanario, to je razgledna točka, kjer ima slovenska družina Jerman, Herman in Flere sedežnico in gostilno. Seveda vsem pripravimo sprejem v slovenski hiši, kjer jih pozdravimo in pogostimo. Če je sezona, je tukaj še priložnost za skok na smučišče, seveda ostane čas tudi za pogovore. V Bariločah je velika prednost to, da se ljudje lahko sprostijo, tudi Janša se je. Ni tako uradno. Tukaj je vse bolj domače in to mislim, da vsem zelo odgovarja.

Res je, tudi ob mojem obisku je bilo tako. Kako pa vi vzdržujete stik s Slovenijo? Če prav razumem, imate sorodnike v Sloveniji. Se kaj vračate? Ali vas je kdaj zamikalo, da bi se preselili v Slovenijo? Ali pa je vaš dom Bariloče?

Glej, Luka, jaz lahko govorim zase. Jaz imam veliko stika s Slovenijo. Svoj čas sem tudi veliko sledil slovenski politiki. Imam veliko stikov, precej dober prijatelj sem tudi z Andrejem Šifrerjem. In zame … kot bi tudi ti rekel, je domovina Slovenija. Mi čutimo po slovensko. Ko smo šli v prvi razred argentinske osnovne šole, mi nismo znali govoriti špansko, smo se naučili šele v šoli. In celo naše življenje je potekalo v slovenstvu. Mogoče je bila malo preveč idealizirana Slovenija, ampak to je to. Mi čutimo po slovensko. Ampak tisti moj kraj na svetu, kamor spadam, pa je pa Bariloče. Ti poznaš Bariloče, veš, kaj je. Jaz se v Sloveniji počutim silno dobro. Če le morem, tudi sedaj obiščem Janeza Janšo, obiščem Peterleta, ljudi, ki jih poznam, ki so mi pri srcu. Skušam jih obiskovati in me tudi oni sprejmejo in se imam res čudovito. Vedno skušam pomagati vsem. Enako, ko pridejo sem. Meni je zelo drago in mi je zelo prijetno jim razkazati okolico in jih sprejeti. Ampak vsakič, ko grem v Slovenijo, po dveh, treh tednih, začnem pogrešati ta kraj. Ne Argentino, ampak ta kraj. Ima nekaj magičnega. Ne vem, kaj je. Ali je to voda, ali so jezera, ali so hribi, ali so reke … Moj kraj je Bariloče.

Mene je ob razgledih najbolj impresioniral neverjetno svež, čist zrak, neokrnjena narava. Prej ste omenjali razgledni hrib Cerro Campanario. Družina Jerman je tam zgradila sedežnico, modernizira jo. Kako je nastala ta uspešna poslovna zgodba?

Oče od Matjaža in Markota, Franc Jerman, ki je bil zelo močna in zelo imenitna osebnost tukaj v Bariločah. Ne samo med Slovenci, ampak tudi med Argentinci ... V Argentini je bil pionir teka na smučeh; začel je s tem, tako da celo proga nosi njegovo ime. On je ta hrib ves čas občudoval in se mu je porodila ideja, da bi tam gori nastala gostilna, ker je ta vrh res lepa razgledna točka. To gostilno je potem z dvema družabnikoma tudi zgradil. Zdaj to zgodbo nadaljujejo njegovi sinovi in njihove družine. To je že tretja generacija. Dolgo so zaprošali za dovoljenje, v Argentini birokracija pač teče zelo počasi. Zdaj so po več letih končno dobili dovoljenje, da bodo na vrhu, kjer je že gostilna, zgradili še eno, ki bo nekakšna ploščad, vrteča se restavracija, v kateri boš ti, ko naslednjič prideš, lahko sedel za mizo in se vrtel naokoli, da boš gledal te čudovite razglede.

Torej krožna restavracija, če to prav razumem.

Tako je.

Kakšna je zdaj situacija v Argentini? V zadnjih letih se je veliko govorilo o težavah s super inflacijo, ki ste jo imeli. S čim se vi ukvarjate? Kako v težkih pogojih, Argentina je imela veliko kriznih obdobij, preživite v teh krajih?

Mi preživimo v Bariločah. Navajeni smo kljubovati vsem tem nihanjem gor in dol. Na žalost je Argentino zavzel socializem v vseh oblikah. Sistem je ljudi 'prinesel okoli', socializem se je prelevil v številne stranke, v 70., 80. letih je prišel na oblast in nas vodil v prepad. Zdi se, da se je to zdaj nekako ustalilo. Ne vemo pa, če se bo škodo, ki je bila storjena, lahko popravilo. Zato, ker ni dovolj drug predsednik, potrebna je tudi preobrazba naroda. Človek mora začeti misliti s svojo glavi in ne živeti od dela drugih, od pomoči države; skušati mora živeti s tem, kar pridela, in delati za skupno dobro. Tako nekako bi jaz to zdaj povzel.

S čim se vi ukvarjate? Konkretno.

Imam trgovino za polaganje parketa, brušenje, lakiranje. Sem tudi odbojkarski trener. Petdeset let že učim odbojko v Bariločah, 40 let sem bil v federaciji province Rio Negro, katere glavno mesto so Bariloče. Poleg tega delam v logistiki in pomagam upravljati posestva in »estancie«, to so zemljišča po 3.000, 4.000 hektarov. Tam tudi gradimo, če je treba, in tako dalje. Gremo tudi na lov in še kaj.

Imel sem privilegij, da ste naju z Julijo peljali na polotok, se pravi prek teh zasebnih posestev, za katere skrbite. Če sem prav razumel, imate tudi ideje, da bi začeli s turistično ponudbo, da bi vzpostavili neke vrste park. So to še vedno ideje?

Hvala Bogu imam sinove, ki so pripravljeni graditi to poslovno idejo, ki si želijo, da bi imeli še večjo ponudbo, da bi lahko ljudi, tako Slovence kot tujce, sprejeli tukaj v Bariločah in potem organizirano kakšen teden počeli različne dejavnosti, kar bi si želeli. Se pravi hribi, gozd, plezanje, kajak, čolnarjenje, ribolov. Ta polotok je pravi kraj za to.

Kako pa se imenuje? 

Imenuje se Peninsula (polotok) Huemul. Huemul je tukajšnji avtohtoni jelenček.

Ali vas kaj skrbi za prihodnost slovenskih generacij v Bariločah? Slišim, da se je vaša hči preselila v Slovenijo.

Ja, moja hčerka. Starejši sin pa ima v Sloveniji svojo družbo, svojo firmo za video in avdio produkcijo. To delata z ženo. Drugi sin pa je tukaj. Če me skrbi? Poglej, mi smo otroke vzgajali v slovenskem duhu. Znajo slovenski jezik. Puščamo pa jim vedno svobodo, ker mislim, da je to zelo pomembno, da se zna otrok razvijati in odraščati v zrelo osebo, ki sama odloča zase.

Ali spremljate situacijo v Sloveniji? Vas kaj zanima, kako se bo zadeva na državnozborskih volitvah razpletla? Kako sicer gledate na politično situacijo pri nas?

Zelo spremljam. Zelo gledam, kaj se dogaja. In zelo me boli za Slovenijo. Zato, ker Slovenija pod tem socializmom gre naravnost v to, kamor je šla Argentina. Mi smo imeli srečo, da nismo šli po poti Venezuele. Pri vas imate vedno višje davke, vedno večjo korupcijo, vedno več ljudi je pri vas, ki bi živeli na račun drugih, in tako dalje. Ne bom naprej našteval. Ampak dobro. Upam, da bo sveti duh tokrat razsvetlil slovenske volivce. Tudi tiste, ki jih ni pred štirimi leti. Ko sem videl, kdo je zmagal pred štirimi leti, sem bil žalosten. Ugasnil sem televizijo in nekaj časa nisem spremljal vaših medijev.

Javier Milei, veliko o njem slišimo. Tudi, da je Argentino popeljal na bolje. Kako vi po dobrih dveh letih gledate na njegovo vladavino?

Mislim, da jo je popeljal na bolje, da jo je popeljal v lepšo prihodnost, čeprav seveda nikdar ne moremo soglašati z vsem, kar dela politika. Je pa bistveno to, da je Argentina zavila na neke normalne tirnice. Na tirnice neke resne države, ki si želi napredovati.

Mislite, da ima Milei še podporo med argentinskim narodom, da nadaljuje s svojimi reformami?

Trenutno ja. Zato, ker je že sama njegova zgodba neverjetna. Ko je on šel na volitve, ni obljubil raja. Bil je zelo odkrit do ljudi, da bomo trpeli, da bomo garali in ven zlezli iz tega krča, v katerem smo bili. In da bo to trdo. Torej ljudje to vedo. Poleg tega je vse, kar je obljubil, do zdaj tudi naredil. Čeprav mogoče nam niso zelo všeč reforme, kako to dela. Ampak dobro. Jaz mislim, da on ve, kako pridobiti maso ljudi, ki ga bo spet volila, veliko pa je takih, ki dejansko mislijo tako kot on.

Slovenija 25. junija praznuje 35 let samostojnosti. Vas bomo kaj kmalu videli v Sloveniji?

Mogoče. Slovenijo ponavadi obiščem enkrat na leto in ostanem kakšen mesec. Nazadnje sem bil februarja. Pred tem sem bil lani poleti. Bomo videli.