Na čigavi strani sem

Na vprašanje, na čigavi strani sem (naj gre za situacijo med žensko in moškim, med člani družine, med prijatelji ali v kolektivu), obstaja en sam napačen odgovor: če smo si sami pri sebi odgovorili, da smo na svoji strani. To se hitro pokaže, kajti gre za zid, zaradi katerega se bo vsa zadeva ustavila. Vsi bomo stopicali na mestu, odnosi in težave pa bodo ostali nerešeni. V življenju je žal pogosto tako.

Ljudje smo vsak trenutek vključeni v mrežo medčloveških odnosov. Ti nas gradijo ali zavirajo. Vsekakor nas vse življenje spreminjajo v dobrem in slabem. Samoumevni so, ko interakcije med nami potekajo gladko in brez zapletov.

Ko gre kaj narobe

Ko pa gre v stikih kaj narobe – ko nastane spor, ko se začnemo prepirati, očitki in obtožbe pa nam lahko grenijo dneve, mesece in leta – se zavemo, kako pomembni so nam najbližji, sorodniki, znanci in sodelavci. Čeprav si tudi brez drugih, povsem neznanih ljudi, s katerimi imamo stike vsak dan življenju – na ulici, v trgovini, v uradih itn. – ne znamo predstavljati normalnega poteka življenja.

Ko gre v stikih kaj narobe, se zavemo, kako pomembni so nam najbližji, sorodniki, znanci in sodelavci.

Samopomoč

Ko se odnosi resno skalijo, običajno pomoči ne iščemo takoj pri psihoterapevtih, v zakonskih svetovalnicah in v raznih skupinah za medsebojno pomoč, ampak kot družabna bitja z neko prirojeno socialno inteligenco skušamo rešiti spor sami, s pogovori. Morda za posredovanje poprosimo še sorodnike, prijatelje ipd.

Vztrajati pri svojem

Ni povsem jasno, zakaj včasih po vsej sili mi ali kdo drug vztraja pri svojem. Je v ozadju strah pred ponižanjem oziroma izgubo moči? So vzrok slabe izkušnje iz preteklosti, negotovost koga od udeležencev v sporu ali kaj drugega? Do vzrokov se brez poglobljene analize seveda ne moremo dokopati, a za to v vsakdanjem življenju navadno niti ni priložnosti ali časa ali volje z ene oziroma z druge strani. Kakršenkoli je vzrok, zagata je tu. Življenje se nam je nekako ustavilo, zataknilo, žal pogosto pri popolnoma obrobnem vprašanju.

Na čigavi strani sem

Ko vstopamo v reševanje spora, moramo najprej opraviti »inventuro« odnosa pri sebi. To je najpomembnejša faza vsake nadaljnje interakcije. Nikakor ne smemo izhajati iz predpostavke, da so naša stališča prava, kakor tudi ne, da so edini vzrok spora ravnanja in stališča drugih. Če začnemo spor reševati tako, obstaja velika verjetnost, da ne bo prišlo do izboljšanja odnosov in do pomiritve.

Zato pomaga, da se v pripravah na popuščanje napetosti preprosto vprašamo: Na čigavi strani sem? Ali mi je bolj pomembno, da obvelja moja volja ali da rešim odnos oziroma spor v vsestransko korist? Ali naj prevlada t. i. ego ene ali druge ali celo obeh strani, težava pa ostaja in zadeva nekako obvisi v zraku? Pogosto se celo dogaja, da se težave in odnosi sčasoma še poslabšajo in še bolj zapletajo.

Če si iskreno odgovorimo na ta vprašanja, smo pri sebi razjasnili položaj in si ustvarili dobro izhodišče za soočenje z drugo stranjo. Tako smo pripravljeni na nadaljnja pogajanja ter usklajevanja, ki imajo namen najti dobre rešitve za vse vpletene.

Nikakor ne smemo izhajati iz predpostavke, da so naša stališča prava, kakor tudi ne, da so edini vzrok spora ravnanja in stališča drugih.

Neploden odgovor

Na vprašanje, na čigavi strani sem (naj gre za situacijo med žensko in moškim, med člani družine, med prijatelji ali v kolektivu), obstaja en sam napačen odgovor: če smo si sami pri sebi odgovorili, da smo na svoji strani. To se hitro pokaže, kajti gre za zid, zaradi katerega se bo vsa zadeva ustavila. Vsi bomo stopicali na mestu, odnosi in težave pa bodo ostali nerešeni. V življenju je žal pogosto tako.

Kot smo že zapisali, o vzrokih v tej situaciji pogosto ne moremo razglabljati. Lahko jih je mnogo in imajo globoke korenine. V vsakdanjem življenju z iskanjem teh ne moremo reševati težav. Za to so morda usposobljeni psihoterapevti in svetovalci v zakonskih svetovalnicah. Če se v taki situaciji znajdemo kot laiki, je to morda trenutek, ko se umaknemo iz konflikta. Z vztrajanjem ga namreč lahko še poslabšamo, vsekakor pa tudi svoje duševno in telesno ravnotežje.

Na čigavi strani si

Včasih pa se vendarle pokaže priložnost, da naslovimo podobno vprašanje tudi drugim v sporu, torej: Na čigavi strani ste? S tem jim bomo morda pomagali poenostaviti pogled na vzroke spora oziroma nuditi jedro, okrog katerega bodo lažje osredotočili svoje misli in se soočili z dejansko težavo. V upanju, da lahko vsi vendarle napredujemo, ga skušamo izreči mirno in brez očitka v prizvoku.

Morda bo druga stran potrebovala čas za premislek. Če se res tako izkaže oziroma izrazi, ste vsem v prid odprli prostor možnim nadaljnjim pogovorom, pogajanjem in usklajevanjem. Če pa se druga stran ponovno jasno opredeli »zase«, je zdaj jasno, da ste prišli do konca. Vse težave kratkoročno niso rešljive; nekatere tudi dolgoročno ne.

Pogosto so v take situacije vpleteni ljudje z bolj ali manj prikritimi ali celo neozaveščenimi osebnostnimi motnjami. V teh primerih ne smemo več izgubljati časa in se moramo umakniti iz odnosa. Za razreševanje tovrstnih situacij bi potrebovali posredovanje posebej usposobljenega strokovnjaka. K temu bi morda bilo smiselno pristopiti v kolektivu, kjer posegi osebnostno motenih oseb povzročajo večjo škodo in reševanje zapleta odredi uprava, v medosebnih odnosih pa ponavadi oba udeleženca nista enako voljna za tako pot reševanja odnosa.

Pravi odgovor

V smeri rešitve je možen en sam odgovor: na najini/naši strani oziroma na strani rešitve težave. Šele ko je ta dogovor tako ali drugače dosežen in ozaveščen, je mogoče nadaljevati odnose oziroma razvozlavati zagato in iskati skupno pot.

V smeri rešitve je možen en sam odgovor: na najini/naši strani oziroma na strani rešitve težave.

Morebitna rešitev je skoraj vedno kompromis

Spregledati celoto, videti pri sebi in drugem vzgibe in vzvode, ki so povzročili spor, ter prispevati svoj delež k rešitvi skoraj nikoli ni lahko. Svet »tam zunaj«, tj. obnašanje drugih ter vse druge okoliščine, so redko popolnoma po naši meri; zavedati pa se moramo, da enako velja tudi za drugo stran. Zato lahko iz skupnega spoznanja, da je situacija za obe strani nepopolna in do neke mere protislovna, razmere pa take, kot so, vznikne ugotovitev, da rešitev takega »vozla« pogosto zahteva delni odstop od svojih stališč, včasih že kar od svoje obrambne črte. Potreben je kompromis, ki bo za obe strani še sprejemljiv.

Ravnanje

To so izhodišča. Od tu naprej morajo slediti proaktivna dejanja vseh udeležencev. Šele tedaj celoten proces dobi smisel in se vozel lahko začne razpletati. Seveda je veliko možnosti, da ne bo šlo vedno gladko. Brez truda ne gre nikoli, občasno pa lahko tudi osvežimo že dosežene dogovore s tem, da pri sebi in drugih ponovimo vprašanje: Na čigavi strani sem/ste?

(D221: 56-57)