Nadškof Zore v Ogleju: »Če se prepustimo toku, smo se izročili valovom smrti.«

Pridiga nadškofa Zoreta

Dragi bratje in sestre!

»Naša navzočnost v starodavni oglejski baziliki v svetem jubilejnem letu je najprej dejanje hvaležnosti Bogu za neprecenljivi dar vere, ki se je iz tega krščanskega središča skozi stoletja širila med slovenskim narodom, hkrati pa je tudi osvežitev našega zgodovinskega spomina, ki naj nas potrdi v naši istovetnosti naroda, ki ga je bistveno zaznamovala krščanska kultura … V tej cerkvi je na znameniti sinodi leta 381 sodeloval tudi emonski škof Maksim in skupaj z drugimi škofi obsodil arianizem, ki je tajil Kristusovo Božjo naravo – trdil je, da je Kristus najvišje ustvarjeno bitje. Današnje romanje je tudi dejanje hvaležnega spomina na vse oznanjevalce evangelija, znane in neznane, ki so se v svojem misijonskem ognju odzvali na Jezusove besede, preden se je poslovil od svojih učencev: 'Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal' (Mt 28,18-20).« (Rode, pridiga v Ogleju, 27. maja 2000). Tako je v svoji pridigi na svetoletnem romanju v Oglej leta 2000 povedal takratni ljubljanski nadškof dr. Franc Rode.

Mi smo v Oglej priromali v rednem svetem letu, v katerem nas je papež Frančišek povabil na romanje upanja. V buli ob napovedi svetega leta je zapisal: »Vsi upajo. V srcu vsakega človeka živi upanje kot želja in pričakovanje dobrega, kljub temu da ne ve, kaj se bo zgodilo jutri. Nepredvidljivost prihodnosti včasih poraja nasprotujoče si občutke: od zaupanja do strahu, od vedrine do pobitosti, od prepričanosti do dvoma. Pogosto srečamo obupane ljudi, ki dvomijo glede prihodnosti in so črnogledi, kot da jim nič ne more ponuditi sreče. Naj bo sveto leto za vse priložnost poživiti upanje«.

Zato smo tukaj, bratje in sestre: da poživimo svoje upanje.

In zato smo tukaj, bratje in sestre: da poživimo svoje upanje. Naše upanje ne sloni na naših majhnih in velikih pričakovanjih, ki jih gojimo glede svoje prihodnosti ali prihodnosti naših bližnjih. Naše upanje ne sloni na slabotnih ciljih, za katere mislimo, da nam bodo prinesli zadovoljstvo in srečo. Naše upanje ne raste iz doseganja jutrišnjih ciljev in zemeljske blaginje. Vse to so pričakovanja, ki lahko zelo močno napolnjujejo naše dneve in naše odnose, nimajo pa povezave s krščanskim upanjem. Papež z apostolom Pavlom v Pismu Rimljanom pravi: »Upanje ne osramoti« (Rim 5,5). Zakaj ne? Zato ne, ker naše upanje ni omejeno na dogodke in pričakovanja, ampak je naše upanje Gospod Jezus Kristus. Zanj apostol Pavel v Prvem pismu Timoteju pravi, da je Jezus Kristus naše upanje. K njemu smo danes priromali, k njemu, ki je naše upanje. Od tod je na poseben način med naše prednike žuborela živa voda evangelija. Kot beremo v preroku Ezekielu, je »izpod tempeljskega praga privrela voda, proti vzhodu … Ob reki bo na obeh bregovih rastlo vsakovrstno sadno drevje. Njegovo listje ne bo ovenelo in sadja mu ne bo zmanjkalo. Vsak mesec bo rodilo nov sad, kajti voda, ki ga napaja, teče iz svetišča. Njegov sad bo za jed in njegovo listje za zdravilo« (Ezk 47,1.12).

Ob žuborenju Kristusovega evangelija je med naše prednike tekla voda, ki prinaša življenje. Naši dedje in pradedje so se ob živi vodi evangelija naučili moliti, prositi in se zahvaljevati za darove, ki so jih pridelale njihove roke in jih je blagoslavljal Bog iz nebes. Ob vodi evangelija so v svojih bivališčih, včasih precej ubornih, postavili bogkov kot, da so se od jutra do večera zavedali, da Bog gleda nanje, jih spremlja in varuje. Iz tega življenjskega toka so naše doline in bregovi, pa tudi naši griči in hribi vedno bolj dobivali pečat pokristjanjenja. Naša dežela je naša tudi po vseh cerkvah, kapelicah, znamenjih in križih, ki vedno nagovarjajo naš pogled in nam govorijo o Bogu, ki biva med nami. Iz tega evangeljskega toka, ki je k nam tekel iz Ogleja, smo postali to, kar smo: kristjani, ki se Bogu zahvaljujejo za deželo, ki nam jo je dal, za besedo, v kateri ga slavimo, prosimo in se mu zahvaljujemo, pa tudi opisujemo lepote naše pokrajine in sporočamo veselje in hrepenenje svojih duš, predvsem pa se mu zahvaljujemo za njegovo zvestobo, s katero nas spremlja in podpira v našem prizadevanju in skrbi za vse, kar nam je dal, da bi bili vredni oskrbniki njegovih darov.

Ob tem pa se nam danes postavlja nekaj vprašanj. Eden od največjih darov, ki nam jih je prinesel evangelij Jezusa Kristusa, je zakrament krsta in z njim naš zavesten vstop v Božje otroštvo. Gregor Čušin je nekje zapisal, da biti krščen pomeni začeti stopati proti toku. Če bi se Jezus ob krstu v Jordanu prepustil toku, bi ga tok odnesel v Mrtvo morje. A je stopal proti toku, se vzpel v Jeruzalem in bil povišan na križ in vsem prinesel življenje. Zato se tudi kristjan, ki hoče zavestno in odgovorno živeti svoje življenje, vzpenja proti toku. Koliko stvari ga vabi, naj se prepusti, naj zaplava s tokom. Njegovo življenje bo na ta način lažje, napor bo minil. A če se prepustimo toku, smo se izročili valovom smrti. Življenje je zgoraj, pri izviru, pri Očetu po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu. Pri izviru je voda najbolj čista, tam v resnici prinaša življenje.

Zato naj bo naš prvi korak k življenju v upanju v odločitvi, da bomo živeli proti toku, da bomo stopali proti izviru in da bomo živeli iz izvira. 

Zato naj bo naš prvi korak k življenju v upanju v odločitvi, da bomo živeli proti toku, da bomo stopali proti izviru in da bomo živeli iz izvira. Kdor se namreč odloči, da bo svoj krst in svojo vero v Kristusa, da bo svoje življenje po evangeliju vzel zares, se v njegovem življenju vse spremeni. Ne boji se več biti drugačen. Ne počuti se izobčenega, če ne tuli z volkovi, če ne dela tega, kar vsi delajo, ampak ponižno sledi klicu, ki ga v njegovo srce polaga Bog, in ga z Božjo pomočjo tudi izpolnjuje. Drugi korak k življenju v upanju naj bo naša odločitev za življenje. Zadnji papeži so večkrat spregovorili o kulturi smrti. Ta kultura smrti bolj ali manj nasilno zahteva domovinsko pravico v človeški družbi in se ponuja kot pravica, kot človekoljubje, kot svoboda in dostojanstvo. Pa je samo smrt, ki se zavija v lepe besede in hoče biti všečna.

Vas, dragi bratje in sestre, prosim, da se tudi na tem romanju in v vsem tem svetem letu odločimo za kulturo življenja. Kristus je namreč »prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). Ali lahko rečemo, da smo odprti za življenje, da smo ambasadorji življenja, če v naših družinah in na naših dvoriščih ni otroškega joka, če po naših cerkvah ni otroškega smeha in ščebeta? Kdo bo prejemal zakramente, kdo bo živel evangelij, kdo bo skrbel za naše cerkve in znamenja, če ne bomo odprti za življenje? In končno – kdo mi bo zatisnil oči ob zadnji uri – bodo to storili tujci ali morda celo nihče? Odprimo se življenju. To je čisto gotovo najbolj varna in najbolj donosna naložba človekovega življenja.

Odprimo se življenju. To je čisto gotovo najbolj varna in najbolj donosna naložba človekovega življenja. 

In končno vas prosim še za zadnji korak k upanju, ki naj ga naredimo na tem romanju in v tem svetem letu. To je korak k osvobojeni veri. Ko vera stopi iz naših stanovanj in domov, ko vera pride iz naših cerkva in zakristij, in pride med ljudi, med sodelavce, ko začnejo naši vsakdanji odnosi postajati njen življenjski prostor. Ne gre za vero manifestacij in polemik, ampak gre za vero, ki raste iz evangelija in se kot sol in kvas širi med ljudmi. Pravzaprav nam je to Jezus naročil – vi ste sol, vi ste kvas.

Naša vera je tesno povezana z ljubeznijo do Matere Marije. Izročimo ji naše romanje, izročimo ji naš narod, izročimo ji to sveto leto, da bomo ob njej, ki je Mati upanja, postajali romarji upanja, ki temu svetu prinašajo Kristusa in njegov evangelij. Sveta Mohor in Fortunat, prosita za nas. 

Amen.