Bo dan slovenske hrane prerasel v teden?

Kakorkoli, namen ideje, da se podpira lokalnega kmeta in slovensko kmetijstvo in da se otroke od ranih let vzgaja k spoštovanju doma pridelane hrane, tistega, ki jo prideluje in da se ga vzgaja predvsem, da bo znal v zivljenju izbirati ustrezno in zdravo hrano, je dober in je nujen.

Kako to doseči, je pa drugo. Včasih, ko gledaš, kaj si kupuje, kaj si sama izbira za hrano šolska mladina, se to zdi boj z mlini na veter. To je poden, kar tedaj jedo in pijejo. Torej ni vsa stvar in smisel v prepolnih policah trgovskih centrov kapitalističnega sveta in relativno dostopnih cen večine prehrambene ponudbe. Na proseni kasi, zelju in repi so gor rasle generacije ustvarjalnih Slovencev, morda celo bolj srečnih od današnjih generacij obilja.

Kaj pa je to tradicionalni slovenski zajtrk? Ko je Židan pred desetletj pričel z lažnivo javno kampanjo, da naj bi to bil kruh z medom in maslom, smo se doma in med prijijatelji začudeno pogovarjali, kolikokrat je kdo v bivši jugi sploh imel priložnost okusiti maslo, kaj šele med. Jedli smo namrwč kruh in svinjsko mast, ki smo jo mestni otroci posuli s sladkorjem, da smo se malček posladkali, ali pa takisto delali z edino margarino izjemno slabe kvaliteye, ki je bila na razpolago - zjezda. Marmelada je tudi bila ena sama, tista mešana s šipkom in trda kot kamen, da si jo komaj namazal na kruh. Tisti, ki smo imeli sorodnike s kmetov, smo kuhali še slivovo marmelado, marelična je prišla šele tam nekje v osemdesetih prejšnjega stoletja. In koga je farbal Židan? Morda so komunistični buržuji res jedli maslo z medom, ostali ga še videli nismo. Za nas sya bilo tudi zgolj dve vrsti kruha: enotni in beli. Pa še to so v trgovini trgovke grdo opletale z jeziki, če si kupil več kot dva hlebca. Kajti ni bilo. Maslo v žemljici sem prvič poizkusila, ko s bila stara 7 let - še danes živo pomnim, kako slastne so bile tiste žemljice. Potem pa dolgo časa nič. Tudi žemlje smo si delavske družine privoščile zelo redko, npr. ko smo šli v lokale Petovije Ptuj na kuhano htenovko z žemljivo in senfom. Ko sem šele postala dijakinja, mi je ostarela komunidtična buržujka razlagala, kako sp še od mladosti doma jedli medeno kašo s sladkim sadjem, ki je pro nas svoj živ dan nismo okudili. Od sadja je bilo, kar je zradlo na kmetih: jabolka, slive, orehi, češnje, višnje, za nas s sorodniki na kmetih občasno še sladke tepke in jeseni grozdje s trgatve. O kakšnem suhem sadju smo lahko le sanjali, saj se je vse predelalo v marmelade in kompote. Tudi za šolsko malico masla z medom nikfar nismo okusili. Margarina, zaseka, občasno pašyeta na kodu kruha, jabolko ter skodelica "divka" kave iz proje ali čaja - in to je bilo to. V sezoni češenj pa skodelica črvivih češenj s kruhom (za meso). Skratka, mi kdo lahko pojasni, kaj naj bi bil tradicionalni slovenski zajtrk? Če nista bila kruh in mast s skodelico divke kava, čaja ali mleka, pa so bili kotuzni žganci z belo kavo ali kislim mlekom, ali pa močnik. In koga sedaj komunajzerski buržuji ptepričujejo, kaj naj da bi bila zajtrkovalna tradicija? Pri njih doma mogoče, a velika večina Slovencev tega, kar sedaj lažnivo ptedstavljajo za "tradicionalni" slovenski zajtrk, nikoli ni zajtrkovala. Res je laž nesmrtna duša komunizma, s temi lažmi o okusmih in zdravih zajtrkih namreč mlade farbajo, da se je v komunizmu dobro živelo. Pa se ni. No, oni do res živeli na visoki nogi, mi ostali pa se imamo zahvaliti zgolj podeželskim koreninam in obdelovanju njiv med vikendi, da smo sploh preživeli. Med tednom lumpenproletariat, ki je komajda shajal s fušanjem in dodatnim delom na črno (v vsaki družini so očetje po redni službi še fušali na črno, msme pa nabirale gobe, borovnivr in jih prodajale, saj dohodek obeh staršev, zaposlenih v veliki in bogati tovarni, npr. takšni, ki je v Evropo izvažala hiše in kuhinje, ni zadoščal za povrečno družino z dvema otrokoma, niti za najnujnejšo hrano in položnice, za oblačila pa se je itak najemal kredit dvakrat letno), med vikendom kmetovalci - to je bila resnična podoba slovenskih družin pod komunizmom. In mast s vukrom na kruhu za zajtrk, ali koruzni žganci ali polenta.