Še en atentat na Trumpa – ali gre za posledico pozivanja k političnemu nasilju?

Andraž Šest
Poskus atentata na Donalda Trumpa, april 2026. Vir: posnetek zaslona, X
POSLUŠAJ ČLANEK

Ameriški predsednik Donald Trump je bil ponovno žrtev poskusa atentata. Tokrat na večerji v hotelu Hilton, ki jo ameriški predsedniki tradicionalno gostijo za medije. Ta večerja je tipično sproščena in vsebuje tudi vložke norčevanja iz predsednika. Večerja, ki naj bi razbila politiko dveh polov in približala eno in drugo stran v sproščenem vzdušju. Norčevanje iz znanih osebnosti poteka brez zamer in je tradicija. Tokrat je bilo drugače. Atentator je uspel priti v hotel, vendar mu Trumpa ni uspelo ubiti; zadel je agenta tajne varnostne službe, ki pa je nosil neprebojni jopič in preživel.

Kaj je večerja z dopisniki Bele hiše

Večerja z dopisniki iz Bele hiše je tradicionalna že od leta 1921, ko so s prvo večerjo praznovali predsedniške novinarske konference, ki jih je ukinil predsednik Woodrow Wilson. Ideja večerje je podpora Prvemu amandmaju Ustave Združenih držav Amerike, ki nalaga med drugim tudi svobodo govora in tiska, kar je Wilson med svojo vladavino nekoliko okrnil z ukinitvijo tiskovnih konferenc.

Na omenjenih večerjah se zberejo predsednik, politiki, novinarji in druge znane osebnosti, kjer se poleg govorov poslužujejo tudi komičnih vložkov in norčevanja, predvsem iz predsednika. Zaslužek iz vstopnic za večerjo se nameni za študente novinarstva.

Skorajšnji atentat na predsednika Trumpa

V tem trenutku je znano, da je začetek potekal kot običajno, gostje so glavno dvorano že zasedli, dogodki pa so potekali po ustaljenem urniku. Toda iz avle hotela Hilton v Washingtonu so se zaslišali streli, gostje so se sklonili, tajni agenti in policija pa so zavarovali glavni oder, kjer so sedeli Trump, njegova soproga Melanija in drugi ter ga na hitro izpraznili.

Takoj je bilo sicer jasno, da strelec ni prišel do dvorane in je bil ustavljen že v avli hotela, kjer so ga agenti varnostnih agencij onemogočili. Atentator je uspel izstreliti naboj ali več njih in zadeti enega od agentov v predel trebuha. Agent je zaradi neprebojnega jopiča preživel.

Kot kaže, je šlo za napako pri preverjanju gostov ob vstopu v hotel, kjer so zaposleni, ki upravljajo s telesnim skenerjem, spregledali orožje. Kako se je to lahko zgodilo, sicer še ni jasno. Na srečo je bil eden izmed agentov dovolj priseben, da je atentatorja opazil in mu preprečil vstop v dvorano.

Trump je sicer govoril, da bodo z večerjo nadaljevali, ampak so se varnostne agencije odločile dvorano evakuirati in za vsak primer izprazniti, kar pomeni, da se bo večerja z dopisniki nadaljevala ob novem datumu. Sicer to ni prvi poizkus atentata v tem hotelu, saj je leta 1981 John Hinckley Jr. poizkusil ubiti takratnega predsednika Ronalda Reagana.

Atentator Cole Allen

Atentator Cole Allen je visoko izobražen mož, star le 31 let in je imel pred seboj celo življenje. Diplomiral je iz strojništva na California Institute of Technology, na California State University je zaključil magisterij iz računalništva, raziskoval je astrofiziko v NASA Jet Propulsion Laboratory, izdeloval je robotske sisteme in programiral računalniške igre. Sodeloval je pri izdelavi nekaj vojnih računalniških iger, recimo Bohrdom in First Law.

Zakaj je Kalifornijčan, ki je doštudiral z odliko, delal skupaj z NASO, imel odlične zaposlitve in vsekakor zelo dobro prihodnost, vsaj kar se tiče kariere, zgrabil pištolo, se odpravil na večerjo z dopisniki iz Bele hiše in se namenil ustreliti predsednika? Kaj je botrovalo temu, da se je ta mladi in uspešen mož odločil umoriti Trumpa, bomo videli po njegovem zaslišanju.

Ali gre za levi ali desni radikalizem, morda celo za osebne in psihične težave, se bo pokazalo kmalu. Jasno pa je, da si je uničil življenje, prostost pa bo verjetno okusil šele za časa svoje upokojitvene starosti. Kaj ga je pripeljalo k temu, da je zavrgel vse?

Nedemokratična levica, ki ne more sprejeti druge oblasti

Že nekaj časa lahko opazujemo, da se je levica začela odmikati od sredine in zavila radikalno v levo. Organizacije, ki so del levega protestnega pola, so si vzele pravico do zavzetja javnih prostorov in nasilja. V tem primeru ne govorimo več o pravici do protestov, ampak do protestiranja z namenom strmoglavljenja oblasti.

Gre za proces, kjer se je sredinska levica pomaknila v skrajno levo in se v tradiciji komunizma upira katerikoli drugi oblasti. Že ideja, da bi lahko vladal nekdo drug, je zanje popolnoma nesprejemljiva, nasprotovanje pa so spremenili v konstantno zasedbo ulic, univerz in drugih javnih prostorov. Še več, mnogokrat so ti protesti celo nasilni.

 Ne govorimo več o pravici do protestov, ampak do protestiranja z namenom strmoglavljenja oblasti. 

Primer so recimo protesti proti agencijam, ki dejansko izvajajo naloge, ki jih nalaga zakon. Najbolj absurdni so bili protesti proti agentom ICE, ki so pravzaprav izvajali sodne odločbe proti nezakonitim migrantom, ki so bili obsojeni celo umorov in posilstev mladoletnih oseb.

Vsekakor je pogled na agente, ki delujejo kot robocopi, nelagoden in ne vzbuja občutka zaupanja, vendar so za spremembo dovolj institucije, kjer lahko volivci preko svojih kandidatov spreminjajo razne člene in zakone. Enako velja za nestrinjanje z deportacijami, ki se lahko izpodbijajo na sodišču. Ko pa se določena politična opcija odloči vzeti stvari v svoje roke z nasiljem, se skrha zaupanje med prebivalstvom.

Foto: Shutterstock

Ne pozabimo niti na ulične proteste v zadnjih letih, ko so organizacije, kot je Palestine Action, zavzele ulice, izvajale nasilje proti judovskim in drugače mislečim študentom, uničevale kulturno dediščino ter celo napadale tovarne. Še huje, skrajni levi politični pol si je vzel pravico do umorov, uradna leva politika pa ni želela obsoditi takšnih dejanj. Nekdanji guvernerji, kot recimo Tim Walz, so celo javno podprli takšna dejanja, namesto da bi pozvali svoje volilce, da se nasilnih dejanj vzdržijo.

Financiranje iz tujine in pozivi k nasilju

Na zahodu bodo morale države prevetriti, ali je financiranje nevladnih in neprofitnih organizacij še v okviru legalnosti. Zloglasni financer skrajno levih ekstremističnih organizacij Neville Roy Singham zasipa ravno te organizacije z denarjem, da bi škodovali zahodnim državam. Gre za človeka, ki dela s kitajskimi državnimi oblastmi, konkretno s Kitajsko komunistično partijo, s ciljem infiltracije v zahodne države, uničenja zaupanja do institucij in kreacije permanentnega kaosa. To mu sicer odlično uspeva skupaj z njegovo soprogo Jodie Evans, ustanoviteljico Code Pink.

Takšno financiranje je prišlo tako daleč, da nelegalne okupacije univerzitetnih kampusov, ki so v svoji osnovi tudi rasistične, saj ne dovolijo vstopa recimo Judom, zraven grozijo mimoidočim, profesorjem in jih poleg tega še pretepajo. Ravno to se v tem trenutku dogaja v Occidental Collegu v Los Angelesu, kjer nasilneži kričijo od Rafe do Dženina. To je repriza skrajnega levičarskega terorizma med leti 1965 in 1995, ko so radikalne leve organizacije sodelovale v ugrabitvah, umorih in podstavljenih bombah v imenu uničenja liberalnih ustavnih demokracij. Če jih je takrat financirala Sovjetska zveza, jih danes financirajo milijarderji iz Šanghaja.

Foto: NewsBytes

Pozivanje k nasilju je direktno preko spletnih vplivnežev, kot je recimo Hassan Piker, eden bolj nasilnih ekstremistov. Plačanec Singhama in znanec njegove soproge Evansove je javno pozval k pravici, da vzamejo pravico v svoje roke, če se jim bo zdelo, da trenutni sistem ni pravičen. Javni apel, da se lahko vdira in krade kapitalističnim trgovinam in celo ubije šefa zavarovalnice, ki naj bi kradel drugim, je točka, kjer bi se politična levica morala ustaviti in reči dovolj je.

Morda je prišel čas, da osrednji mediji zavrnejo promocijske intervjuje raznih Pikerjev, kot recimo New York Times, ki njegove teze celo podpre v dolgem članku. Predstavljajte si, da bi New York Times naredil dolg in naklonjen članek o neonacistu, ki bi pozival k umorom in krajam!

Javni apel, da se lahko vdira in krade kapitalističnim trgovinam in celo ubije šefa zavarovalnice, ki naj bi kradel drugim, je točka, kjer bi se politična levica morala ustaviti.

Zaupanje v ustavne demokracije

Demokratični proces lahko deluje le takrat, ko obstaja v družbi zaupanje v uradne institucije, kot so ustavno sodišče, sodstvo, uprava, parlament, represivni organi in ostale institucije, da bodo izvajali svoje naloge po zakonu in ustavi.

Različna mnenja lahko sicer delujejo le v okviru zakonov in ustave, medtem ko prej omenjene institucije, ki ena drugo uravnovesijo kot na tehtnici, poskrbijo, da ta menja ne posegajo v samovoljne spremembe zakonov na škodo drugih s strani tekočih vlad. Toda če se v te institucije prerine ena ideologija in potem prevlada, je tega zaupanja konec. To ne pomeni, da ideologije ni, saj je ta del nas, zato je subjektivnost vedno prisotna, ne sme pa enotno in monopolno prevladati nad zakoni in v vseh institucijah. Podobna je bila tudi kritika nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica, ki govori o levo-desni popolnitvi Ustavnega sodišča ter o popolni ideološki prevladi le ene strani.

Ne pomeni, da ideologije ni, saj je ta del nas, ne sme pa enotno in monopolno prevladati nad zakoni in v vseh institucijah.

Podobno velja za zaupanje do političnih konkurentov. Mnoge države ne morejo prevzeti demokratičnega procesa ravno zato, ker imajo inherentno nezaupanje do 'nasprotne strani', oziroma tistih, ki so drugega mnenja, četudi je to drugo mnenje v okviru zakonov in ustave. Vedno obstaja strah, da se bo 'nasprotna stran' polastila oblasti in pridobila vpliv v vseh institucijah, jih spremenila po svoji podobi in na njej ostala večno. Zato se velikokrat demokratične zmage v tretjem svetu prelevijo v državljanske vojne.

Primer je recimo Egipt, kjer na volitvah Muslimanska bratovščina (MB) dobila majhno večino glasov. Toda ravno oni so imeli namen na oblasti ostati večno, kajti to je bila tudi teorija ideologa MB Sajeda Kutba, ki je verjel, da morajo najprej zmagati na demokratičnih volitvah in šele potem lahko sprožijo teokratsko revolucijo. Njihovo vladavino je potem prekinila z državnim udarom vojska, Egipčani pa so ostali z inherentnim dvomom ne le v demokratično vladavino kogarkoli, ampak tudi v državne institucije.

Kdaj bo dovolj? Levica, pomakni se nazaj proti sredini

Zahod je bolje obvladal nasilje ekstremistične desnice, ki je med leti 1970 in 2000 razgrajala po ulicah mest. Danes si namreč težko predstavljamo, da bi neka rasistična ali neonacistična stranka zapirala ulice, kričala gesla, napadala tovarne in zasedla univerzitetne kampuse s pomočjo desnega političnega pola. Toda ostala je skrajna levica, ki si je danes vzela pravico do nasilja na ulici in proti oblasti. Zahodne države se bodo morale soočiti s tem akutnim problemom, sicer se bodo vrnila sedemdeseta z bombnimi napadi, umori in ugrabitvami.

Skrajna levica si je danes vzela pravico do nasilja na ulici in proti oblasti.

Ljudje pozabljajo, da preden se je v Weimarski Nemčiji zavihtela na oblast nacistična stranka, so bile ulice polne skrajnih levih in desnih skupin, ki so se med seboj bojevale, pretepale in razgrajale. Tako komunisti kot skrajne nacionalistične skupine so v imenu marsičesa razbijale tako trgovine kot nosove. Potem so se pojavili nacisti, ki so ponudili oboje – tako socializem kot nacionalizem in v nekaj letih prevzeli oblast z delitvijo bonbončkov, potem pa je bilo ljudstvo voljno pogledati vstran. Brez zaupanja v institucije in zaupanja v vladavino drugih bo sistem ustavne demokracije propadel. Potem nam ostane le še skrajnost v eno ali drugo smer.

Izbrano za naročnike
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Kako bo Evropa branila Grenlandijo?
  • 14. 01. 2026
Vsi Golobovi priveski
  • 14. 01. 2026
Nauk iz Venezuele
  • 16. 01. 2026