Južna Afrika iz Izraela odpoklicuje vse svoje diplomate

Južna Afrika je država, ki je dolgo časa imela apartheid, v katerem so bili črnci formalno-pravno podrejeni beli manjšini. JAR je imela rasistične zakone, ki so prepovedani po mednarodnem pravu in ustanovni listini OZN, saj nasportujejo enakosti državljanov in osnovnim človekovim pravicam. To je tudi slučaj v Izraelu, kjer Palestinci nimajo enakih pravic kot Izraelci, Zahod pa se spreneveda, da je država partheida in genocida demokratična država.

Izraelsko-palestinsko vprašanje se razlaga skozi prizmo ideologije in interesov, ki se ne ozirajo pretirano na dejstva in pravne ter moralne norme. Uradna zahodna drža je pretežno nekritična podpora Izraelu,, kar se kaže tudi v zadnji vojni med Izraelci in Palestinci. Največ, kar zahodni politiki spravijo iz sebe, je, da je treba preprečiti humanitarno katastrofo palestinskega ljudstva in v ta namen vzpostaviti začasni premor. To je pilatovsko umivanje rok, saj je jasno, da je humanitarna katastrofa že tu, da je posledica barbarskega divjanja izraelske vojske, ki skorajda nima primerjave v moderni zgodovini in spominja bolj na masakre iz obdobja antike, ko so zmagovite vojske pobijale premagano prebivalstvo do zadnjega. Taka je bila na primer rimljanska zmaga nad Kartagino, kjer so pobili vse prebivalce do zadnjega in razrušili mesto do zadnje stavbe.

K sreči se prebuja javnost tudi na Zahodu. Vrstijo se množični protesti tako v EU kot ZDA in VB. Protestirajo celo Judje., ki živijo na Zahodu.

Popolnoma jasno je, da bo sedanje doganaje v Gazi imelo dolgoročne posledice na odnos Zahoda do Izraela. Razkrila so se namreč sila obremenjujoča dejstva za izraelsko državo, ki jih je uradna zahodna narativa doslej skrbno prikrivala, namreč dejstvo, da je Izrael država apartheida in genocida nad Palestinci.

Sedanja zahodna politična garnitura, ki ožigosa za antisemitizem vsako kritiko Izraela, bo odšla in prišli bodo novi politiki, ki bodo zrasli na valu ogorčenja zaradi politike Izraela, ki temelji na nasilju do Palestincev, zaradi katere Izrael ne sodi med demokratične države.

Vprašanje, ki se zastavi, je, kakšne so pravzaprav perspektive Izraela ob politiki, ki jo vodi. Lahko upa, da bo izvedel dokončen genocid nad Palestinci in zaživel v miru s sosedi v rasno in etnično očiščeni državi? Lahko odpravi apartheid in upa na sobivanje s Palestinci v eni državi?

Zdi se, da Izrael nima nobene zares ugodne možnosti zanj. V Izraelu živi nekaj več kot 7 milijonov Izraelcev in prav toliko Palestincev. Slednji imajo višjo rodnost in bodo v prihodnosti po vsej verjetnosti številčno presegli Izraelce.

Če bi Izrael odpravil apartheid, bi to de facto ne bila več država Izraelcev, saj bi morali oblast deliti s Palestinci. Druga možnost je izgon in ali poboj Palestincev. Tega pred očmi svetovne javnosti ne more izvesti. Tega ne bi mogle podpreti niti ZDA in Velika Britanija, ki sta najbolj zvesti podpornici Izraela.

Uničenja Hamasa, ki naj bi prineslo mir v Izrael, je iluzija. Tudi če bo Izraelu uspelo uničiti sedanje Hamasove borce, se bodo pojavili drugi ali druge podobne odporniške skupine, ker so Palestinci okupirani v lastni domovini in težnja po osvoboditvi jih bo vedno gnala v odpor zoper okupatorja.

Poleg tega visi nad Izraelom Damoklejev meč v obliki arabskih in drugih muslimanskih držav, katerih potrpljenje ima svoje meje in bodo lahko družno napadle Izrael.

Skratka, Izrael nima nobene zares dobre opcije za dosego trajnega miru. Isto seveda velja za Palestince. Tudi opcija dveh držav je v sedanjih razmerha težko izvedljiva, saj skoraj ni več območij, kjer bi živelo homogeno palestinsko prebivalstvo, ker so se Izraelci naselili vsepovsod.

Nobeden od vseh tistih, ki sedaj vehementno obsojajo Izrael, ni obsodil Hamasovega poboja civilistov na izraelskih tleh. Kakšna dvojna morala nekaterih.