"Naravne" nesreče in človeške katastrofe: nas država prepušča usodi in božji previdnosti?

Prvi vtis ob pogledu z razdalje treh kilometrov na poševni steber črnega dima, ki se je pred dobrimi desetimi dnevi naglo dvigal visoko v nebo nad Zalogom in zatemnil Novo mesto, je bil podoben ogromnem slapu, denimo na Niagari ali na Islandiji: kako majhen in nebogljen je človek ob hrumenju neustavljivih gmot.

Namesto v občudovanje narave pa se je ta prvi vtis spremenil v zgroženost nad posledicami človekovega neodgovornega ravnanja.

V naslednjih dneh se dim ni več dvigal tako visoko. Navodila okoliškim prebivalcem so bila zelo skopa: ne zadržujte se na prostem. K sreči je veter spreminjal smer, tako da je bilo za vsaj nekaj ur svežega zraka. Ponoči je rahlo pihalo proti Novemu mestu, zjutraj pa v nasprotno smer, proti Straži, in razneslo sivo smrdečo kopreno po dolini Krke navzgor.

Naravne nesreče in človeške katastrofe

Antični zgodovinar Polibij je sredi 2. stoletja pred Kristusom pisal razliki med naravnimi nesrečami, katerih vzrok izvira naravnost od bogov ali pa od usode, in človeškimi katastrofami, ki jih povzroča človek sam.

Za preprečevanje človeških katastrof je dejal, da se ljudje ne bi smeli obračati na bogove, ampak naj bi rajši sami popravili svoje ravnanje.

Kot primer je dal depopulacijo Grčije. Po njegovih navedbah se je v grških mestih v takrat zelo zmanjšalo število prebivalcev, čeprav ni bilo dolgotrajnih vojn ali resnejših epidemij.

Grki so se predali strastem po zabavi in denarju, niso se več želeli ženiti ali pa niso želeli vzrediti več kakor enega ali največ dva otroka, da so edinčku lahko nudili vse udobje.

Ko so se zato grška mesta praznila, Polibij ni videl nobenega smisla v obračanju na bogove ali vedeževalce, ampak naj bi Grki sami spremenili svoje ambicije, oziroma vsaj z zakonom poskrbeli za ohranitev novorojencev.

Prepuščeni usodi ali božji previdnosti?

Če se z avtom peljemo skozi Zalog in nas ustavi prometna policija, nam ne bo pustila naprej, dokler si ne pripnemo varnostnega pasu, in še kazen bomo morali plačati.

Naše pristojne službe nas namreč ne želijo prepustiti usodi ali božji previdnosti, temveč naše nevarno ravnanje spreminjajo tudi s prisilo.

Kako torej, da ob tako pohvalno dosledni skrbi za varnost in zdravje vsakega posameznika ni prav nihče odločno stopil še nekaj metrov vstran v ta nevarni zaloški obrat, ki je bil predobro znan inšpektorjem in okoljevarstvenikom ter že na prvi pogled ni ustrezal nikakršnim merilom?

Kako to, da pristojne službe niso poskrbele za varnost in zdravje nekaj deset tisoč ljudi? Menda nas niso kar prepustili usodi ali božji previdnosti?!

Medtem so v nekaj dneh in nočeh gasilci požrtvovalno opravili svoje delo, se nadihali strupov, ob tem pa še normalno hodili v službo.

Odlagališča v Zalogu menda ne bo več. Pristojne službe vnetno obljubljajo, da bodo podobne dogodke v prihodnje preprečili.

Polibij bi bil te vnetosti gotovo vesel, manj zadovoljen pa bi bil z našim (ne)reševanjem težav, ki zelo spominjajo na njegov opis depopulacije antične Grčije in so še precej bolj pretresljive od cele vrste nenavadno pogostih požarov odlagališč odpadkov.

Rotil bi nas, naj na sedanjo slovensko in evropsko porazno demografsko situacijo vendar ne gledamo kot na nekakšen naravni pojav, odvisen zgolj od usode ali božje previdnosti.