Ni popuščanja: vlada, ki bo oddelala mandat

Četrta vlada Janeza Janše je začela z delom. Kot je napovedal premier, si želi predvsem dolgočasnega mandata. S tem je ciljal na prepotreben mir pri delu, da bi bilo uresničevanje obljub iz koalicijske pogodbe lažje, brez nepotrebnega medijskega stampeda od prvega dne in brez histerije nevladnikov, ki bi javnost od prvega dne prepričevali, da je v državi nekaj narobe samo zato, ker je prišlo do menjave oblasti. Vsaj mediji so se ob prisegi 16. slovenske vlade nekoliko umirili, zavedajoč se, da je ministrska ekipa postavljena, stranke usklajene, koalicija trdna in vlada stabilna.

Ni si treba delati pretiranih utvar, da bo zatišje dolgo trajalo. Ko se bo ponudila prva priložnost iz napake ustvariti afero, ki bi lahko zamajala novo vlado, jo bodo pograbili z obema rokama. Vsaj nevladniki bodo zagotovo protestirali in poskušali ustvarjati kaos, ne nazadnje so po zadnjih štirih letih hibernacije spočiti in izdatno finančno okrepljeni, da gredo v boj. Vprašanje je, kako dolgo lahko traja njihov zalet in kako velik učinek ima.

Svet se je spremenil. Ne živimo več v časih zapiranja zaradi koronavirusa. Prebujenska ideologija zlasti med mladimi doživlja upor. Mladi se upirajo predominantni levičarski ideologiji, ki so jo s pomočjo medijev (pre)dolgo slikali kot edino pravo pot v prihodnost. Zagotovo bodo nevladnikom nekoliko pomagali sindikati, ki nasprotujejo interventnemu zakonu in bodo šli slejkoprej na ulice. Odpira se bitka na upravnem sodišču in nato morda na referendumu. A vsaka vlada je navzven videti šibka točno toliko, kot je krhka njena notranjost, sredica.

Pred šestimi leti so nasprotniki tretje Janševe vlade hitro uvideli, da se je v poslanski skupini SMC naselil strah pred posledicami sodelovanja z Janšo, da bo ob pritiskih slejkoprej razpadla. In da je moč Janeza Janše odvisna od tega, kakšne volje se zbudijo poslanci Desusa oziroma njihov vodja Franc Jurša.

Danes je situacija precej drugačna. Resni.ca je trden zunajkoalicijski partner, Zoran Stevanović se mestu predsednika državnega zbora ne bo odrekel zlahka. Orkestrirani napadi na njegovo poslansko skupino so njene člane poenotili, da so se glede izbire 'strani' odločili prav. Žaljivk tudi ne bodo zlahka pozabili. Demokrati so svoje mehkejše poslance nagradili s sekretarskimi mesti. V državni zbor prihajajo menjave, ki lažje dihajo z desno polovico pljuč. Alternative četrti Janševi vladi v resnici tudi ni: Robert Golob bi potreboval vsaj šest prestopov z desne na levo, kar se gotovo ne more zgoditi. Alternativa tej vladi so lahko le predčasne volitve, za katere pa ni nobenega interesa. In ga, če ne bo resnejših političnih pretresov, kot je bila nekoč akcija KPK, tudi ne bo. Četrta vlada Janeza Janše bo najbolj stabilna po njegovi prvi vladi med letoma 2004 in 2008, ki je bila sploh prva v samostojni državi, ki je mandat v nespremenjeni sestavi v celoti izpeljala do konca. Druga in tretja Janševa vlada sta bili kratki in kaotični. Ena v času svetovne gospodarske krize, druga v času svetovne zdravstvene krize. Obe s šibkimi, bogaboječimi partnerji, ki pritiska niso zdržali. Janša sam je bil bitko z mediji, zdi pa se, da bo tokrat tudi to nalogo prepustil drugim. V ospredje stopajo Zoran Stevanović, Jernej Vrtovec in Anže Logar. Zlasti prva dva delujeta odločno in prepričljivo ter v skladu z Janševim novim javnim sloganom: ni popuščanja.

Desnica se je tokrat odločila, da se ne bo samo branila, temveč da verjame ne le v svoje politično preživetje, temveč tudi končno zmago. Da nekaj dela prav. In da to lahko ljudem neposredno sporoči tudi sama. Brez vmesnih kanalov, osrednjih medijev, ki so jo leta blokirali. Zdi se, da so se tudi od dolgoletnega voditelja SDS njegovi mlajši politični sopotniki nekaj naučili. Da morajo hoditi po svoji poti, četudi drugi na glas kričijo, da ni prava. In zdi se, da je tudi Janša razumel, da mora pustiti svojim političnim sopotnikom dovolj prostora, da ob njem politično sobivajo, zorijo in se pripravljajo za nasledstvo na desnici.

Vrednostno smo dobili najbolj desno vlado v zgodovini samostojne države, ki ima priložnost dokončno zaključiti tranzicijo in vzpostaviti meritokracijo. Prve kadrovske poteze kažejo, da je začrtala pravo smer. Naj na tej poti, brez popuščanja, ostane.

(D255, 3)