Jenullov večer absurda: »Naj gori Izrael,« varnostniki pa naj gledajo v tla?

V Slovenijo je včeraj na dvodnevni obisk prispel izraelski zunanji minister Gideon Sa'ar – in z njim tudi varnostni protokoli, ki očitno presenečajo le še najbolj naivne. Izrael je namreč država, katere diplomati, veleposlaništva, športniki in uradne delegacije so zaradi desetletij terorističnih napadov in groženj med najbolj varovanimi na svetu.

Pred njegovim obiskom je bil napovedan večtisočglavi protest. Protestniki so se zbrali pred novim izraelskim veleposlaništvom, nato so se pomaknili še proti hotelu, kjer je potekal sprejem izraelske delegacije. Po Ljubljani je odmevalo »sionisti, teroristi« in »naj gori, naj gori Izrael«.

Potem se je zgodilo nekaj, kar je očitno osupnilo del slovenske aktivistične avantgarde, ki je takoj zagnala vik in krik, češ 'nekdo nas opazuje'. »Kdo je tisti striček v obleki?« se je med neposrednim prenosom protesta na Facebooku spraševal Jaša Jenull. Striček v obleki. Človek stoji sredi policistov in – predstavljajte si – 'nadzira situacijo'. Jenullu se je celo zazdelo, da možakar morda ni iz slovenskih varnostnih sil. »Zdaj se že sprašujem, ali ima slovenski potni list ali mogoče izraelskega,« je razmišljal na glas.

Malo pozneje je ponovno poudaril, da mu je gospod deloval kot »predstavnik kakšne tuje varnostne sile, ki je nadzoroval to situacijo«. No, kdo bi si mislil.

Izraelsko varovanje ni ljubiteljsko društvo

Kaj so protestniki pravzaprav pričakovali? Da bo izraelski zunanji minister Gideon Sa'ar prišel iz hotela v kratkih rokavih, varnostnike poslal na burek, nato pa se sam sprehodil skozi množico, ki kriči »naj gori Izrael«? Da bodo izraelske varnostne službe med obiskom enega najvišjih predstavnikov svoje države ugasnile telefone in iz spoštovanja do pravice do protesta gledale v tla? Saj niso mogli biti res tako naivni.

Izrael namreč ni eksotična državica, ki se je v Ljubljano prišla predstavit na turistični sejem. Izraelsko varovanje ni ljubiteljsko društvo. Šin Bet in izraelsko zunanje ministrstvo sta marca letos celo javno sporočila, da sta zaradi konkretnih groženj izraelskim predstavništvom in simbolom po svetu okrepila vidno in prikrito varovanje diplomatov, delegacij in predstavništev ter uvedla dodatne tehnološke zmogljivosti za spremljanje, zaznavanje in odkrivanje potencialnih groženj. Vse to v sodelovanju z lokalnimi varnostnimi organi.

Če je kdo iz dejstva, da varnostnik opazuje množico, skušal ustvariti afero, je problem prej v njegovem razumevanju besede 'varovanje' kot v ravnanju varnostnika.

Tudi slovenska policija na svoji spletni strani brez kakšne posebne skrivnostnosti pojasnjuje, da Urad za varovanje in zaščito izvaja preventivno, operativno, tehnično in fizično varovanje, varuje najvišje predstavnike tujih držav na obisku ter diplomatska predstavništva in njihove okoliše. Da, spremljali so situacijo. Seveda so jo. Če je kdo iz dejstva, da varnostnik opazuje množico, skušal ustvariti afero, je problem prej v njegovem razumevanju besede 'varovanje' kot v ravnanju varnostnika.

Antologija revolucionarnega absurda

Jenullov prenos je bil sicer prava mala antologija revolucionarnega absurda. Ko so se policisti nekoliko premaknili na desno, ga je zaskrbelo še to. »Meni to ni všeč, da se v desno premikajo,« je komentiral in dvakrat izrazil upanje, da premik vendarle »ni simboličen«. Zakaj, se je spraševal, ne bi šli policisti raje levo, saj je tudi tam prostor. Množica mladih deklet, na prvo oceno srednješolk, se je seveda ob tem krohotala, nato pa se spet pognala v krik: »Naj gori, naj gori Izrael!« Še dobro, da kateri od policistov ni dvignil desne roke, da bi si popravil čelado. Verjetno bi potrebovali parlamentarno preiskovalno komisijo, kdo točno mu je dal takšna navodila.

Manj zabavno postane, ko poslušamo, kaj se je vmes dogajalo okoli njega. Jenull je gledalcem zagotavljal, da na shodu »ni nikakršnega antisemitizma«. Govoril je o otrocih, starejših, invalidih, družinah. »Vsi različni, ampak vsi enotni v tem, da hočemo mir,« je pripovedoval. Mir, očitno. Samo država naj gori.

Izrael ni Benjamin Netanjahu

Tu se nehajmo pretvarjati, da so besede brez pomena. Kritizirati izraelsko vlado je legitimno. Kritizirati Netanjahuja je legitimno. Zahtevati drugačno politiko v Gazi je legitimno. Protestirati proti vojni je legitimno. »Naj gori Izrael,« pa ni kritika Netanjahujevega kabineta. Izrael ni Benjamin Netanjahu. Izrael je država in dom milijonov ljudi – Judov, Arabcev, kristjanov, sekularnih, vernih, levičarjev, desničarjev in tudi številnih ostrih nasprotnikov sedanje oblasti.

Zato bi bilo zanimivo vprašati izraelskega državljana, ki že leta živi v Sloveniji, kako sam razume poziv »naj gori Izrael«. Kot prefinjeno zunanjepolitično kritiko? Kot poziv k premirju? Kot izraz univerzalnega humanizma? Verjetno mu ni treba biti strokovnjak za politično semantiko. Še posebej pomenljiv je čas. Slovenija in Izrael sta diplomatske odnose vzpostavila 28. aprila 1992. Več kot 34 let pozneje je Izrael v Ljubljani odprl svoje prvo rezidenčno veleposlaništvo. Do letos je bila Slovenija pokrita z izraelskega veleposlaništva na Dunaju.

Zanimivo bi bilo vprašati izraelskega državljana, ki že leta živi v Sloveniji, kako sam razume poziv »naj gori Izrael«.

Za tukaj živeče Izraelce je odprtje veleposlaništva pomenilo nekaj povsem konkretnega: njihova država je po več kot treh desetletjih dobila stalno diplomatsko prisotnost v Sloveniji. In dobrodošlica? »Naj gori Izrael.« In začudenje, ker »striček v obleki« nadzoruje situacijo. Skoraj težko bi napisali boljšo satiro, če bi jo hoteli.

Kazenska ovadba proti zunanjemu ministru Sa'aru

A večer je ponudil še bolj grotesken obrat. Medtem ko so protestniki vzklikali »sionisti, teroristi,« je Jenull v svojem prenosu navdušeno razlagal o kazenski ovadbi, ki jo je proti izraelskemu zunanjemu ministru v Sloveniji vložila Fundacija Hind Radžab. Želel si je celo sodnika ali tožilca z dovolj »jajci«, ki bi izdal nalog za aretacijo Sa'ara in se s tem »zapisal v zgodovino«. Žaloval je, da se tokrat tak »junak« ni pojavil, nato pa upanje polagal v ljudi »na sodiščih, na upravnih enotah in tudi med policaji«, ki naj bi se aktivirali.

Toda kdo pravzaprav vodi organizacijo, katere pravno akcijo je Jenull tako navdušeno promoviral? Fundacija Hind Radžab je v Sloveniji 7. septembra proti Sa'aru kazensko ovadbo res vložila. Njen ustanovitelj in predsednik je libanonsko-belgijski aktivist Dyab Abou Jahjah. Njegova politična biografija je nekoliko bolj zanimiva od podobe običajnega bruseljsko-humanitarnega aktivista.

Abou Jahjah je že leta 2003 v intervjuju za New York Times priznal, da se je v mladosti pridružil Hezbolahovemu odporu proti Izraelu in opravil vojaško urjenje, na katerega je bil, kot je dejal, še vedno ponosen. Kasneje je javno slavil dolgoletnega voditelja Hezbolaha Hasana Nasralo in ga po smrti opisoval kot zgodovinskega voditelja odpora.

Tudi njegov odnos do Hamasa in 7. oktobra ni ravno zavit v diplomatski celofan. Na svoji spletni strani je po pokolu 7. oktobra Hamasove napadalce opisoval kot »palestinske borce odpora«, njihovo članstvo v Hamasu pa označil za drugotnega pomena. Zanikal je načrtovan oziroma sistematičen pokol ter velik del izraelskih civilnih žrtev pripisoval navzkrižnemu ognju. V svojih prejšnjih nastopih je razlagal, da se s Hamasom ideološko ne strinja, vendar ga podpira kot del »odpora«.

Tu je treba biti natančen. Hamas je danes na terorističnem seznamu Evropske unije v celoti. Prav tako kot vojaško krilo Hezbolaha in Ljudska fronta za osvoboditev Palestine.

Prijava shoda ni VIP-prepustnica

Ravno zato je včerajšnji prizor z ljubljanskih ulic še toliko bolj absurden. »Sionisti, teroristi!« vpije množica. Jenull medtem promovira ovadbo organizacije, ki jo vodi človek, ki je sam priznal vojaško urjenje pri Hezbolahu in je Hamasove napadalce javno branil kot del palestinskega »odpora«. Morda je beseda terorist tisti večer veljala samo v eno smer. Morda tudi varnost velja samo v eno smer.

»Sionisti, teroristi!« vpije množica. Jenull medtem promovira ovadbo organizacije, ki jo vodi človek, ki je sam priznal vojaško urjenje pri Hezbolahu.

Protestniki so se namreč želeli prebiti do prijavljene lokacije pri Ljubljanski borzi in Jenull je bil precej ogorčen, ker jim policija ni omogočila prehoda po načrtovani poti. Razlagal je, da je protest prijavljen in ustavno zaščiten, ravnanje policije pa označil za »nekorektno«. Nato je skoraj veselo razkril novo 'strategijo': če ne gre po eni strani, bodo šli okoli po drugi.

Seveda je pravica do mirnega protesta ustavno varovana. Toda prijava shoda ni VIP-prepustnica, s katero nekaj tisoč ljudi pridobi absolutno pravico, da se v vsakem trenutku premaknejo, kamorkoli želijo, ne glede na varovanje tujega ministra in diplomatske delegacije. Še manj, ko se množica namerno premakne proti hotelu, kjer poteka sprejem delegacije. Organizatorji so celo napovedovali, da bodo Sa'aru pokazali še »svoj sprejem«.

Po njihovih ocenah se je protesta udeležilo približno 5.000 ljudi. In potem naj varnostniki česa ne bi spremljali? Bi morali najprej počakati, da se množica približa varovani osebi, potem pa ugotavljati, ali je bila grožnja resna? Takšna varnostna doktrina bi morda zadovoljila ulično revolucionarno romantiko, resna država pa si je ne more privoščiti. Še najmanj Izrael.

Slovenski predreferendumski oder

Vmes je palestinski protest priročno postal še slovenski predvolilni oziroma referendumski oder. Jenull je z 'miru in Palestine' nenadoma preskočil na domačo oblast in poslušalcem naročal, naj na referendum spravijo »vse, vse, vse ljudi«, ker bo to oblast »res zabolelo«. Govoril je o »politični policiji«, »bogataškem zakonu«, gledalcem Facebookovega prenosa v živo pa dajal še navodila, kako se lahko aktivirajo v kampanjah Glasu ljudstva.

Palestina, Izrael, Janša, referendum, policija, desno, levo, striček v obleki – vse je šlo lepo v isti ideološki lonec. Morda je prav tu bistvo. Ni bilo najbolj nenavadno to, da je izraelsko varovanje spremljalo protest. To je normalno. Ni bilo nenavadno niti to, da je slovenska policija omejevala gibanje množice ob varovani tuji delegaciji. Tudi to je normalno.

Nenavadna je bila osuplost ljudi, ki so več ur kričali proti Izraelu, se skušali približati njegovi delegaciji, izraelskemu ministru napovedovali »svoj sprejem«, zahtevali zaprtje pravkar odprtega veleposlaništva in poslušali vzklike, naj Izrael gori – nato pa v človeku, ki je množico nekoliko bolj pozorno opazoval, videli skoraj dokaz neke mračne zarote.

Ne, dragi revolucionarji. 'Striček v obleki' vas morda ni gledal zato, ker ste tako pomembni. Morda vas je gledal zato, ker je bilo to njegovo delo. Glede na to, kaj se je okoli njega kričalo, bi bilo precej bolj neodgovorno, če vas ne bi.