Novi Plenković, stara HDZ

Na Hrvaškem se po par mesecih spet ponavlja identična politična zgodba. Predsednik najmočnejše desnosredinske HDZ trdi, da ima v parlamentu večino, dokazov pa ne predloži. Strankarski ljudje stvari ne komentirajo in ponavljajo za predsednikom, da imajo 76 glasov, kolikor znaša minimalna večina. Predstavljam si sicer, da znotraj stranke precej brbota, a na zunaj vsi trdno stojijo za svojim šefom.

Bahatost in ostrina - prvič

Tomislav Karamarko je bahato in vehementno napovedoval 76 glasov in slednjič na ta račun vso državo porinil v nove volitve. Zakockal je celo svojo politično usodo. In zrušil premierja, ki bi Hrvaško po mojem mnenju razvil v gospodarskega in političnega regionalnega tigra.

Njegov naslednik Andrej Plenković je v začetku kazal podobo umirjenega in bolj sredinskega politika. Na predčasnih volitvah je precej nepričakovano stranki prinesel še boljši rezultat. Čeprav sredinska stranka Most ni skrivala kritičnosti do napak HDZ, je Plenković vse to mirno požiral in ponavljal, da je Most njihov bodoči strateški zaveznik.

Svoj odmik od desnice je v nasprotju z voljo mnogih članov HDZ demonstriral tako, da je iz vlade vrgel ministra za kulturo Hasanbegovića in namesto njega postavil ministrico, ki je po volji levičarski kulturniški srenji.

Plenković v slogu neke stare HDZ lažje sodeluje s preračunljivim levičarjem kot s somišljenikom, ki mu več kot denar ali/in oblast pomenijo vrednote.

Bahatost in ostrina - drugič

Že nekaj tednov zatem, ko so vzpostavili trdno večino in reformno naravnano vlado, pa je Plenković pokazal svoj drugi obraz. Zelo podoben tistemu, ki ga je kazal Karamarko: oster, politično spreten, aroganten. In slednjič - hazarderski.

Na kocko je namreč postavil samo usodo vlade. Čeprav je bil manever, da je iz vlade vrgel ministre Mosta, dolgo načrtovan in dan prej prav neposredno napovedan, se je izkazalo, da gre za zelo tvegano potezo. Čeprav je zagotavljal, da ima 76 glasov, pa jih v resnici ni imel.

Plenković je stranko HDZ usmeril nazaj na dobro uhojeno pot Tudjmana in Sanaderja. Nacionalni interes, utišanje desničarjev in kristjanov, levičarska retorika in netransparentno kadrovanje. Demokrščanske vrednote so popolni senci iskanja koristi za stranko, njeno vodstvo, pa tudi osebne interese.

Na zunaj pa se to vidi, ker s stranko noče sodelovati prav nobena druga stranka, ne leve ne desna.

Pakt s hudičem

Edina možnost za preživetje aktualne vlade se kaže v paktu, ki naj bi ga po ocenah nekaterih analitikov Plenković sklenil že preden je tako nepričakovano razrešil ministre iz Mosta. Pakt s sovražnikom, levičarji, ki se bodo v zadnjem trenutku pokazali kot rešitelji politične stabilnosti in vstopili v sicer tako kritizirano vlado HDZ.

Malih levičarskih strank je v saboru več. Plenković pa v slogu neke stare HDZ lažje sodeluje s preračunljivim levičarjem kot s somišljenikom, ki mu več kot denar ali/in oblast pomenijo vrednote.

Pakt s hudičem se sicer lahko pokaže kot uspešen, posebej, če ga bo sklenil s kmečko stranko (HSS), ki je, kljub članstvu v Evropski ljudski stranki, del rdeče koalicije. Tako bo izgubljena ovčka nazaj v staji, hkrati pa mu nihče ne bo mogel oporekati, da paktira s hudičem.

V vladi Plenkoviću potem ne bo nihče več gledal pod prste in lahko se bo mirno zleknil v fotelj in zadremal do naslednjih volitev.