Odstop Keira Starmerja

Danes je Keir Starmer napovedal, da bo odstopil s položaja predsednika vlade. Ta korak se je napovedoval že dalj časa, predvsem zaradi pritiska v lastni stranki. Starmer je predsednik vlade, ki je napovedoval spremembe, prenovo britanske državne politike in novo laburistično smer, ki bo Veliko Britanijo ponovno postavila na svetovni zemljevid kot ekonomsko in diplomatsko silo. Starmerju ni uspelo nič od tega, uspelo pa mu je postati eden najmanj priljubljenih predsednikov vlad v moderni britanski zgodovini.

Starmerjev govor

Starmer je v čustvenem nagovoru sporočil, da bo odstopil kot predsednik vlade, ker ima rad Veliko Britanijo, zato je bilo razumeti, da se ne bo oklepal položaja in oblasti za vsako ceno. O odstopu je že obvestil kralja Karla III, na položaju pa bo ostal dokler laburisti ne najdejo zamenjave zanj. Poudaril je še, da bo podprl vsakega kandidata, ki ga bo nasledil in predal Britanijo v boljši kondiciji, kot je bila ta pred dvema letoma ko je prevzel oblast. Podpora pa je pomembna zato, da si bodo lahko laburisti zagotovili še en mandat vodenja vlade. Po odstopu s funkcije se bo posvetil soprogi Victoriji, ki je njegova največja podpora tako v dobrih kot v bolj viharnih časih ter otrokom.

Starmer je v čustvenem nagovoru sporočil, da bo odstopil kot predsednik vlade, ker ima rad Veliko Britanijo.

Revolt znotraj Laburistov

Po katastrofalnih volilnih rezultatih vmesnih volitev so postali pozivi za odstop Starmerja znotraj laburistične stranke vedno glasnejši. Ti so bili glasni sicer že prej, vendar je znotraj Starmerjevega kroga obstajalo upanje, da volilni rezultati vendarle ne bodo tako slabi. Po volitvah so se že tako nezadovoljnim članom laburistov pridružili novi, ki so zahtevali, da mora po izgubi ključnih volilnih okrajev na severu države Starmer odstopiti in položaj prepustiti drugačni politiki.

Po katastrofalnih volilnih rezultatih vmesnih volitev so postali pozivi za odstop Starmerja znotraj Laburistične stranke vedno glasnejši.

Laburisti so imeli relativno trdno podporo 37,6% od junija 2017, ko so prehiteli konzervativce, ter do prihoda Starmerja na položaj predsednika vlade julija 2024. Po tem datumu je podpora Laburistom v prostem padu, najnižjo točko pa je dosegla marca 2026 ko je obstala na 15,3%, kar je eden največjih padcev podpore v zgodovini Laburistične stranke. Z napovedmi o odstopu Starmerja se je ta nekoliko dvignila na 16,4%, kar je bil jasen znak laburističnim nasprotnikom Starmerja, da je prišel čas za zamenjavo, podobno pa je ugotovil sam Starmer.

Laburistom jemljejo glasove tako leve kot desne stranke

Razlog je podoben kot pri konzervativcih, manjše in bolj ekstremne stranke so začele prevzemati volivce, ki tipično oddajo glasove tradicionalnim strankam. Če so nekoč laburistom glasove odvzemali liberalci jih danes zeleni. Ti so namreč v dobrem letu povečali podporo s 13% na 28%, velik del na rovaš popularnosti laburistov. Toda to ni edina manjša stranka, ki jemlje glasove laburistom. ReformUK je še ena stranka, ki je 0,44% podporo leta 2024 prišla na 10% podporo leta 2025.

Če upoštevamo, da so v primerjavi z letom 2024 konzervativci izgubili le 2% podpore, potem lahko ugotovimo, da je šel del laburistične podpore k ReformUK.

Zakaj laburisti izgubljajo glasove

Laburistična stranka je tradicionalno predstavljala delavstvo, velik del javnega sektorja in sindikate. Tradicionalno so bili podporniki delavskih pravic in subvencionirane industrije, z leti pa se je ta baza radikalno zmanjšala. Zaprtje velikih industrij predvsem na severu ter programski cilji, ki niso več del tradicionalnega laburističnega programa, so del volivcev pregnali na desno ali sredino k liberalcem.

Laburisti so v svoj program vnesli del boja LGBTQ+, zagovarjanje trans moških in žensk, odprte meje, vnesli diskurz o rasizmu v vsako temo in prevzeli relativno aroganten odnos do svojih tradicionalnih belih volilcev. Tradicionalno kovinarji in delavci v ladjedelnicah niso bili del gejevskega ali trans establišmenta, povprečni valižanski rudar pa verjetno ne želi, da bi njegova hči po urah plavanja delila kopalnico z moškim, ki se preoblači v žensko.

Laburisti so začeli zagovarjati univerzitetne elite srednjega razreda in ne več delavskega razreda. Kako so reagirali tradicionalni volivci na prikrivanje posilstev predvsem belih mladoletnih deklic iz delavskega razreda, ki so jih zagrešile pakistanske tolpe, lahko vidimo v prelivanju glasov od laburistov k ReformUK.

Tradicionalno kovinarji in delavci v ladjedelnicah niso bili del gejevskega ali trans establišmenta, povprečni valižanski rudar pa verjetno ne želi, da bi njegova hči po urah plavanja delila kopalnico z moškim, ki se preoblači v žensko.

Tradicionalni beli volivci iz delavskega razreda so morali začeti tekmovati s cenejšo migracijo iz tretjega sveta, ki je bila privilegirana tudi pri pridobivanju socialnih pomoči brez urejenega statusa.

Migracija je spremenila volilno sestavo mest, kjer so delali tradicionalno beli volilci v tovarnah, danes pa so veliko takšnih mest poselili migranti iz tretjega sveta, ki volijo iz drugih razlogov. Če pred 30 leti Palestina in Izrael nista veljala za glavno temo volilne kampanje, se danes kopja lomijo na razpravah o Gazi, torej na temah, ki so jih migranti iz tretjega sveta prinesli v Veliko Britanijo.

Podobno je bilo ob protestih zaradi smrti Georga Floyda, ki z Veliko Britanijo ni imel ničesar, je pa v državo prinesel razgrajanje in vandalizem.

Prihod zelenih

Laburiste je zapustil velik del tradicionalnega delavstva, ki se jim zdi, da strank ne zagovarja več njihovih interesov. Danes bodo našli več skupnega z ReformUK, kot pa Laburisti. Po drugi strani pa je najbolj ekstremen del strankarskih volivcev prešel k zelenim. Zeleni so namreč prevzeli nišo, ki je radikalno anti-semitska in nasprotuje odločitvi Vrhovnega sodišča, ki predvideva le dva spola in zagotavlja ženskam, da moški preoblečeni v ženske ne smejo uporabljati njihovih toalet.

Njihova ekstremistična stališča v ekonomiji so bližje radikalnim marksistom iz sedemdesetih let 20. stoletja in so veliki podporniki demokratičnega socializma, nacionalizacije in redistribucije premoženja. Zavzemajo se za radikalno presekanje zavezniških vezi z ZDA in sankcije proti Izraelu, po drugi strani pa so veliki podporniki Kitajske komunistične partije, iranske teokratske elite in drugih avtoritarnih režimov. Te ideje niso del delavskega razreda in interesa, ampak izhajajo iz akademskih elit srednjega in višjega srednjega razreda.

Zakaj Britanija družbeno tone

Britanija je v očeh mnogih zatiranih prebivalcev sveta, tudi vzhodne Evrope, obstajala kot primer dobre demokratične prakse, liberalizma in svoboščin. Namesto, da bi Britanija v svoj sistem integrirala migracijo, je ta integrirala vase Britanijo. Namesto, da bi migranti ponosno vihteli britanske, angleške in škotske zastave, ker jim je ta sistem dal ravno tisto česar niso našli doma, danes gledamo palestinske, pakistanske in druge zastave ob raznih londonskih marših. Še huje, policija celo preganja tiste, ki izobesijo angleško ali britansko zastavo kot žaljivo migrantom.

Sodni sistem se je večkrat izkazal z bolj intenzivnim preganjanjem staroselcev kot migrantov za ista kazniva dejanja.

Sodni sistem se je večkrat izkazal z bolj intenzivnim preganjanjem staroselcev kot migrantov za ista kazniva dejanja. Po eni strani imamo skrajno levi segment populacije, ki je bil v večini radikaliziran skozi univerze in tudi pomočjo politike in si želi še bolj skrajne leve politike. Po drugi strani imamo zelo nezadovoljno staroselsko prebivalstvo, ki išče alternative daleč na desni. Če se bo to nadaljevalo, potem nihče več ne bo verjel v to kar naj bi Britanija predstavljala.

Kdo bo nasledil Starmerja – kandidati

• Andy Burnham: Analitiki dajejo veliko možnosti Andyju Burnhamu, nekdanjemu županu velikega Manchesterja, ki ga vidijo kot predstavnika novega mančesterizma, ki ga sam opisuje kot konec neoliberalizma. Za današnjo težko situacijo v industriji in naraščanju cen vidi kot posledico tečerizma in nasprotuje kakršnim koli nacionalizacijam. Zagovarja razvoj s socialnim prerazdeljevanjem in višjimi davki, ki bi direktno napajali lokalne skupnosti. Njegova ideja je mešanica socializma in demokratičnega socializma ter mešanico močnejših lokalnih skupnosti. Ravno ta segment opolnomočenja lokalnih skupnosti bi lahko vrnil nekaj glasov laburistom na severu. Njegov odnos do migracije je mešan, v preteklosti je namreč nasprotoval omejevanju ilegalnih migracij in zakonu o preverjanju najemodajalcev o statusu migrantov. Letos je omejevanje celo podprl.

• Wes Streeting: Eden izmed protikandidatov Burnhama je bil tudi Wes Streeting, ki je eden najbolj zmernih laburističnih kandidatov in bi lahko pobiral glasove tudi na desnici. On je velik nasprotnik ekstremistov med Laburisti, Jeremyja Corbyna je celo imenoval za človeka brez morale, zavzema se za davčno reformo, ki naj bi bila bolj naklonjena industriji, ampak bi prinesla dovolj tudi delavstvu. Podpira decentralizacijo in večje sodelovanje z EU. Nasprotuje promociji LGBTQ+ ideologiji v šolah, podprl je prepoved pohabljenja otrok z zaviralci pubertete in s hormonskimi terapijami za spremembo spola. Zagovorniki transvestitiskih gibanj so ga obtožili podpore Bayswater Support Group, ki podpira starše pri boju proti trans ideologijam in preprečevanju pohabljenja otrok z zaviralci pubertete. Streeting bi lahko s svojo zmernostjo pridobil več glasov na sredini in desnici, vendar je že sporočil, da ne bo kandidiral za predsednika vlade, ampak daje podporo Brunhamu.
• Angela Ryner: Ryner ima dolgo politično kariero in je že 'stara' dama v labursitični stranki. Samooklicana socialistka, ki ne 'špara' jezika če je treba koga verbalno napasti. Kolege iz konzervativne stranke v Britanskem parlamentu je oklicala za torijevski drek, homofobe, rasiste itd. Povedala je, da naj policija teroriste najprej strelja in šele potem sprašuje ter razbije vrata kriminalcev z namenom nadlegovanja. Gre za članico Laburističnih prijateljev Palestine in Bližnjega vzhoda, znana pa je potem, da sta s Kierom Starmerjem skupaj počepnila organizaciji Black Lives Matter po smrti Georga Floyda. Enako goreče podpira pravice trans skupnosti, čeprav je v preteklosti poudarila, da te naj ne bi omejevale pravice žensk. Izvolitev Rynerjeve bi verjetno predstavljala nadaljevanje Starmerjeve politike.
• Shabana Mahmood: Ministrica za notranje zadeve ima verjetno več možnosti proti Burnhamu kot pa Rynerjeva. Sama je bližje zmernemu delu laburistične stranke in ima dolgoletne izkušnje v politiki. Čeprav je podprla promocijo LGBTQ+ učenja v šolah pa je želela narediti izjemo za učence iz drugih religijskih okolij, kar je na noge dvignilo aktiviste. Sama je priznala, da nasprotuje napadom na tiste, ki nasprotujejo trans ideologiji, kot na primer J.K. Rowling, prav tako je podprla odločitev Vrhovnega sodišča glede interpretacije spolov. Bila je ena redkih v Starmerjevi vladi, ki je želela zaustaviti ilegalne migracije, prav tako pa je nasprotovala uvedbi evtanazije. Sicer je velika podpornica Palestine in ustanovitve njene države, ni pa želela podpisati nalogov za aretacijo izraelskih politikov po odločitvi Mednarodnega sodišča. Ena izmed njenih najbolj spornih odločitev je bila uveljavitev policijskega nadzora po vzoru Kitajske, kjer je povečala število vozil za prepoznavo obraza z 10 na 50.

EU in Velika Britanija

Ne glede na spore med EU in Veliko Britanijo pa ena drugo potrebujeta. Ekonomske in vojaške vezi so še vedno tako močne, da je sodelovanje nujno.

Britanska vojska je le še bleda senca nekdanjih oboroženih sil, zato je vse evropski načrt za močnejše oborožene sile in skupno diplomacijo za dosego skupnih interesov nujen. Zanašanje na ZDA je postalo tvegano, zato se lahko zanesemo le nase. Britanija zato ni ločena od Evrope, obe entiteti lahko dosežeta več s skupnim nastopom. Britanci potrebujejo vlado, ki se ne bo sramovala svoje zgodovine, ampak iz nje povzela tisto, kar je bilo dobro. Grožnja z vzhoda je resna, proti njej pa se lahko borimo le s skupnimi oboroženimi silami, skupno diplomacijo in močno ekonomijo.

Sredina v Veliki Britaniji se tanjša

Velika Britanija je stopila na pot italianizacije politike, kjer se predsedniki vlad menjavajo kot sezonski vozni red železnic. Razlogi so različni, ampak zelo očitni so spori med političnimi strankami že znotraj istega političnega pola. Tako kot sta Reform in UKIP razjedla strukturo konzervativcev, so zeleni razjedli strukturo laburistov. Tradicionalni stranki imata sovražne konkurente na istem političnem polu, zato iščeta notranje razloge za ošibitev strankarskih konkurentov, namesto da bi poskušali poiskati politično smer in program, ki bi dejansko prinesla boljše volilne rezultate.

Nezadovoljstvo prebivalstva z vodenjem države povzroča vedno večjo polarizacijo v državi, ki krepi manjše skrajne stranke na obeh polih. Takšna polarizacija lahko pelje vedno več Britancev stran od sredine in na politične okope, ki jih bodo vedno težje presegli.

Velika Britanija je stopila na pot italianizacije politike, kjer se predsedniki vlad menjavajo kot sezonski vozni red železnic.