Posilstvo na poti v Evropo razkriva pravno in integracijsko praznino

Migrantka, ki je bila na čolnu, ki je potoval proti Evropi, je prijavila skupinsko posilstvo. Njeno prijavo je po navedbah policije podprla tudi priča. Nato so bili trije moški aretirani in poslani v pripor. Vendar so bili po nekaj dneh izpuščeni in neobsojeni. Ker naj bi bilo domnevno dejanje storjeno v mednarodnih vodah, je Kanarsko tožilstvo presodilo, da Španija zanj po sedanji ureditvi nima pristojnosti. Javno ni znano, ali so osumljenci zaprosili oziroma bodo zaprosili za mednarodno zaščito. Kanarsko tožilstvo opozarja na luknjo v zakonodaji in zahteva spremembo zakonodaje.

Domnevni spolni napad naj bi se zgodil na migrantski poti proti Lanzarotu. Evropa ljudi sprejema v svoj pravni in družbeni prostor, vendar prehod čez njene meje še ne pomeni, da prišleki sprejmejo njena pravila in vrednote.

Pot proti Lanzarotu se je končala s smrtmi in prijavo skupinskega posilstva

Napihljiv čoln je izplul iz Tan-Tana na jugu Maroka proti Kanarskim otokom. Na morju so bili okrog pet dni. Na koncu poti jim je zmanjkalo vode. V torek, 15. septembra, ob 19.03 je center Salvamento Marítimo v Las Palmasu prejel klic s satelitskega terminala. Povezava je bila zelo slaba, klicatelj pa je govoril francosko. Čoln so locirali severovzhodno od Lanzarota na območju iskanja in reševanja, za katerega je odgovoren Maroko. Maroški reševalni center je najprej prevzel koordinacijo, nato pa zaradi pomanjkanja razpoložljivih sredstev zaprosil Španijo za pomoč.

Španska pomorska reševalna služba je proti čolnu poslala plovili Salvamar Al Nair in Salvamar Acrux. Reševanje se je začelo 16. septembra okoli 4.27 zjutraj, približno 131 kilometrov severovzhodno od Lanzarota. Ob prihodu reševalcev je bilo stanje na čolnu izredno slabo. Med približevanjem reševalnih plovil je več ljudi padlo v morje. Nekaj so jih rešili, iz vode pa so potegnili tudi tri trupla. Eden od preživelih je bil v kritičnem stanju in so ga s helikopterjem prepeljali v bolnišnico.

Po podatkih organizacije Caminando Fronteras naj bi iz Tan-Tana krenilo približno 82 ljudi. Salvamento Marítimo je sprva prav tako navajal 82 oseb, nato pa je končni seštevek popravil na 65 preživelih in tri umrle osebe. Preživeli so ob prihodu v pristanišče Arrecife povedali, da pogrešajo še deset ljudi. Organizacija Caminando Fronteras je na podlagi informacij njihovih družin ocenjevala, da bi lahko bilo pogrešanih celo štirinajst. Zato še ni povsem jasno, koliko ljudi je dejansko krenilo na pot in koliko jih je umrlo že pred prihodom reševalcev.

Med njimi je bila tudi ženska, ki je ob prihodu v Arrecife povedala, da jo je spolno napadlo več moških. Bila je v slabem zdravstvenem stanju in je potrebovala nujno pomoč. Pozneje jo je prevzela specializirana enota španske nacionalne policije za družino in ženske UFAM. Policija je začela iskati morebitne priče med ljudmi, ki so bili z njo na istem čolnu.

🚨JUST IN: Three migrants have been arrested after a woman reported being gang-raped on a small boat crossing.

• Spanish Police arrested men aged 21, 25 and 30 who arrived on an inflatable that reached Lanzarote after a coastguard rescue on 16 September.

• The woman told… pic.twitter.com/DJSSHijKBr

— The Mercian (@TheMercianNews) September 23, 2026

S pomočjo Frontexa so našli enega od potnikov, ki je policiji povedal, da je bil napadu priča. Po navedbah španske nacionalne policije je s svojo izjavo podprl prijavo ženske in se odločil sodelovati v preiskavi. Policija je identificirala tri moške, stare 21, 25 in 30 let. Dva sta državljana Malija, tretji Burkine Faso. Vsi trije so potovali na istem čolnu. Aretirali so jih zaradi suma skupinskega spolnega napada in jih privedli pred sodnika, ki je zanje odredil pripor.

Policija je že ob objavi aretacij navedla, da naj bi se spolni napad zgodil med plovbo v mednarodnih vodah. Kraj reševanja je bil približno 131 kilometrov od Kanarskih otokov. Čoln ni plul pod špansko zastavo, žrtev in osumljenci pa niso bili španski državljani in niso imeli običajnega prebivališča v Španiji.

Zato je po nekaj dneh Kanarsko tožilstvo samo predlagalo njihovo izpustitev. Presodilo je, da španska sodišča po sedanji zakonodaji za domnevno dejanje nimajo pristojnosti. Sodnik oddelka za nasilje nad ženskami v Arrecifu je vse tri izpustil. Vprašanje pristojnosti sodišča je kljub izpustitvi ostalo predmet nadaljnje pravne obravnave. Tožilstvo je zaradi tega španski parlament pozvalo k spremembi zakonodaje. Ena od tožilk, neposredno vključena v primer, je za EFE povedala, da se zaradi primera počutijo »nemočne«, saj imajo prijavo ženske in pričo, ki njeno pripoved podpira, država pa po presoji tožilstva po sedanji pravni ureditvi domnevnega dejanja ne more sodno obravnavati.

Pravna praznina, ki je odprla vrata svobodi

Izpustitev se ni zgodila zato, ker bi bilo ugotovljeno, da kaznivega dejanja ni bilo. Primer je vseboval prijavo ženske in izjavo priče, ki je njeno pripoved podprla. Kljub temu so bili trije moški izpuščeni, ker naj bi se dejanje zgodilo v mednarodnih vodah in je Kanarsko tožilstvo presodilo, da Španija zanj po sedanji zakonodaji nima pristojnosti. Medtem lahko Španija pod določenimi pogoji preganja ljudi, ki upravljajo migrantske čolne, tudi v mednarodnih vodah. Pravna ureditev omogoča pregon tihotapljenja ljudi in nekaterih posledic nevarnega upravljanja plovila. Če pa drug potnik na istem čolnu domnevno spolno napade žensko, taka pristojnost ni avtomatična.

V tem primeru so bili osumljenci tujci brez običajnega prebivališča v Španiji, tudi žrtev ni bila španska državljanka, niti plovilo ni bilo špansko. Tako je država lahko ljudi rešila, jih identificirala in aretirala, vendar po presoji Kanarskega tožilstva za pregon domnevnega kaznivega dejanja ni bilo španske sodne pristojnosti.

Za zdaj tudi ni javno znano, ali so bili po izpustitvi vključeni v postopek vračanja ali so zaprosili za mednarodno zaščito. Njihov nadaljnji migracijski status ostaja nepojasnjen.

Hudo kaznivo dejanje razkrije meje integracije

Integracija ne zajema samo jezika, dela in stanovanja. V trenutku, ko posameznik zagreši ali je resno osumljen hudega nasilnega kaznivega dejanja, postane to tudi vprašanje javne varnosti. Država takrat ne preverja več, ali se človek vključuje v družbo, ampak ali spoštuje njena temeljna pravila. Tu je razlika med formalnim vključevanjem in dejanskim sprejemanjem odgovornosti, ki jo življenje v novi državi zahteva.

Evropsko pravo to razliko že priznava. Mednarodna zaščita ni zamišljena kot varovalo pred posledicami hudega kriminala. Posameznika je mogoče v določenih okoliščinah izključiti iz zaščite, če obstajajo resni razlogi za sklep, da je storil hudo nepolitično kaznivo dejanje. Pri subsidiarni zaščiti je izključitev mogoča tudi zaradi hudega kaznivega dejanja oziroma nevarnosti za skupnost ali nacionalno varnost. Prav tako lahko obsodba zaradi posebej hudega kaznivega dejanja vpliva na njegov status. Sistem torej načeloma priznava, da zaščita posameznika in zaščita prebivalstva nista dve ločeni področji.

Težava nastane, ko kazenski sistem ne more ugotoviti odgovornosti. Takšen je primer z Lanzarota. Dodaten problem je odločba, da mora človek zapustiti državo. To ne pomeni, da dejansko odide. Leta 2025 je bilo v Evropski uniji izdanih skoraj 492.000 odločb državljanom tretjih držav, naj zapustijo ozemlje, dejansko pa je bilo v tretje države vrnjenih približno 135.000 ljudi. Razloga za razliko ni mogoče skrčiti na eno samo napako sistema. Na vračanje vplivajo identifikacija oseb, dokumentacija, sodelovanje držav izvora, azilni postopki, prevoz in prepoved vračanja v okolje, kjer bi človeku lahko grozila resna nevarnost. Kljub temu številke pokažejo, da pravna odločitev in njena dejanska izvršitev nista ista stvar.

V primeru z Lanzarota je položaj še bolj občutljiv. Dva osumljenca sta državljana Malija, katerega državljani imajo zaradi varnostnih razmer trenutno visoko stopnjo priznavanja mednarodne zaščite na prvi stopnji v EU+. To ne pomeni, da bi jo konkretna moška avtomatično dobila. Pomeni pa, da se država lahko znajde v položaju, ko mora istočasno presojati nevarnost vrnitve v državo izvora in morebitno nevarnost posameznika za ljudi v državi sprejema.

Slabost sistema se zato pokaže na povezavi med kazenskim pravom, azilom in postopki vračanja. Če ti trije deli ne delujejo skupaj, nastane prostor, v katerem je odgovornost nejasna, status posameznika pa nerazrešen. To ne škoduje samo žrtvam kaznivih dejanj. Slabi tudi zaupanje državljanov v pravni in migracijski sistem. Država mora biti enako jasna pri mejah. Posameznik, ki potrebuje zaščito, jo mora dobiti. Posameznik, ki zagreši hudo kaznivo dejanje, pa mora vedeti, da njegov status ne pomeni prostora brez odgovornosti. Če država te razlike ne zna pravno izvesti, problem ni več samo integracijski. Postane problem njene lastne sposobnosti zaščititi pravni red.