Britanske lokalne volitve – ali se obeta pokop Starmerja?

Britanski predsednik vlade Keir Starmer se že od začetka prevzema oblasti bori z izgubo popularnosti in kot kaže po napovedih, še ključnih volilnih okrajev. Če so Konzervativci pred prihodom Starmerja pogoltnili grenko pilulo nepriljubljenosti, se zdaj enako obeta Laburistom. V Veliki Britaniji pridobivajo stranke, ki so bile nekoč na margini političnega spektra, danes pa povečujejo število mest v lokalnih odborih in odstotke na državnih volitvah. Obe tradicionalni stranki, tako Laburisti kot Konzervativci, pa se ne znajo približati mladim volivcem, ki se vedno bolj oddaljujejo od sredine – na levo k Zelenim ali na desno k Reformistom.

Posledice Brexita

Starmer se je na oblast zavihtel v času popolne zmede in afer Konzervativcev kot kandidat mlade, sveže in moderne, torej tudi t. i. woke levice. Konzervativci, ki so z ihto pohiteli z referendumskim Brexitom in omogočili izstop že z navadno večino namesto ustavne večine, so državo potisnili v situacijo, kjer se dve tretjini prebivalstva strinja, da je bil Brexit napaka. Britanski izvoz v EU je upadel za 18%, kar naj bi sicer poskušali nadomestiti z novimi trgi, vendar jim je to uspelo le delno. Majhna podjetja se ubadajo z višanjem carinskih stroškov zaradi uvoza iz EU, pomanjkanjem delovne sile in nižanjem investicij za 13%. Povišal se je le storitveni sektor, ki bi bil sicer višji, če bi ostali v EU.

Konzervativci izgubijo volitve

Konzervativci so se morali po odhodu iz EU soočiti z ekonomskimi posledicami, na katere niso imeli odgovorov. Theresa May, Boris Johnson, Liz Truss in Rishi Sunak so se kot po tekočem traku izmenjavali na mestu predsednikov vlad in ustvarjali iz britanske vlade vedno več škandalov in zmede. Veliko konzervativnih volivcev je pričakovalo, da bo Velika Britanija stopila na pot nekdanje slave, končalo pa se je z nezadovoljstvom tako levih kot desnih volivcev. Johnson je igral malo levo malo desno usmeritev, saj je bil takrat njegov proti-kandidat levičarski ekstremist Jeremy Corbyn, ki je veliko glasov z levice potisnil v naročje Konzervativcev.

Velik del judovske skupnosti, ki je tradicionalno glasoval za Laburiste, je zaradi Corbynovega zagrizenega anti-semitizma in podpore islamističnim ter celo terorističnim organizacijam, dal glasove v podporo Konzervativcem. Toda Laburistom je postalo jasno, da je Corbynov ekstremizem tista hiba stranke, ki jim jemlje glasove. Na nezadovoljstvo ekstremnega dela stranke je Corbyn odšel, na čelo pa se je zavihtel Starmer, ki sicer nima tako ekstremističnih stališč kot Corbyn, vendar izhaja iz relativno radikalnega dela Laburistov, bil je na primer član organizacije Haldenovi socialistični odvetniki. Konzervativci so medtem izgubljali glasove, ki so se usmerjali k drugim strankam na desni, kot na primer populistični stranki Reform UK.

Ne smemo namreč pozabiti, da je ravno pod Konzervativno stranko močno upadla migracija iz EU, nadomestila pa jo je množična migracija iz tretjega sveta. Če so volivci na desni prej bentili nad poljskimi migranti, so te zdaj nadomestili Afganistanci, Pakistanci, Eritrejci in drugi, ki so kulturno od 'britanskosti' bistveno dlje od Poljakov. Če je leta 2016 v Britanijo prišlo 82 tisoč migrantov iz tretjega sveta, je ta številka leta 2022 poskočila na 640 tisoč na leto. Od leta 2021 število EU migrantov upada, državo je namreč zapustilo tudi do 100 tisoč migrantov na leto, medtem ko se migracije iz tretjega sveta gibajo okoli 700 tisoč na leto. Glasovi drugim strankam na desni so bili tako rekoč zagotovljeni.

Starmerjev mandat

Laburisti so imeli veliko upanja s Starmerjem, vendar je bil on mandatar, ki je zagotovil izjemno polariziranost v državi, kjer se ekstrem na levi in desni še povečuje. Starmer je takoj začel deliti bonbončke sindikatom, toda po drugi strani je ukinil nadomestila za zimsko ogrevanje kot posledico nespametnih odločitev zelenega prehoda, ki je rekordno povečal cene energije. Nato je kot protiutež povišal minimalno plačo in sprejel novo delavsko zakonodajo, ki bo zaposlovanje še bolj zapletla, dal več denarja za šolstvo, zdravstvo itd., vendar je po drugi strani z masovnim uvozom migracij iz tretjega sveta znižal ceno delavstvu.

V zunanji politiki koleba malo med EU in malo med ZDA, dejansko pa se je najbolj približal Kitajski. Zelo redko se je v preteklosti dogajalo, da bi kakšen predsednik britanske vlade državi, ki deluje sovražno, vsaj kar se tiče vohunjenja, dal na voljo ambasado, ki je locirana poleg najpomembnejših podzemnih kablov, ki povezujejo od finančnih institucij v Cityju do vladnih obveščevalnih agencij. Prav tako se je odločil, da svoji dolgoletni partnerici ZDA ne bo pomagal pri boju proti nevarnosti, ki jo predstavlja iranska teokracija, ni imel pa nobenega zadržka podariti otočje Chagos mali otoški državi Mavricij, ki je praktično kolonija Kitajske. Torej so ogrozili bazo, ki jo imajo skupaj z ZDA in je ena najpomembnejših baz v Pacifiku.

Afere – migracije, posilstva, Epstein

Čeprav so Stamerjevi volivci pričakovali ponovno približevanje k EU trgom, ta ni želel uradno začeti ponovnega približevanja, saj so bile ocene posledic konfliktne, prav tako pa ni želel odpreti vprašanja EU med volivci in tako ponovno poralizirati državo. Toda posledice masovne migracije iz tretjega sveta so vidne ne le v spremembi angleških mest, kjer v določenih delih Londona ali Birmighama samooklicane moralne policije nadlegujejo nezakrite ženske, ampak tudi v odnosu do rasti kriminala.

Velika Britanija je postala ena najbolj nevarnih za ženske v zahodnem svetu, kjer je rast posilstev iz skoraj 13 tisoč leta 2002 poskočila na več kot 74 tisoč leta 2025. Posilstva so v eni dekadi poskočila za 73%, medtem ko se je procesni čas povečal za 67%. Kar je Starmerja najbolj udarilo – Laburisti so pod preprogo pometli posiljevalske afere pakistanskih tolp, kjer so lokalni člani Laburistov vedeli za posilstva, ampak so jih skupaj s pomočjo policije in lokalnih odborov prikrivali. Vsakogar, ki je želel množična posilstva razkriti, pa so razglasili za rasista in homofoba, navkljub temu, da je bilo le v Rotherhamu posiljenih več kot 1400 deklic. Starmer je sicer obljubil preiskavo, vendar mnogo prepozno, kajti marsikateri tradicionalni volivec mu je zameril neodzivnost.

Starmer je leta 2024 podprl Petra Mandelsona za veleposlanika v ZDA. Mendelson je bil svetovalec nekdanjega premierja Tonyja Blaira, član britanskega parlamenta, evropski komisar za trgovino, vendar je bil primoran odstopiti zaradi sporov znotraj takratne Komisije, ki so se tikali Lizbonske pogodbe in kmetijstva. Toda Mandelson je bil velik prijatelj Jeffreya Epsteina in zato tiktakajoča bomba vsakega premierja. Kaj je bilo Starmerju, da ga je imenoval za veleposlanika navkljub temu, da so britanske obveščevalne službe skoraj zagotovo podale informacije o njegovem poznanstvu z Epsteinom? Kar je bilo še huje – Mandelson je nadaljeval aktivno prijateljstvo z Epsteinom tudi po letu 2008, ko je bil ta obsojen zlorabe mladoletnic.

Nepriljubljenost Starmerja

Starmer se sooča z visoko nepriljubljenostjo že praktično od začetka nastopa mandata. Z njegovim vodenjem vlade je zadovoljnih le 13% britanskih volivcev in je eden najmanj priljubljenih predsednikov vlade v britanski zgodovini. Časnik The Times je februarja 2026 izvedel anketo, kjer so volivce povprašali, kateri premier je bolj umazan in vulgaren; Boris Johnson ali Kier Starmer. Za Starmerja se je odločilo kar 51% vprašanih, kar je dovolj povedno.

Verjetno je afera z Mandelsonom Starmerju najbolj škodila, njegova nepriljubljenost pa se zaradi njegovih nerodnih izjav le še povečuje. Zaradi njegovih povezav z Mandelsonom so klici za odstop Starmerja v Laburistični stranki vedno močnejši, veliko pa jih je upalo, da bo odstopil še pred lokalnimi volitvami, kar bi prineslo več glasov. Če je Starmerju njegov odnos do vojne v Iranu prinesel nekaj točk v lastni stranki, jih je Mandelson odnesel še več.

Test za Laburistično stranko

Če so bile lokalne volitve leta 2024 test za Konzervativce, pa so letošnje lokalne volitve test za Laburiste. Če je bilo Starmerjevo veselje izjemno na zadnjih volitvah, mu bo na trenutnih volitvah največje težave delal Zack Polanski iz Zelenih. Glasovalo se bo za 5000 prostih lokalnih sedežev po Veliki Britaniji, kar je praktično tretjina vseh. Laburisti tokrat ne trepetajo pred Konzervativci, ki jim letos ne bodo jemali glasov, izgubljali jih bodo predvsem proti Zelenim, ki so medse privabili velik del ekstremistične levice, ki je v Laburistični stranki podpirala Corbyna in bila z njegovim odhodom nezadovoljna. Nekateri analitiki napovedujejo, da bodo Laburisti izgubili polovico od 2500 sedežev, ki jih imajo sedaj.

Koliko bo Zelenim uspelo pridobiti glasov, še ni jasno, saj so mešanica levega ekstremizma in populizma. Gre za stranko, ki istočasno kandidira islamistične kandidate s programom šeriatskega prava in transvestitske kandidate, ki se zavzemajo za uporabo dekliških garderob. Gre za skrajni populizem Zelenih, ki je medse povabil največje britanske ekstreme z mešanico obljub socializma in zelenega utopizma. Gre za stranko, ki nima zavor pri poskusu uničenja tovarne in podpori najbolj akutnega anti-semitizma, idej o zaprtju industrije in izgonu bogatih, javne podpore terorističnim organizacijam in bratenjem z ekstremnimi islamisti, ki jih nikoli ne bi tolerirali niti v Savdski Arabiji. Toda Zeleni so našli recept – dvorjenje nezadovoljnim odpadnikom iz Laburistične stranke, eko utopistom, islamistom in vsem volivcem, ki so nezadovoljni z visokimi cenami energentov in hrane.

Reform UK je test za Konzervativce, Laburiste in Zelene

Konzervativna stranka se je medtem nekoliko bolj premaknila v tradicionalni okvir, ki ga načeloma predstavljajo. Voditeljica stranke Kemi Badenoch je verjetno prva torijevka po dolgem času, ki je obudila tradicije Thacherizma in poizkuša stranko vrniti k njenim tradicionalnim vrednotam. Leta konzervativnega premika v levo, kjer so pod različnimi vladami podpirali naraščajoče migracije, izjemno drag zeleni prehod, molčali ob raznih 'woke' situacijah ter nenazadnje nesmiselno rinili v Brexit, čeprav je ta več glasov prinesel Farageu, kot pa Konzervativcem. Bandenoch je sicer na pravi poti, vendar bo gradnja in vrnitev Konzervativne stranke preseglo en mandat, saj je bila škoda v preteklosti že narejena.

Populistična stranka Reform UK je Konzervativcem ukradla največ glasov, medtem ko ni prevzela nobene odgovornosti za Brexit. Farage, ki je bil eden največjih zagovornikov izstopa iz EU, je tudi največji zmagovalec britanskih glasov na desni. Konzervativci so s skepso šli na referendum za Brexit in kasneje požrli večino negativnih posledic, za katere so jih krivili volilvi. Faragev populizem je podoben Zelenim, le da z desne strani, kako pa se bo obnesel na bolj odgovornih funkcijah, oziroma kako bi vodil vlado, pa je še nemogoče napovedati. Toda Reform UK ne bo le jemal glasove Konzervativcem, ampak tudi nezadovoljnim Laburistom in tudi Zelenim, recimo judovski skupnosti, ki se je množično začela obračati stran od levice.

Ali lahko pričakujemo novo podobo britanske politike

Najbolj se bo spremenila politična krajina Velike Britanije, kjer ne dominirata več dve veliki stranki, ampak v širšo politično sliko prihaja večja pluralnost. Toda v tej sliki se izrisujejo ekstremi, ki sta jih obe večjih stranki nekoč puščali na skrajnih marginah javnega političnega življenja.

Tokrat si lahko obetamo bistveno več ekstremizma tako na levi kot na desni strani. Kaj bo to pomenilo za radikalizacijo političnih polov v Veliki Britaniji in ali bo to vplivalo na nacionalno razklanost, kot se je to zgodilo v ZDA, bomo videli. Če pa v to zmes dodamo še nacionalistične stranke, kot na primer valežansko Plaid Cymru ali severno irsko Sinn Fein, potem se obeta britanski politični sceni dosti bolj burno politično obdobje. Prvič pa se bodo soočali s koalicijskimi krizami kot jih poznamo v Sloveniji, kjer lahko majhne strančice spreminjajo politične krajine brez volilne odgovornosti.