Politično (ne)korektno: na FDV s križcem okrog vratu

Ko sem še kot brucka poslušala predavanja profesorja, ki je pred leti svoje študente pošiljal v cerkve poslušat, kaj duhovniki pridigajo, nam je ta isti profesor v branje posmehljivo priporočal Družino, češ, da se iz nje lahko marsikaj naučimo. V enem naslednjih predavanj je glasno razlagal, da bi, brez kakšnih posebnih argumentov, prepovedal nošenje verskih simbolov v javnih ustanovah, jaz pa sem bila tedaj edina študentka v ogromni predavalnici s križcem za vratom.

FDV mi je ogromno dal, sem pa tekom let marsikje postala redek izotop; če srečam duhovnika ali redovnico in povem, kje študiram, pogosto pripomnijo kaj v smislu, da sem tako ali tako že pogubljena, na faksu se pa tudi ljudem, ki sicer vidijo, da znaš razmišljat in nimaš »spranih možganov«, zdiš vsaj malo čuden, ker »kdo pa danes še verjame v pravljice?«.

Nenavadno sicer res je, da ti isti ljudje veliko bolj spoštujejo druga verstva, na primer muslimane, poučujejo o antropološki enakovrednosti kultur in religij vsega sveta, zagovarjajo svobodo vesti, besede in veroizpovedi – če le ni katoliška.

Nestrpni akademiki

Nikakor to ni edini faks, kjer je v sklopu nekaterih predmetov – nikakor ne gre posploševati - nestrpen do Cerkve, njenih naukov, obredov, pripadnikov ... Žal imajo za to včasih povsem legitimne razloge, saj so tudi med vernimi izjemno nestrpni in nasilni ljudje, a med akademiki so tudi mnogi, ki jih krčanska vera strašansko moti iz različnih notranjih vzgibov.

In ker imajo moč akademske avtoritete, jo zlorabljajo za javno izživljanje nad drugače mislečimi in sejanje nestrpnosti med svoje študente, vse v imenu spoštovanja različnosti – saj prav Cerkvi očitajo enoumje, nestrpnost in nespoštovanje drugače mislečih.

Moti jih cerkveno zvonenje, moti jih molitev, motijo jih križi, moti jih blagoslov, moti jih, da je med njimi nekdo njim moteče vere, celo ustava, ki vernim daje svobodo vere, jih moti – na univerzi, kraju učenosti, razsvetljenstva in svobode.

Nenavadno sicer res je, da ti isti ljudje veliko bolj spoštujejo druga verstva, na primer muslimane, poučujejo o antropološki enakovrednosti kultur in religij vsega sveta, zagovarjajo svobodo vesti, besede in veroizpovedi – če le ni katoliška.

Ko "politično korektnim" zmanjka politične korektnosti

Pri pljuvanju čez kristjane nihče nikoli ni bil politično korekten, pa tudi danes ni. Lahko je predvolilna poteza prijaviti blagoslov osnovne šole. Ko pa je župnija isti šoli posodila svoje prostore, da je v njih potekal pouk, pa ni bilo ministrice, ki bi v tem videla vmešavanje Cerkve v šolstvo, ki je bojda ideološko nevtralno – približno toliko kolikor je bilo v komunizmu.

In prav enako ignorantsko kot je bilo v komunizmu, je s fotografije cerkve odstraniti križ in jo dalje tržiti kot cerkev, oz. kot turistično znamenitost, nikakor pa sakralni objekt. Nič več ni sveto.

Množica zahodnoevropskih držav, ki imajo Sloveniji soroden sistem ločitve cerkve od države, verouk prepoznava kot nujen del šolskega kurikuluma, saj se zavedajo, da ima njihova kultura korenine tudi v veri, verska izobrazba pa je šteta kot neprecenljiva. V Sloveniji sicer opažamo, da so dijaki katoliških šol nadpovprečno uspešni na maturi, tekmovanjih iz znanj na najrazličnejši področjih in tudi kasneje v življenju izjemno uspešni, pa še vedno ne znamo sešteti 1 in 1.

A v Sloveniji veje nekakšen trohnel duh zatiranja vsega, kar vsaj malo diši po Cerkvi, mediji pa vsak najmanjši spodrsljaj na napačni srani spremenijo v slona. Taktirka utišanja motečih je že dlje časa sistemska anomalija naše države, pokoren molk na drugi strani prav tako.

Ko si boste pa tudi molčeči in "vseeno mi je" in "itak je prepozno" upali glasno povedati, kaj zares verjamete, kaj hočete in česa ne, boste najverjetneje ugotovili, da nikakor niste ne čudni, ne sami in nikakor maloštevilni, temveč - močni. Sreča je na strani pogumnih.