Pomoč staršev ali vprašanje dvojine

Dvojina je resnično dragocena posebnost našega jezika in največkrat je lepo videti njeno uporabo. So pa trenutki, ko ob dvojini zastrižem z ušesi in me resnično zmoti. Takšen trenutek se mi kar pogosto zgodi na sestankih s starši otrok s težavami. Predvsem z učnimi težavami. Govorim o stavkih, kot so »Veliko sva se učila«, »Se bova pripravila«, »Kaj naj še narediva?«. Ne spomnim se, da bi to različico dvojine slišala od očetov. Kadar oče reče, da sta z otrokom nekaj počela v dvojini, gre navadno za aktivnosti, ki dejansko so dvojina.

Ne dvomim, da mama, ki vse popoldneve namenja šolskemu delu svojega otroka, ne misli resno z učenjem. Zadeva je zelo resna in navadno tudi izredno naporna. Bolj zanimivo je vprašanje, ali je potrebna in ali je res koristna. Ker pri uporabi učne dvojine ne gre za to, da se je sedmošolec Tine v sredo cel popoldan učil matematiko, mama pa je bila v bližini za morebitna vprašanja in vsake toliko časa preverila, kako napredujeta učenje in opravljanje vaj. Kadar se otroci učijo, kot sem opisala, ne slišim uporabe dvojine. Kar je logično, saj je ni. Otrok se uči, opravlja svoje delo in zadolžitev, starš pa je nekje v bližini, malo spodbuja, malo nadzoruje in se veseli časa, ko niti to ne bo več potrebno.

Učna dvojina pa je nekaj popolnoma drugega. Skoraj vedno gre za to, da starš prevzema visoko stopnjo odgovornosti in truda za učni proces. Pogosto otroku tudi razlaga snov, se z njim redno, praktično vsak dan uči ter se z uspehom ali neuspehom močno identificira. Starš, ki se je znašel v takšni dvojini, reče, da »sva končno pisala pozitivno« ali da »nama danes ni šlo«. V takšnem primeru gre za nekaj čisto posebnega, kar presega običajno pomoč staršev v učnem procesu.

Pri učni dvojini gre skoraj vedno za to, da starš prevzema visoko stopnjo odgovornosti in truda za učni proces.

(Po)moč

Mogoče bi opredelila še pojem pomoči. Načeloma gre za to, da tisti, ki lahko nekaj naredi, ki zmore, z različnimi dejanji poskrbi, da tudi tisti, ki sam ne bi zmogel opraviti nečesa, s pomočjo drugega opravilo izvede. Prav ganljivo je bilo spremljati, kako so se kolegice s področja socialnega dela leta trudile oplemenititi pojem pomoči. Da ne gre za to, da nekaj naredimo namesto drugega ali zanj. Gre tudi za to ali predvsem za to, da damo drugemu moč, da bo nalogo opravil sam. Torej nekakšna (po)moč. Nekako v smislu, da drugemu res pomagamo s tem, da ga naučimo loviti ribe, in ne tako, da mu ribo preprosto damo na krožnik. Res je sicer, da je včasih fino dobiti ribo kar na krožnik, brez vsega truda, ki pritiče lovljenju, čiščenju in pečenju, a hkrati ni zadoščenja ob zavedanju, da zmoremo, in dostojanstva ob skrbi zase. In mogoče še za koga drugega. Ko opravimo delo za drugega, ga na nek način mogoče res tudi »pocrkljamo«, ne vem pa, ali to res velja tudi v primeru, ko namesto otroka pripravimo projekcijo za govorni nastop. Saj je udobno, če nečesa ni treba narediti, hkrati pa to vseeno pomeni podpiranje lenobe, neznanja in še laganja. Otrok mora namreč učitelju lagati, da je nalogo naredil sam.

Sodelavca

Posebej zanimiva postane dvojina v primerih, ko starši menijo, da brez njihovega sodelovanja, angažmaja otrok naloge sploh ne bi opravil. Niti ni ključno, ali zato, ker ne zna, ne zmore ali noče. V tem primeru pa gre realno za dvojino, za skupinsko delo. Otrok in starš sta tim, sodelavca, ki skupaj opravljata določeno nalogo, zadolžitev. Težava je le v tem, da v redovalnici ni dvojine, vedno je zapisano le eno ime. Otrokovo.

Šola ni namenjena staršem. V osnovni šoli imamo celo starostno omejitev, starejši od le-te opravljajo izobraževanje v drugih ustanovah. Odrasli ne sedijo v šolskih klopeh, ne sodelujejo v učnem procesu. Vedno znova me preseneti, ko vidim starše, ki se popolnoma zavestno odločijo, da bodo partnersko sodelovali v izobraževalnem procesu svojih otrok. Včasih je težko razumeti, da se odrasel človek, ki je svojo šolo, vsaj osnovno, že končal, odloči, da bo ponovil snov za snovjo in mnoge popoldneve namenil učenju z otrokom. Včasih je težko razumeti, ali ti starši resnično nimajo drugega dela ali nočejo delati, kar naj bi sicer. Poskrbeti za druge družinske člane, se družiti z zakoncem, recimo z možem, imeti kakšen hobi, se mogoče izobraževati, rekreirati ali preprosto početi nič. Morda gre včasih res za tako hudo pomanjkanje idej in motivacije za svoje življenje, da se kakšen starš odloči, da bo popoldanski čas namenil šolskemu delu svojih otrok. Ne otroku, saj ne gre za druženje z otrokom; čas je namenjen učenju in poučevanju otroka.

Starši omenjene učne dvojine pogosto rečejo, da brez njihovega dela za šolo otrok ne bi bil tako uspešen ali sploh ne bi bil uspešen. To je verjetno res, saj resnično uspešni in zelo uspešni učenci navadno skrbijo za svoje šolsko delo sami. Starše zelo uspešnih otrok navadno v šoli vidimo bolj redko in mnogi sploh ne vedo, katero učno vsebino predelujejo otroci, zgodilo se je že, da se je kakšen starš zelo uspešnega učenca celo malo zmedel glede tega, kateri razred otrok sploh obiskuje.

Včasih je težko razumeti, da se odrasel človek, ki je svojo šolo, vsaj osnovno, že končal, odloči, da bo ponovil snov za snovjo in mnoge popoldneve namenil učenju z otrokom.

Delovne navade

Starši otrok, ki se učijo v dvojini, imajo pogosto realno težavo zaradi nizke uspešnosti svojih otrok. Ali celo neuspešnosti. Imajo pa tudi resno pomanjkanje domišljije, ki bi jih vodila k iskanju možnih reakcij na otrokovo neuspešnost. Za začetek bi bilo koristno, da bi otroka res pogledali, slišali, spoznali. Doumeli, kaj je razlog, da ne gre. So mogoče res sposobnosti tako nizke, da kljub trudu v šoli otrok ne more slediti učnim ciljem? Da poštevanka preprosto ne gre? Ali pa je razlog v ležernosti, lenobi, ko otrok nima vzpostavljenih niti osnovnih delovnih navad in sam, brez individualnega spodbujevalca, priganjalca, preprosto ne naredi stvari, ki mu niso všeč? V tem primeru bi bilo verjetno bolj modro, da bi se prizadeven starš dvojine resno zavzel za otrokovo vzgojo, ga vodil k pridobivanju delovnih navad, ki bi otroku koristile tudi nasploh v življenju.

Med otroki, ki se cele popoldneve učijo v dvojini s staršem, vidim tudi mnogo otrok, ki v šoli ne delajo veliko. Začelo se je z »Ne da se mi zapisati!« in »Saj bom potem«, nadaljevalo z obvestili šole staršem, da otroci v šoli ne delajo, včasih zato, ker res ne vedo, kako bi, pogosteje pa, ker se jim ne ljubi ali pa imajo preprosto preveč drugega dela kot uporabljati zvezke in pisala. Na primer ozirati se naokoli, kaj počnejo drugi, iskati družabnika za klepetanje, pošiljati listke naokoli ali se preprosto izgubljati v svojih mislih. Tudi vse omenjeno zahteva drugačen starševski in učiteljski pristop kot opraviti šolsko delo doma. Tudi zato, ker otroci hitro ugotovijo, da če bodo res morali doma vse še enkrat narediti, res nima smisla, da isto snov predelujejo v šoli. Tako se namreč krog sklene, otrok naredi v šoli vedno manj, starš doma pa je obremenjen vedno bolj.

Otroci hitro ugotovijo, da če bodo morali doma vse še enkrat narediti, res nima smisla, da isto snov predelujejo v šoli. Tako se krog sklene.

Nagrade in kazni

Da se razumeti, da starše skrbi šolski neuspeh otrok. Mnoge starše skrbi in strategije, ki jih v šoli opazimo, so zelo različne. Marsikatera je celo uspešna. Nekateri obljubljajo nagrade za dobro spričevalo ali zanimiv nabor kazni, če ne bo, kot bi moralo biti. Od novih adidask pa do prisilne celopoletne telefonske abstinence. Spomnim se osmošolca, ki ga starši niso prijavili na popravni izpit junija, da se je celo poletje »cmaril« in učil pri babici v neki »zabačeni« vasi v Hercegovini. Seveda popravnega izpita ni imel nikoli več. Poznam tudi mladega podjetnika, katerega poslovna pot se je začela s »plačevanjem« za ocene. Prepoznal je možnost in si z odličnimi ocenami nabral malo premoženje, kupil nekaj kokoši, sam postavil kokošnjak in naslednje leto služil še s prodajo jajc. V bistvu jih je dal za prispevek. Ki je bil dosledno višji kot v trgovini. Danes, le nekaj let kasneje, je resnično uspešen podjetnik z nepredstavljivimi dohodki za učiteljico. Takrat se mi strategija staršev ni zdela posrečena, nekako bi raje videla, da bi se fant učil »zase« in ne za denar. Očitno pa so starši svojega otroka kar dobro poznali in v njem vzbudili žilico za delo in posel.

Kakšno pa je sporočilo staršev, ki se cele popoldneve učijo z otroki, ker ne verjamejo, da bi ti zmogli sami? Ali je res mogoče, da bi takšen otrok nekoč, nekega odraslega dne, čudežno postal samostojen? Verjetno ne. Pot zorenja, osamosvajanja bo prišla na vrsto kasneje in verjetno jo bo težko prehoditi. Zato je vredno otroke spodbujati k samostojnosti, jih učiti biti samostojen in sprejeti posledice samostojne poti. Dvojina pa naj ostane čarobnost odnosa, ljubezni in sobivanja. Podarimo otrokom doma več sebe, ne še več šole.

(D207: 56-57)