Ponesrečen poskus, da bi TIGR priklenili na partijsko verigo

Preživeli tigrovci so poldrugo desetletje prosjačili, da bi ustanovili tigrovsko veteransko sekcijo znotraj ZB, z zahtevo po rehabilitaciji TIGR-a, proučitvi njegove zgodovine pred vojno in po njej ter po izenačenju socialnega statusa  tigrovcev s statusom borcev NOB, ker namreč tigrovci, ki se niso vključili v NOB, niso bili deležni nobenih socialnih ugodnosti. Vendar so bili vedno surovo zavrnjeni s strani ZB.

Leta 1958 so to poskušali doseči preko predstavnikov v tedanji slovenski skupščini, a je to partijski vrh spet preprečil s sledečimi uničujočimi ocenami (Primorski rodoljub, št. 5/2001): »TIGR ni nobeno napredno gibanje, čeprav je bil usmerjen proti fašistom, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje.« (Mitja Ribičič). Pa »da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva tuja skrita imperialistična obveščevalna akcija« (Boris Kraigher) in da naj »vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava.« (Ivan Maček). Kar se je, po podatkih iz knjige Tatjane Rejec Tigr in partija, tudi dogajalo.

Tigrovci, ki se niso vključili v NOB, niso bili deležni nobenih socialnih ugodnosti, vendar so bili vedno surovo zavrnjeni s strani ZB.

Ko so preživeli tigrovci z več desetletno zamudo leta 1994 dobili v roke naveden zapisnik CK ZKS, jim je prekipelo in so ustanovili svojo veteransko organizacijo Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske (v nadaljevanju Društvo TIGR Primorske), z lastnim simbolom in grbom, brez rdeče zvezde, z lastnim praporom, vodstvom ter z območnimi enotami po vsej Primorski, vključno z zamejstvom in tudi Ljubljano.

ZB pa je tedaj, ko ji je društvo ušlo izpod nadzora, pohitela in jim ponudila položaj samostojne veteranske sekcije znotraj ZB, a je bilo to prepozno, ker je vlak že odpeljal. Zato pa je, ne ravno naključno, poskrbela, da so se v društvo nagnetli tudi številni borci, komunisti in celo udbovci. Ustanovitelji društva so namreč s svojo uporniško držo in svojim programom začeli odkrivati tudi bridko usodo primorskih domoljubov pod komunizmom, kar je zbujalo veliko skrb v ZB, zato jih je slednja poskušala imeti pod nadzorom vsaj znotraj društva.

Prisotnost  komunistov in članov ZB je tako povzročala stalne konflikte na shodih društva, a je vodstvo društva kljub tem pritiskom opravilo veličastno delo pri rehabilitaciji primorskih domoljubov. Postavljenih je bilo preko 40 spominskih obeležij »pozabljenim« Tigrovcem in drugim primorskim domoljubom, tudi žrtvam revolucionarnega terorja. Izdanih je bilo ducat knjig v založbi društva, tudi s kritično vsebino do režima, in prav toliko tudi v sozaložbi ali z drugačno podporo društva. Začel je izhajati Primorski rodoljub. In na Velikem Cerju na goriškem Krasu je na pobudo in ob velikih naporih društva zrastel veličastni spomenik braniteljem slovenske zemlje, ki žarči primorsko domoljubje daleč naokoli in v prihodnost.

Tragična usoda pa je hotela, da so ustanovitelji in nosilni stebri društva (Karlo Kocjančič, Nadja Maganja, Franjo Batagelj, Marjan Bevk in preživeli tigrovec in dolgoletni predsednik koprske borčevske organizacija Ciril Pelicon) skoraj istočasno pomrli in društvo je, očitno kot načrtovano, padlo v roke levi, komunistični in borčevski struji ter postalo bled privesek ZB.

S tem je bilo konec kopanja po bridki usodi tigrovcev in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom. Na tigrovskih proslavah »ugrabljenega« društva prevladuje po novem nikogar moteče slavljenje  junaštva primorskega upora pod fašizmom, s katerim se organizatorji kitijo v soju kamer in reflektorjev in na njih ni niti ene same besede več o bridki usodi primorskih domoljubov pod revolucionarnim nasiljem, kar pomeni žalitev mrtvih in izzivanje živih. Tudi mene, ki to prikrivanje in zavajanje javnosti razgaljujem brez konca.

Pomladna stran, vključno s piscem tega sestavka, in njeni vidni predstavniki, je izstopila iz društva. Praporščak je vrnil prapor društva in območne enote so začele razpadati (Benečija, Gorica). Ugleden družbeno aktiven državljan, borec za resnico in publicist Vili Kovačič pa je na Krasu ustanovil novo, vzporedno društvo »Slovenski TIGR – 13. maj« (to je datum prvega spopada tigrovskih partizanov s fašisti na Mali Gori nad Ribnico), ki je ostalo zvesto prvotnemu izvornemu programu tragično preminulih ustanoviteljev »ugrabljenega« Društva TIGR Primorske. 

Ugleden družbeno aktiven državljan, borec za resnico in publicist Vili Kovačič je na Krasu ustanovil novo, vzporedno društvo »Slovenski TIGR – 13. maj«, ki je ostalo zvesto prvotnemu izvornemu programu tragično preminulih ustanoviteljev »ugrabljenega« Društva TIGR Primorske.

Nekaj informacij o delovanju društva »Slovenski TIGR – 13. maj«

Iz vloge društva za pridobitev statusa v javnem interesu lahko povzamemo sledečih nekaj informacij o aktivnostih društva. Društvo je začelo svojo dejavnost z organizacijo posvetov o TIGR-u v DS RS. Predlagalo je 13. maj za (delovni) državni praznik. Predlagalo je tudi razglasitev vojaškega vodje TIGR-a Danila Zelena za narodnega heroja in postavitev njegovega spomenika v parku pred predsedniško palačo v Ljubljani. Pripravlja ločene slovesnosti v čast bazoviškim junakom ob spominskem obeležju pred Univerzo v Ljubljani in ločene slovesnosti, vključno z bogoslužjem, na Mali Gori nad Ribnico, ki se jih udeležuje od 150 do 200 ljudi iz vse Slovenije, kljub popolni medijski blokadi s strani dominantnih medijev. Bogoslužje poteka ob nabožnem znamenju v bližini spomenika. Občasno je slovesnost povezana s pohodom po TIGR-ovi poti, ki se ji pridružijo tudi druga domoljubna društva.

Na slovesnostih novega društva pa nastopajo slavnostni govorniki, vključno z avtorjem tega sestavka, ki ne slavijo samo tigrovskega junaštva pod fašizmom, ampak tudi obsojajo nasilje in zločine, ki jih je nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi zagrešilo vodstvo partije oz. ZB. Pri tem se opravičujem tistim članom »ugrabljenega« društva, tudi komunistom, ki v dobri veri sodelujejo z »ugrabljenim« društvom, a ne poznajo okoliščin okrog razkola društva in nimajo vpogleda v to, kar jim za hrbtom počne vodstvo društva.

O pomenu TIGR-a za slovensko zgodovino so člani društva »Slovenski TIGR – 13. maj« in njihovi simpatizerji razpravljali na RTV SLO, Kovačič pa je na Nova24TV vodil polemiko s predsednikom »ugrabljenega« (režimskega) Društva TIGR Primorske. Uspeli so tudi realizirati pobudo za intervju na RTV SLO z dr. Miro Cenčič, znano zgodovinarko, ki je proučevala Primorsko v viharju bratomorne vojne in izdala tudi dve knjigi o TIGR-u in drugih primorskih domoljubih.

Ob koncu leta 2020 je društvo vložilo v državni zbor zakonodajni predlog za 13. maj kot državni praznik, ki pa je že dolgo v postopku. Številnim predlogom društva nasprotuje tudi Društvo TIGR Primorske, ki je očitno popolnoma pod vplivom ZB. Društvo je leta 2017 praznovalo pri Blažonovi domačiji tudi znano bitko na Nanosu in pa 100. obletnico delovanja Zbora svečenikov Sv. Pavla. Animiralo je tudi pisatelja Ivana Sivca, da je napisal knjigo o primorskem politiku in ljudskem duhovniku Virgilu Ščeku Ljubil sem slovenski narod, ki ji je Vili Kovačič napisal uvodne misli ter bo predlagana za vpis v kurikulum za srednje šole. Društvo je pobudnik programa za posebno knjižno zbirko »Slovenski narodni buditelji«, v kateri bi naj izšlo 10 knjig.

Organizira in načrtuje tudi različne literarne večere. Predlagalo je tudi, da se v Bruslju odpre spominsko središče prvega antifašizma v Evropi. Vložilo je predlog o odkupu zemljišča na Mali Gori nad Ribnico, na katerem je postavljeno spominsko obeležje Tigrovcem, ker so se doslej slovesnosti odvijale na zasebnem zemljišču, za kar je potrebno vsakokratno soglasje lastnika. Društvo je poskrbelo tudi za lastno prepoznavnost, med ostalim tudi z lastno spletno stranjo. Doslej je sodelovalo tudi na drugih spletnih straneh. Društvo že dolgo časa poziva Primorce, da spremenijo napis na Sabotinu iz »NAŠ TITO« v »NAŠ TIGR«, zgolj s spremembo dveh črk.

Društvo bo dalo tudi pobudo, da se partizanska spominska obeležja padlim Tigrovcem dopolnijo z napisom, da so bili Tigrovci, saj na njihovih obeležjih ni podatkov o njihovi tigrovski pripadnosti. Kot ni tudi na spomeniku v svetišču Tigrovstva na Bazoviški gmajni niti ene same besede o TIGR-u, čeprav se na letnih svečanostih slavnostni govorci na široko razpisujejo o TIGR-ovskem junaštvu.

Komunistični režim se je namreč potrudil, da bi čim bolj izbrisal spomin na TIGR in pripisal sebi začetek upora proti okupatorju. Društvo se financira s prispevki članov, redkih donatorjev in lastnega žepa. »Ugrabljeno« društvo pa je podedovalo od Društva TIGR Primorske status društva v javnem interesu in z njim tudi pravico do družbenih subvencij ter po razkolu odneslo s seboj tudi društveno blagajno. Novoustanovljeno društvo »Slovenski TIGR – 13. maj« pa v svoji vlogi že dolgo zaman dokazuje oblastem, da pripada tudi njemu status društva v javnem interesu. In tako ostajajo v glavnem na utrujenih ramenih Kovačiča vsa glavna bremena v zvezi z delovanjem društva.

Komunistični režim se je potrudil, da bi čim bolj izbrisal spomin na TIGR in pripisal sebi začetek upora proti okupatorju.