Predsedničin teater absurda in vic leta: iz spoštovanja bi ji morali ploskati

Blejski strateški forum je glede na prikazano letos bolj spominjal na performans v podporo Gazi kot na resno razpravo o varnostni in politični prihodnosti regije, kar je bil njegov prvotni namen. Celotna scenografija, ki so jo pomagali sooblikovati propalestinski protestniki, celo na stopnišču na otoku, podkrepila pa ga je predsednica republike Nataša Pirc Musar z naučenimi floskulami in glasbeno podlago, je bila bolj kot tujim diplomatom očitno namenjena domači javnosti. Tudi zato niti od tujih državnikov ni bila deležna ovacij. Daleč od tega, niti zaploskali ji niso, zaradi česar je zdaj užaljena.

Vsebina govora je važna, ne forma

Slovenski politični vrh prav dosti vpliva na dogajanje v Gazi gotovo nima, tudi če so besede podpore izrečene na dogodku, ki so ga spremljali nekateri vidnejši posamezniki v regiji in tudi če so izrečene ob orkestralni glasbeni podlagi. Nasprotno, roke predsednikov vlad sosednje Hrvaške in Albanije so ob teatralnemu zaključku govora Nataše Pirc Musar ostale povsem pri miru.

Kot tudi roke prejšnjega slovenskega predsednika Boruta Pahorja, ki je kot politik za razliko od aktualnih oblastnikov zasedal praktično vse najvišje položaje v državi in bil v svojih dveh mandatih tudi daleč najbolj mednarodno aktiven predsednik republike doslej. Morda si je mislil, da je videl že vse – in se zmotil. Albanskemu premierju Ediju Rami se je celo mobilni telefon zdel bolj zanimiv od mirovniških floskul slovenske predsednice.

Da se je inovacija predsednici povsem ponesrečila, je za Planet TV ocenil tudi dolgoletni diplomat dr. Ernest Petrič: »Mislim, da je bilo to precej neobičajno, če sem zelo mil in nežen. Vsebina govora je važna, ne forma.«

Vic leta

Užaljena zaradi ravnodušnosti tujih državnikov je Nataša Pirc Musar reagirala z ošabnostjo. Da bi jim morali zaploskati »že iz spoštovanja,« je komentirala za hrvaško televizijo RTL.

Morda iz vljudnosti, spoštovanje si je treba pa zaslužiti. In taka napihnjenost si ga pač ne zasluži. pic.twitter.com/zL8To5yXVA

— Žiga Turk (@ZigaTurk) September 4, 2025

Najbrž ni pomislila, da si vsaj v tem primeru spoštovanja pri njih pač ni zaslužila, na kar je na X-u opomnil tudi nekdanji minister Žiga Turk: »Morda iz vljudnosti, spoštovanje si je treba pa zaslužiti. In taka napihnjenost si ga pač ne zasluži«. »Vic leta,« je nadutost predsednice komentiral prvak SDS Janez Janša.

Mislil je, da bo Pirc Musarjeva začela péti

A teater je imel širše razsežnosti. Strokovnjak za javno nastopanje Edvard Kadič ne dvomi, da je bila scenografija zrežirana. V domala vseh posnetkih, na katerih sta zunanja ministrica Tanja Fajon in predsednik vlade Robert Golob sprejemala tuje goste, je jasno viden protest nekaj deset propalestinskih aktivistov. Splet je obkrožila celo fotografija velikanske palestinske zastave, s katero so obdali stopnišče na otoku. »Kaže na aktivizem,« je pojasnil Kadič.

Sporočilo Slovenije svetu. 🧐 pic.twitter.com/WdGELgCx4b

— Tilen Majnardi (@TilenMajnardi1) September 1, 2025

Aktivizem, ki še zdaleč ni bil namenjen tujim državnikom in diplomatom. Ti so dogajanje spremljali skoraj osramočeno in se verjetno spraševali, kam so zašli. Sklepati je mogoče, da je bil namenjen mobilizaciji domačega volilnega telesa oziroma tistih, ki slepo kupujejo vse o dogajanju na Bližnjem Vzhodu, kar jim vladajoči skušajo prodati, a se ne zavedajo, da slovenska politika na tamkajšnje dogajanje nima nikakršnega vpliva.

Da je vsaj v orkestralnem vložku na koncu predsedničinega govora dejansko šlo za zrežirano sceno, ni nikakršnega dvoma. Iz posnetka je namreč jasno razvidno, kako Pirc Musarjeva glavo tik pred zadnjim delom svojega nastopa obrne desno, kot bi namignila dirigentu oziroma orkestru, da lahko začnejo. »Če sem malce zloben, in prosim, naj mi predsednica ne zameri, to je kot šala rečeno: za hip sem pomislil, da bo mogoče ona začela péti,« je pripomnil Petrič.

Palestincem skrb, kaj pa sorojakom?

»Slovenci verjamemo v pravico, nimamo dvomov. Ponosno in trdno stojimo na strani pravičnosti,« je svoj nagovor sklenila Nataša Pirc Musar. Besedam lahko samo pritrdimo. Tudi ko je govora o žrtvah v Gazi, si nihče ne želi nedolžnih smrti. A ko te besede izreče predsednica republike, se mirno lahko vprašamo, kdaj je nazadnje podobne besede namenila domači javnosti, denimo svojcem izvensodno preganjanih in umorjenih žrtev bivšega režima.

Nihče Pirc Musarjevi verjetno ne oporeka sočutne drže do Palestincev, četudi bi bilo to sočutje še tako pragmatično. Težje pa je razumeti, zakaj takšne skrbi vsaj občasno ne pokaže tudi do domačih ljudi. Tistih na primer, ki se v luči vse bolj zaostrenih varnostnih razmer in vse pogostejših napadov manjšinske etnične skupnosti na domačine čutijo vse bolj ogrožene in si po sedmi uri zvečer ne upajo več zapustiti domov. Tistih na primer, ki mesece in leta čakajo na prvi pregled pri specialistu. In tistih, ki tega specialista nikoli ne dočakajo.